ponedeljek, 09. julij 2007

Koreninjenje

Koreninjenje ni tisto, da bi pognal nekje korenine. Se zasidral v lifu...
Danes pri kosilu, ko sva z V. nosila vilice v usta, zraven brala vsak svoj časopis in razglabljala o "pompoznih naslovih", sem omenila, da grem s kolesom na Golovec. Me začudeno pogleda in vpraša: "Danes?" "Ja, če želim speljati vse septembrsko-oktobrske športne aktivnosti z dopustom vred, se je treba premaknit." Čez nekaj časa me vpraša: "Kje si pa mislila iti?" "Čez Rudnik na Orle, pa do Urha, nato pod Golovcem proti Lj. in pri vulkanizerju ponovno na vrh Golovca in nato nekje dol." "2x misliš it na Golovec?" "Ja." "No, saj ne bom nič komentiral. Po desetih letih bi lahko vedel, da si čist odklopljena..." Ni minilo dolgo, ko sva se zmenila, da greva skupaj.
In če ga ne bi bilo z mano, ne bi že kmalu, ko sva zavila v hrib, opazila srnice, ki naju je prav presenečeno gledala izza vejevja. V klanec tako ali tako nisem mogla govorit in komentar je bil: "Ampak upam, da s tem kolesom ne misliš it na jug!" "Vem, vem. Ampak treniram pa lahko s tem težakom. Mi bo vsaj potem lažje, če res izpeljemo naše načrte." Najina prva naloga na Orlah je bila poiskati nekoga, ki ima pumpo za kolo. Ugotovila sva, da sva šla na pot popolnoma nepripravljena... In dobri ljudje še obstajajo. Kljub temu, da nastavek na pumpi ni bil pravi, je prijazni domačin našel še izolirni trak, da smo si pomagali in napumpali kolo. Pa ni šlo dolgo brez zapletov. Kar naenkrat začne nekaj "ribsat". Ups, nobenega ključa nimava s seboj... Do dol bo šlo, potem bova spet poiskala kakega, ki bo pred garažo "šraufal" svojega konjička... A prej je na vrsti ravno to, kar je v naslovu. Koreninjenje. Skratka, vožnja čez korenine. Malce boli rit, kljub najnovejši pridobitvi v obliki "sponzorskih" kolesarskih hlačk, ki smo si jih "ta športni" izborili v službi. Na začetku me je bilo tudi malce strah, na koncu sem pa prav uživala. Medtem naju je oplazilo nekaj kapelj in sva že razglabljala o tem, da spremeniva prvotni načrt in jo popihava proti domu. Pri prvi hiši sva si sposodila ključ, V. je popravil tisto "ribsanje" in odpujsala sva. Spet naju je obsijalo sonce in dileme ali se gre še enkrat na Golovec ali ne, sploh ni bilo več. Greva! Na vrhu je bil končno čas za krajšo pavzo in nato naprej. Malce po cesti in tik pred koncem spet koreninjenje. Kul! Tole bo treba ponoviti!
Je pa res, da me je malce strah jutrišnjega dne in muskelfibra. In firbec me matra, katero pesmico in s kakšnim izrazom na obrazu, mi bo V., kot ponavadi, ko zjutraj stopi v mojo pisarno, zapel za dobro jutro... ;-)

4 komentarji:

sosed pravi ...

Huh, dobra tura... Ko te naslednjič 'prime', mi javi in jo pičiva peš na Orle. Se bo treba počasi pripravit za Roka in vse njegova klance :)

Anonimni pravi ...

vsak dan te kliknem, pa so mi kar nekaj dni tortice sline cedile. vendarle koreninjenje. ni slabo. sem vesela, da vama ob vseh opisanih pripetijah ni bilo treba peš domov. planiraj četrtek..;-)
d

roza pravi ...

bravo ;-). se javim tudi jaz. za kolesarsko, ne peš. če ti kdaj umanjka sotrpinov. jaz sem v soboto bolj ravninsko udarila, da je bolj pihal v fris, ampak je čebela al pa osa našla pot med brzeča stegna in se u strahu "olajšala", tako da sem pol pridno hladila v podpeškem jezeru in iških tolmunih. tudi ni slabo, ne?

:-) pravi ...

Ej super ste!
@sosed: zdej me bo moral ne samo "prijet" ampak kar "držat" ;-), tako, da kar pričakuj kako javljanje! :-)
@d: ja, kakor sva šla nepripravljena sva jo dobro odnesla! četrtek velja!
@roza: lahko naslednjo sredo ostale pričakava po kaki turi... No samo vprašanje, če ne bodo bežal stran...;-)

Sem premišljevala, da bi kar urnik napisala, pa vas prosim, da se pofočkate! ;-) Naj vam zaupam plane:
-do 8. sept. moram popravit svojo plovnost, da ne razočaram mojih sotrpink v triatlonski štafeti (pa pegaza moram prehitet ;-) - upam, da ga tole malce zbudi in spet kaj napiše ;-) );
-22. sept in 21. okt. polmaratona Rokov tek (s pivom s sosedom ;-) ) in Amsterdam (v družbi ovce - se mi zdi?);
-pa vmes, še ne 100% potrjeno, 14-dnevno kolesarjenje po Korziki...


PS: sam še to povem: zjutraj sem bila deležna enega takega napol rapa (v stilu jureta zrneca "Lej ga unga tamle gre..."): "Upam, da te kaj boli, upam, da te vse boli, mene tuki ful boli,... Kdaj greva spet?" :-) Jaz mam res srečo, da delam v takem kolektivu! Nasmeh se ti že navsezgodaj nariše na obraz in če morala pade... veš kam it! :-)