Povejte drugače...

Motiv iz fotografije, me je spomnil na naslednjo zgodbo:
Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:
Prosim, pomagajte mi, slep sem.
Neki ustvarjalni publicist je šel mimo, se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel. Popoldne je šel publicist znova mimo moža, ki je prosil miloščino. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal. Publicist je odgovoril:
Nič takega, kar ne bi bilo tako resnično, kakor je bil tvoj napis, ampak z drugimi besedami.
Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino:

Danes je pomlad in jaz je ne morem videti!

By the rivers of...

...Saigon,
there we sat down
ye-eah we wept, when we remembered Zion.

When the wicked
Carried us away in captivity
Required from us a song
Now how shall we sing the lord's song in a strange land

Let the words of our mouth and the meditation of our hearts
be acceptable in thy sight here tonight
By the rivers of Saigon (dark tears of Saigon)
there we sat down (You got to sing a song)
ye-eah we wept, (Sing a song of love)
when we remember Zion. (Yeah yeah yeah yeah yeah)
By the rivers of Saigon (Rough bits of Saigon)
there we sat down (You hear the people cry)
ye-eah we wept, (They need that ???)
when we remember Zion. (Ooh, have the power)

Na ženskah...

...opera stoji

Saigon

Žlahta?

TUNG cafe

Še ena "MUST" zadeva, če se spravite v Dalat.
O tem kafiču sem slišala take malce mistične govorice. Da si zaželiš nekaj popolnoma nevietnamskega in dobiš servirano, ne da bi naročil! Sopotniki pa te označijo za čarovnika.
Midve si nisva zaželeli nič posebnega. Pričakal pa naju je dež zunaj. In ni nama preostalo drugega kot da obsediva. Tu se je spet pokazala tista ustrežljivost ali pa tržna naravnanost. Zmanjkalo jim je jogurta. Najprej so se sramežljivo opravičevali, nato pa se je lastnik, kljub dežju, usedel na svoj motorinček in jogurt je bil tik tak na mizi. No, pa ni bilo to tisto, kar je mene tako zelo navdušilo tu notri. Pravo domačnost sem občutila, ko sem stopila v lokal. S stene me je gledala Mona Lisa, z zvočnikov se je slišala Islands on the stream... Ter nato še mnoge romantične angleške pesmi. In ker je deževalo tri ure, sva sedeli tam. Pogovarjali sva se vsaka sama s sabo in v tem času skupaj spregovorili le kakih 7 stavkov. Ko sva odšli ven, sva bili novi. Vsaka "spravljena" sama s seboj. Tako zelo je pasalo! Tudi jaz bi skoraj lahko rekla, da je tam notri res nekaj posebnega.

Zunaj dežuje...

...a življenje teče dalje...

Prijateljica pri malici

To, da nad podganami nisem ravno navdušena, ni nič novega. Eno, meni ful nagnusno, sva s Škilijem podila iz šotora v Španiji in od takrat sem še manj navdušena nad njimi. Ampak v Bangkoku in Saigonu (Ho Chi Minh City) pa imajo posebej kultivirane podgane, kot lahko vidite na sliki! Pri malici si pomagajo z vilicami, čeprav ljudje v glavnem pri jedi uporabljajo palčke!

Odšla sva spet

Odšla sva spet
Vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto. In spet,
kar sva bila:
Komaj še človek.
Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so, ko da nikamor več ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš nogo.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci:
Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?

Ivan Minatti

Pride dan

ko imaš občutek, da se je sesul svet.
Poleg vsega, kar si ne želiš, da bi se zgodilo tebi, se zgrinjajo temni oblaki tudi na ljudi okrog tebe in tiste, ki jih imaš tako ali drugače rad. Včasih se počutim kot en strelovod ali ena navadna kanta za smeti. In ja, danes je bil definitivno tak dan. No, nadaljevanje včerajšnjega. In še nekaj prejšnjih...
Prosim, moj recycle bin je tokrat definitivno poln in že leti čez rob, zato prosim, da ga do nadaljnega ne uporabljate in uporabite kakega drugega! Hvala Sebi, Softi, Fifty in Pajk za pomoč pri praznenju, naslednjič vam bom hvaležno podstavila svoj koš!

Moram opisati še eno današnjo zgodbico. Se mi zdi, da je bila za vse odlična! Zgledalo je pa kot: Bodi previden! You are on candid camera!

Delovni dan se je prevesil v drugo polovico. Nekdo potrka na vrata. "Ja, naprej!" Nič. Ponovno. "Jaaa! Naprej!" Nič. "Jaaaaaaaaaa!" Končno v sobo stopi mladenič, za katerega ne morem takoj reči ali mu je nerodno ali ima nekaj za bregom. "Oprostite, pošto imam za vas." "Zame?", in pogled mi zajadra na steno, na fotografijo Vida, ko je bil star nekaj dni, s podnapisom: "Teta pridi! J***š službo!" Nečak Vid, in sem jo dobila na ta način. Kaj me čaka tokrat? Kdo me bo tokrat presenetil? Mladenič začne iz torbe vleči škatlico in nato še manjše škatlice. Prosi me, da se podpišem na nek papir, da bodo lahko vedeli, da je bil res pri meni. Vmes mi razlaga, da če mi bodo stvari všeč, jih lahko nabavim v lekarni. Ups? Bom v naslednjih dneh odpravljala celulit, hujšala s čudežnimi kroglicami ali kaj drugega? Med podpisovanjem se začne mladenič na glas smejati. Prav začudeno ga pogledam in mi reče: "Joj oprostite, ampak tole je pa tako dobro, da se moram smejat!" in pokaže na Vidovo fotko. Rečeva še besedo, dve in odide. Jaz pa kmalu za njim iz sobe v tajništvo po kavo. Začnem razlagat kaj se je zgodilo, ko potrka na vrata. Raje kar utihnem, predno pokvarim sceno. Med sodelavci, zbranimi tam, si mladenič izbere eno od sodelavk in ponovi postopek, ki mi je bil zdaj že poznan. Odide, mi vsi v smeh, s hodnika pa rjovenje. Mi pa vsi zabodeno gledamo "kwa dogaja?" Najbolj skuliran sodelavec tuli na mladeniča. Da kaj hodi, da smo resna firma, da je akviziterstvo prepovedano.... Poskušamo omiliti situacijo.
Veste kaj smo dobili??? Brezplačni vzorec prehranskega dopolnila, na katerem med drugim piše:
Strong nerves, Moč miru, Pomirja brez občutka zaspanosti...

Lahko si predstavljate koliko smeha je bilo po dogodku!!!

Pride dan, ko se nasmejiš ravno zato, ker gre vse narobe in ugotoviš, da imaš srečo, da delaš med ljudmi, ki te tako dobro poznajo, da vedo, kako te je treba spraviti v dobro voljo. Tudi, če za to uporabijo Fuzl! ;-) Hvala moja T, Balena, BOFH in V. (Pridi že nazaj! Pogrešamo te!)!!!

Jutro je lahko tudi takšno

Danes v razmiku kake pol ure na Pohorju...

Dve čarovnici v Crazy Housu, Da Lat

Po "nekaj" prestopanjih sva prispeli v vasico Da Lat (pisano tudi Dalat, Đa-Lat in še kar nekaj načinov sem opazila). Simpatična vas, ki bi bila pri nas verjetno že kar kraj ali mesto. Z jezercem po velikosti podobnim Blejskemu. Nima pa takega otočka. Ima umetni polotok, kamor hodijo tisti turisti z debelimi denarnicami na večerjo. Midve sva jih šli pogledat le skozi okno in ko so nama natakarji z belimi prtički čez roko namigovali, da naj prideva naprej, sva demonstrativno zapustili sceno. Jedli sva kar "na cesti". Odlično. O hrani bi lahko pisala same presežke in gotovo si zasluži svoj zapis.

Tule v tem kraju pa imajo nekaj, kar ne najdeš ravno povsod. Crazy House. Ne, ni psihiatrični oddelek zdravstvene ustanove. Je hotel, katerega lastnica je hči enega bivših predsednikov. Odštekana oblikovalka, ki se lahko ob bok postavi npr. Hundertwasserju. Niti ena stena ni ravna. Vsaka soba ima svoje ime in tudi dve nista enaki. Midve sva si izbrali kengurujevo, a je žal nisem poslikala. So kengurujeva ušesa in njegova/njena? vrečka z malčkom služila za odlaganje in sušenje perila, pa nekako ne bi dobili prave predstave. Med nogami bi lahko zakurili, saj je v resnici to kamin. In v bambusovi sobi je kamin imitacija bambusa, v medvedovi mu podkuriš pod nogami... No, priznam. Tu sem videla edinega ščurka na celotnem potovanju, ki pa mu je sopotnica pokazala pot v odtok kopalnice. Ne, tudi če sva se kaj lahko poistovetili s pojavo hotela, ubijati pa res nisva šli na tisti konec sveta. Jaz sem požrla nekaj očitkov, da sem se umaknila na rob straniščne školjke... Še dobro, da se dobro poznava!
Vsakemu, ki bi se odločil iti tja, in je meni podobno odklopljen, priporočam, da vsaj eno noč prespi v tem hotelu. Cenovno je bil en dražjih hotelov, ki sva si jih privoščili, a nama ni bilo niti trenutek žal. Da bi bil cel teden nastanjen tam verjetno ne bi bila najboljša ideja. Sploh, če bi želel kak dan pospati ali pa si privoščiti popoldanski počitek. Hotel je obenem tudi muzej, imajo pa tudi butik z različnimi spominki. No in ljudje, ki se sprehajajo po zgradbi želijo videti vsa čudesa hiške. Tako moraš biti pripravljen, da ti v času, ko je muzej odprt, kljukajo na vrata.

Padla je ena od izjav, ki naju je spravljala v smeh še dolgo. Ob izredno čudnem okusu čaja, ki naju je čakal serviran v sobi: "Tale čaj mora biti ful zdrav, ker ni tako zelo dober."

Če želite pogledati še nekaj slikic, kliknite tule.

Pod budnim očesom...

V zanimivi družbi

smo se znašli...

Letališki stoli

so izredno neudobni. Posebno tisti v Dubaju. Moraš imeti izpit iz joge, če se želiš naspati. Mislim, da je bilo to najhujša izkušnja na celotni poti.

No, tako se je najino popotovanje zares začelo, če odštejem pot do Benetk. Na letališču. Gašper&Nasta sta naju oddala že zgodaj, potem sva listali po Lonely Planetu in ugotavljali kaj naju čaka. Na celotnem potovanju sva zamenjali 10 letal. Od dveh letalskih družb, Emiratov in Vietnam Airlines, so bila letala prve družbe bolje opremljena in storitve na višjem nivoju. A tudi pri drugi nisva ničesar pogrešali. Me je pa Lenčka, glede na to, da ve, da nisem ravno kak navdušen "letalec", prav postrani gledala, ko sva vstopali na eno od letal, ki je imelo nezaščitene propelerje. Verjetno je preverjala stopnjo bledice na mojem obrazu...

Aklimatizacija

Da ne boste mislili, da živim le od spominov. Čeprav bi najraje, glede na kaos v katerega sem se vrnila.
Tokrat za spremembo na dopustu, kljub resničnemu lenarjenju, začuda nisem pogrešala gibanja. Tisti vzpon na njihov hrib, ki ga bom kdaj prav na hitro opisala, ker o njem ni kaj dosti povedati, mi je bil čisto dovolj.
In superge so mislile, no jaz sem, da bom tekla po tisti peščeni plaži. Malo morgen. Že med sprehodom se mi je udiralo, da me je minilo, da bi obuvala kaj drugega kot šlape.

In so morale počakat, da se vrnem domov in jih spravim iz vrečke.

Ker sta me Mih in Nta prijavila v dolgo trojko, ne bom smela zabušavat. In iz čiste slabe vesti sem šla takoj naslednji dan po prihodu odtečt enih 6 km. Nato mi je uspelo še enkrat na Šmarno goro, po trasi "Zimske lige" na Pohorje, na Golado in še enkrat odtečt kakih 10 km. Danes pa smo se štiri na dveh nogah in dve na štirih nogah, kot je ugotovila Sebi, sprehodile v prekrasnem vremenu do Areha, medtem ko so ultraši grizli kilometre na ultramaratonu Zagreb-Čazma in večina navdušenih tekačev mali kraški maraton. Ni mi žal, da nisem bila v Sežani. Pohorje še vedno rules! :-) Punce, hvala za odlično družbo!

Nta, ni v excelovi tabeli, a misliš, da bo vseeno OK? ;-)

Delavci

Maroške delavce sem že predstavila, sedaj so na vrsti vietnamski...

Najprej vietnamska Fensišmensi... ;-)

Žensk bo na slikah še dovolj, da ne boste mislili, da tam delajo le moški!

Navdušili so me njihovi trgovci. Verjetno bi si takih delavcev želel vsak direktor. Njihova tržna naravnanost in prilagodljivost sta, kot sva opazili v nekaj primerih, zavidanja vredni. Npr zelenjavo so na štantu ob velikem nalivu, ko so v trenutku padale kaplje dežja, velike za skodelico kave, zamenjale pelerine vseh vrst, ki so hkrati služile za zaščito zelenjave.

Odpadki embalaže

Sem že pisala o tem, kako me fascinira inovativnost, kaj vse si ne zmislijo ljudje, da se da narediti iz starih polivinilastih vrečk in podobnih odpadkov. Že v prejšnjem zapisu ob psu so avtomobilčki, ki jih prodajajo za malo manj kot 10 ameriških dolarjev, narejeni so pa iz pločevink piva in Coca-Cole. Tudi tole kolo so nama želeli prodati. Oblečeno v pločevinke. Da o celih jumbo plakatih iz plastenk različnih barv in velikosti sploh ne zgubljam besed.

Zehhhh...

Hja. Doma sem. Ampak še ne funkcioniram čisto normalno. Kaj je že to normalno? Da imaš takoj, ko se vrneš z dopusta, tri dni zapored 12-urni delovnik? Kam to pelje? Ampak ne, ne bom vam jamrala. Čeprav me še malo daje časovna razlika. Zdaj že pošteno zeham, zjutraj pa budim peteline.

Priznam, da je bilo super! Dopusta, ko si odklopljen od norega sveta in je skoraj edino tvoje opravilo obračanje listov v knjigi oziroma raztegovanje podobno temule kosmatincu, si nisem organizirala že od srednje šole. In obe z Lenčko sva ugotovili, da bi se kar navadili.

Me sprašujejo, če bi se tja vrnila. Bi! Saj kak detajl še opišem, naj omenim, da čisto iz svoje kože nisva mogli in osvojili najvišji vrh južnega Vietnama (2194?m), se pustili razvajati z masažo na plaži, manikiranjem, pedikiranjem, odlično jedli, spali v prav posebnem hotelu, lovili ščurke ter podgane in božali pse (no, jaz sem se temu izognila. Nekako mi ni do crkljanja neznanih kosmatincev), šnorklali, se vozili z MTB in motorjem in ja, predvsem brali.

Fotk bo dovolj, da si boste znali predstavljati kako je tam!