Greeeeeemo!

To je najlepše slišati iz ust Dabuša, a tokrat grem na drugačen dopust. Neorganiziran.

3xA se čez nekaj ur napokamo v avto in odpeljemo do Livorna. Tam parkiramo avto, poskusimo uloviti želeni trajekt za Bastio in potem na pedala naprej...

Seveda me skrbijo vsi klanci... Ampak s ta novo mrcino bi moralo it. So mi jo včeraj še dodatno "obdelali". Je dobila nove plašče, torbico in kup "malenkosti"... Tudi družba je preverjena in me ne skrbi... Se je izkazalo pred tremi leti v Arcu in Dolomitih, da je smeha na tone in da smo uigrana ekipa, ki skoraj misli bere... Neproblematično. Trenutna težava je, da mi ni jasno, kako je izyemna v torbe, ki mi jih je posodila, spravila vse kar ima ona ponavadi s sabo. Spisek sem zreducirala že na tretjino, in obsodila okolico na neprijeten vonj, pa še vedno ni vse noter... Res sem skoraj za glavo večja, kar pomeni, da ima moja obleka večji volumen, pa vseeno... Upam, da vsega tistega, kar bo ostalo doma, ne bom rabila...

Se že veselim! Brojim sitno!

Do mojega prihoda nazaj se tudi vi lepo imejte in :-)!

Priklopim se le, če mi cyber cafe pade pred gume...

Kadar je preveč, je preveč!

Včasih se mi pokaže kak znak, da se je treba ustavit.

Pri meni se je že nekajkrat zgodilo, da je bil znak to, da sem takim ali drugačnim policajem plačala zaradi hitrosti moje vožnje. In to se je zgodilo ponavadi na »službenih« vožnjah. Ker je treba biti takrat in takrat na nekem mestu. Pa se ne morem odlepit iz delovnega mesta, ker je treba še ful stvari narediti, ker sodelavci vedo, da me ne bo in bi radi še preden grem z mano uredili stvari, ki bi jih morali že pred časom...

Tokrat ni bila hitrost vožnje tista. Tokrat sem čisto po pravilih prišla do hotela. Bila sem pozna, celo tako pozna, da sem zbudila receptorja. Ker pred hotelom nisem našla parkirnega mesta, sem ga vprašala, kje naj pustim avto. »Prtljago pustite tu, potem pa naravnost, čez križišče in potem boste našli dovolj prostora!« Sledila sem njegovim navodilom in res našla mesto. Ura je bila ena ponoči... Jaz pa za sabo tretjino dneva vožnje... In to je pomenilo, da sem spregledala znak. Tak, ki govori o tem, da je dovoljeno na tistem prostorčku parkirati do šestih zjutraj, ker potem postavijo premične stojnice. Danes, ko sem prišla tja, me je skoraj zadela kap! In ob neangleško govorečih Italijanih ni bilo lahko dobiti avtomobila nazaj... O ceni ne smem več razmišljati. Škodi zdravju! Receptorja sem skoraj zadavila!

Sem tako jezna sama nase! Da ne znam reči NE in si ne znam zorganizirati časa tako, da se mi take stvari zaradi stalne panike ne bi dogajale!

Zdaj se moram le še toliko skulirat, da bo vožnja, ki jo imam pred sabo, minila čim manj stresno... Potem me pa čaka dopust in me NI! Štacuna ZAPRTA! PIKA! (no, klicaj! ali pa tri!!! :-) )

Kajenje v Milanu

Tole me je spomnilo na slovenske kričače ob novem kadilskem zakonu.

Detajl

Izpod rok električarja...

(tehnika: štemanje v beton)

Moderatorstvo

V službi že več let organiziramo tretji četrtek v septembru srečanje partnerjev.

Pred petimi leti sem po odpovedi sodelavca, da bi sodeloval kot moderator, sprejela ta iziv. Zdaj bi skoraj rekla, davnega 2003... Gosti takrat so bili (Goste -govorce bom navajala vse brez akademskih naslovov): Janez Mayer, Zoran Jankovič, Meta Hočevar in Matjaž Kek. Dogajalo se je v veliki dvorani Slovenske Filharmonije. Tremo sem imela neskončno. Tekst sem si morala zmislit sama, je bila pa rdeča nit Voditeljstvo.

Z mojim nastopom so bili zadovoljni, zato sem naslednje leto spet dobila ponudbo za moderatorstvo.

Leta 2004, ob 40 letnici instituta, smo z ekipo poskušali vključiti čim več sodelavcev in moram reči, da so mi bili na odru v veliko oporo. V veliko pomoč pa je bila tudi ekipa Šole Retorike, brez katere si ne bi predstavljala tudi naslednjih nastopov. Kje: velika dvorana Hotela Union. Tema: Vizija. Gosti: Svetlana Slapšak, Brane Lučovnik, Ciril Zlobec, Žiga Vavpotič.

Nato se je pisalo leto 2005. K sodelovanju smo tokrat povabili zunanje sodelavce. In prireditev sva vodila skupaj z Markom Kiauto. Vloga nagajivke ob radovednem Marku se mi je zdela pisana mi na kožo. Spominjala me je namreč na osnovnošolska leta, ko sem igrala Piko Nogavičko (s ta pravim Fickom, ki je bil naša domača živa muca!).Kje - ponovno: velika dvorana Hotela Union. Tema: Partnerstvo. Gosti: Rajko Novak, Breda Kutin, Nenad Savič in Vilma Fece.

Lani sem se malce odmaknila od organizacije in sem le z navdušenjem spremljala prireditev.

In letos? Sem dobila od sodelavca, lanskega moderatorja, tako lepo vabilo za sodelovanje, da so mi prišle solze v oči. Nisem mogla reči ne, čeprav sem imela letos bolj vlogo "tečke smrdečke".

(na slikah s sodelavcem Otonom, Arnetom in Aljažem)

Kje: Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici. Tema: Zaupanje. Gosti: Mirko Brulc, Arne Hodalič, Niko Trošt, Aljaž Anderle.

So rekli, da bi to lahko bila moja stalna služba...!? V družbi prominentnih oseb... Vseskozi na očeh javnosti!? Tega si res ne želim! Hmmm, bom premislila, če se me morda ne mislijo na ta način znebiti... hehe

Rokov tek

Je bil pred dvemi leti moj prvi polmaraton. Nanj sem imela le lepe spomine. Z nekaterimi člani TF smo v Podčetrtek v hišico ob Aqualuni odšli že dan prej. Tako smo se dopoldne že namakali v bazenih in vozili po toboganih, nato pa odšli na štart v Šmarje pri Jelšah. Odtekli smo, se ponovno namakali v bazenih in zadovoljni odšli domov. Ena stvar je bila vseeno malce moteča. Moja slabost na koncu teka. A je minila...

Kakšnih planov, da se tega teka udeležim tudi letos, nisem imela. Do sosedove provokacije, da v cilju letošnjega Rokovega teka skupaj popijeva pivo. Ta njegova provokacija mi je bila, kljub njegovim težavam, motivacija, da sem superge obula večkrat kot bi jih sicer. Sosedu se žal ni izšlo, 3xPR pa smo se prijavili kar družinsko.

Na štartu smo srečali še malo morjev članov TF. Najbolj sem se razveselila Staše, ki je res že dolgo nisem videla. Za prevoz avta na cilj sta nam logistično pomagala S in Taj, ki sta se med našim tekom sprehajala po res lepem koščku Slovenije.

Štart teka je na vzpetinici ob cerkvi sv. Roka. Se za začetek kar upehaš, ko grizeš tisti hrib. In ob 13. uri štart naznanijo kar zvonovi te cerkvice. Nato pa gre cesta malo dol, po ravnem, spet gor... in tako se ponavlja. Na petem kilometru je prva okrepčevalnica z vodo. Glede na sonce je še kako pasala! Potem do desetega km spet gor in dol do vrha nekega klančka, kjer je postojanka domačinov. Na stojnici se je šibilo dobrot. Pecivo takih in drugačnih oblik, kruh, domače salame, siri, vino, voda, kak "takratek", grozdje, jabolka... Ni da ni! In podobno spet na 12. km. Tam se je zbralo kar velik del TF druščine, ki je nazdravljal. Smo štirje odpusjali naprej v hud klanec navzdol. Tam smo tekmovali v tem, kdo bo iznašel najprimernejšo tehniko premikanja. Ta klanec je tako hud, da je celo napis Pozor klanec! Okrog 15. km me je zašraufalo... Dve rojstnodnevni zabavi prejšnji dan in vse dobrote tega dne so bili povzročitelji mojega odhoda v koruzo... To se mi je na tekaški prireditvi zgodilo prvič. No, upam, da tudi zadnjič! Kar nekaj udeležencev me je prehitelo, a mi je nekatere uspelo dohiteti in prehiteti. Jasno, ne vseh! Tri, štiri že se je videl kopališki kompleks Aqualune. Pa je do tja, po ovinkih, še kake 4 km. Je na znani progi kar hitro minilo. Ciljna ravnina med bungalovi in bazeni ter CILJ! Medalja okrog vratu, poljubčki ostalih TFjevcev in zadovoljstvo! Rezultat je bil kljub prehranjevanju in občudovanju koruze popolnoma zadovoljiv. Primerljiv z mojim drugim polmaratonom v Ljubljani. Če pogledam resnici v oči, pa priznam, da so me malce boleli kolki. A tiste slabosti, ko sem pred dvemi leti popolnoma bleda sedela ob bazenu in se smilila sama sebi, ni bilo. Izkušnje vseeno naredijo svoje! Bo pa treba, do Amsterdama, narediti še kar kak km...

Še dve primerjavi izpred dveh let naj naredim. Imela sem občutek, da je bilo letos na koncu bolj mraz. Voda v bazenčkih pa temperatur, ki me niso ravno vabile. Se mi je še na Bledu zdelo bolj toplo. Pretiravam, a tisti mehurčki, ki naj bi masirali utrujene mišice, bi mi mnogo bolj pasali: topli!

Pred dvemi leti je bilo tudi na cilju še pa še sadja in predvsem odličnih sladic. Letos smo pojedli golaž oziroma mineštro in to je bilo to. So bili letos drugi sponzorji?

In ni mi jasno, zakaj kolegi s TF (razen Staša na blog) niso napisali o tem teku niti enega stavka! So tudi oni tako na kratko s časom kot jaz?

Tako sosed. Moj del obljube, da odtečem in poročam, je izpolnjen. Zdaj naju čaka še tisti skupni del - pijača! Upam, da kdaj prej kot na naslednjem Rokovem teku! ;-)

Sej bo!

Sam še mal počakajte prosim vsi, ki mi sporočate: "Že spet ni nič novega na blogu..."
Naj napovem:
-poročilo z Rokovega teka (sem ga dolžna sosedu ;-) )
-moderatorstvo na službenem srečanju partnerjev (za vse, ki me sprašujete: Kako Arne? Ja, je zažgal...)
-prenova stanovanja...(tu bi bila cela knjiga...)
-priprave za dopust...(bo vreme zdržalo za kolesarske počitnice?...)
-ponovni obisk Milana... (morda se bom še najlažje oglasila od tam?)
Me malce senca ne dohaja... Ful dogaja! :-)

Šola o trmi...

Če pravijo, da je pes podoben gospodarju, bi tokrat za Črno definitvno lahko rekla, da je želela demonstrirati mojo trmo. Uf! Ne zavidam okolici... Z Dannaejino Z. sva se v soboto pred tekmo na Bledu odpravili na sprehod ob jezeru. Da Črna naredi svoje luže in kupčke... Z Z. sva se dogovorili, da bova preverili, če Črna zna plavat. Pa se je zagnala v vodo tja, kjer imajo otroci ali pa malce večji otroci na drevo navezano vrv in na koncu vrvi palico. Vse skupaj uporabljajo za gugalnico iz katere nato skačejo v vodo. Ta palica visi kakih 15 cm nad vodo. Črna se je je oprijela in je ni hotela spustiti. Z Z. sva jo klicali, ji žvižgali, mahali z drugimi palicami... Čisto nič ni zaleglo. To je trajalo in trajalo in trajalo in... Ko je začela ob tem, da je vseskozi držala za palico, še jokati, sem se pošteno ustrašila zanjo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem Z. prosila, da mi popazi nahrbtnik v katerega sem zložila obleko in se v spodnjicah napotila v vodo... Višina vode je bila že na začetku čez moje hlačke, nato pa le še globje... Ko sem se Črni približala na kaka dva metra je končno spustila palico in priplavala do mene. Na pomoč mi je prišel še varnostnik triatlona, ki jo je prijel, da sem se skobacala iz vode in se ponovno oblekla... Najraje bi ji vso dlako populila... Kriva sem si bila pa sama, ker sem jo prehitro spustila iz vrvice... Pravijo, da vsaka šola nekaj stane. No, moja šola je bila predvsem MOKRA.

Gremo dirkat!

Sedaj koreninjenje ne bo več težava...

Morda na Krim ne bom več zadnja, na Vršič in Katarino pa si mi ne bo treba sposojati tujih koles. Z G. pomočjo sem izbrala Tassayaro. Tako japonsko se sliši... Upam, da bo razumel tudi italijansko in korziške klance...

Trenutek

Triatlon Bled

Ja, tretje leto je, odkar sem sodelavki prvič nahecala, da se kot ekipa udeležimo Triatlona na Bledu... Takrat smo bile le tri ženske ekipe in jasno smo stale na stopničkah. V ponedeljek pa vse tri ponosno kazale kolajne sodelavcem, ki so prej iz nas brili norce...

Letos torej tretjič. Izyemna in softi sta mi na koncu obe veseli zabičali: "Drugo leto spet!" No, me prav zanima. To sem namreč slišala tudi od sotekmovalk lani in predlani, pa so potem nastopile poškodbe, nosečnosti, nepripravljenost...

foto Pegaz: TF Goladarke I.

Zanimivo, kako je tole moje plavanje postalo nek cilj. Pa ne zame. Ampak za druge! Lani je Pegaz fotografki prav ponosno razlagal: "Tjale in tjale se postavi. Hja. Tko. Jaz bom prej iz vode kot Alja tko, da pazi..." Ko sem pred njim zlezla iz vode sem bila važna, da bi se skoraj razpočila! Na novoletni zabavi je nato bila moja napihnjena izjava: "...v plavanju pegaza prehitim tudi če ne treniram..." malce drugače interpretirana... Pegaz, pa se obljube, da bo to imel celo leto v podpisu na forumu, kljub pričam, ni držal... He, he, morda ga zato letos ni bilo na Bled!

Letos je Sončka moje plavanje postavila kot svoj cilj. Ne smem je prehiteti (njen štart je bil 5 min pred mojim). In dosegla ga je, kar je super! Sploh pa res nisem merilo. Kot sem že pisala, letos sem zadnjič plavala januarja med koralami in na jeseniškem akvatlonu. Kar je odločno premalo, da bi lahko bila konkurenca s katero se primerjaš...

No, en tak tih cilj sem tudi jaz imela. Pa ga je vedela le naša konkurentka, a ne Anča?! Lani sva se "spoznali" na štartu, ko mi je razlagala, da gre naslednji teden na veteransko plavalno prvenstvo. In me je vse minilo. Kaj jaz sploh delam tu?! A sem bila potem, ko sem jo nekaj metrov od obale gledala, kako je lezla iz vode, navdušena sama nad sabo. Letošnji cilj mi je bil, da bi ji podobno sledila tudi letos. A brez nič... ni nič... Letos je tudi Anča v boljši formi... Morda res naslednje leto?? Če se ne udeležim te prireditve v kaki drugi vlogi...

Tekmovalcev je vsako leto več. Letos že 9 ženskih ekip in zasedle smo zlato sredino, torej 5. mesto. Občudovala sem Dannae in Sončko, ki sta progo v celoti opravili sami. Tudi Jan seveda. Da o Petri in Raziskovalcu, ki sta končala olimpik sploh ne govorim! Dannae in Petra sta stali celo na stopničkah! Bravo dami! Pa posebna zahvala seveda navijačem, ki so prišli na Bled navijati za nas!

Tehnične motnje

Moj "molk" ni posledica ignorance mojih bralcev, ampak tehničnih motenj...

PC se še ni adaptiral na moj domači internet (zdajle se "švercam")... In ker je stanovanje postalo gradbišče, to ni prioriteta...

Ob vzpostavitvi vsaj približno normalnega stanja se spet javim...

Pojasnilo...

Sedaj, pomirjena, naj razložim moj izzliv besa...

Na TF je Jethro objavil izlet na Planjavo. Ter jasno razložil, da bo pot na vrh vodila preko Srebrnega sedla. Tam spodaj pa je malce tudi za poplezat... Izredno sem se veselila tega izleta. Z Izyemno (Izyemna = cimra iz Yemna) sem bila že večkrat kje skupaj in se toliko poznava, da veva kje ima kakšna "težave". Zato sem ob njenem veselju in svojem prepričanju, da s pomočjo premaga tisto "skalo", vedela, da moram s seboj vzeti vrv. Ne le ker poznam Izyemno!

Planjava mi je že dvakrat "pokazala zobe"...

Prvič se je to zgodilo, ko smo bili s sodelavci namenjeni na Kamniško sedlo. V varstvu sem imela Ukico, z mano pa je bila tudi Črna. Kamniško sedlo za psa ni težava. A smo se na razcepu "Tu ni pot za K. sedlo" premislili. Gremo na Srebrno sedlo čez Repov kot. Z Miss, prejšnjo mojo psico, sem tam čez že bila in vedela, da pes ob pomoči to zmore. Ob skali sem prosila, da nekdo prime Uko, sama peljem čez Črno in se vrnem po Uko. A si sodelavec ni dal dopovedati in na vsak način trmaril, da bo Črno peljal on. Doma ima psa in prepričan je bil, da bo stvari kos. Se je kaj kmalu zgodilo... Kar slabo mi je postalo! Pes si ob skoraj navpičnih delih pomaga tako, da stegne noge in se shrbtom nasloni nate. Ti moraš biti 100% stabilen v treh točkah (obe nogi in roka) s prosto roko pa mu pomagaš čez skok. To je bila ena prvih vaj pri pasjih treningih, ko smo na skali v Turncu vadili to "tehniko". Sodelavec, pa ni bil pripravljen na Črnin "upor s hrbtom", ni bil stabilen in je "odletel". Rezultat je bil polomljen zob in pretres možganov... Izlet je vseeno speljal do konca, jaz pa še danes, kadar grem v hribe s skupino, Črno raje pustim doma.

Posledica drugega Planjavinega "ugriza" pa so, da moja roka v kaki reklami ne bo nikoli nastopala kot roka manekenke. Kar je še najmanjša škoda ob tem, kaj vse bi lahko bilo, če... Z L. sva namreč plezali v steni Planjave. Na nekaterih delih je precej "podrto" (krušljivo in naloženo kamenje). Na predzadnjem "štantu" sem varovala L., ki je plezala kot prva. V nekem trenutku se je name vsula toča kamenja. Glavo in desno roko, v kateri sem držala vrv, sem uspela skriti, na levi roki pa začutila neznansko bolečino. Če bi imela vrv v njej, bi jo gotovo spustila. To bi pomenilo, da L. ne bi bila varovana. Bog ne daj, da bi s kamenjem "letela" tudi ona! Posledic takega scenarija si raje ne predstavljam! Tako pa sta plezalca, ki sta bila nekje v sosednji smeri z enakim izstopom verjetno le ugotavljala, ali se je morda tu odvijal kateri od bojev Soške fronte. Kri je namreč kar špricala... L. je zdravnica, tako sem imela oskrbo na licu mesta, ko sem prijamrala do nje. Najin izlet pa se je zaključil na njenem delovnem mestu - urgenci, kjer me je predala v obdelavo sodelavcu.

Vrnimo se k začetku... Na TF smo tako ali drugače aktivni različni ljudje. Nek član si je ta forum izbral za sredstvo (morda ne edino), kjer beleži, kje v hribih je bil. Dobila sem občutek (po komentarjih na temo včerajšnjega izleta - lahko!!! da se tudi jaz motim in mu delam neznansko krivico!?), da misli, da ostali hribe gledamo le iz razglednic ali njegovih fotografij. Priznam, da sem ob komentarjih o Planjavi (ravno zaradi zgornjih dveh zgodb) občutljiva. Zato so me njegovi komentarji, morda res le dobronamerni, popolnoma "vrgli iz tira".

Sedaj, ko je izlet za nami, 20 nas je bilo, sem mirna. Vrv se je izkazala potrebna za nekaj udeležencev. Neizmerno pa sem bila vesela, da mi je pri pomoči neizkušenim na "kritičnih" delih pomagala ravno L. To je sicer pomenilo, da so se nas nekateri kar načakali, a če greš na izlet s skupino, se moraš tega zavedati. Ravnati se je treba po najšibkejšem členu! Iz vse tiste moje ihte in besa, se je zgodil zame res lep izlet z ogromno smeha za katerega sta v večini poskrbela BoF in :-d. Jethro pa je ponovno navdušil z voditeljskimi sposobnostmi!

Vsem komentatorjem v prejšnjem postu se zahvaljujem za podporo! Tudi vi ste bili v mislih z mano tam gor! Zmogla in zmogli smo! :-)