MKM

Hja. Zame se je začel že enkrat prej kot 23. marca. Ker pravijo (in sama se s tem strinjam, ker se mi je že tolikokrat pokazalo kot resnično!): "Vse je v glavi!" In glede na to koliko km sem pretekla letos, je bilo treba najprej naštimat glavo. Ko je glava sprejela dejstvo: tokrat na MKM bo 21, ni bilo več dilem. Le še podpihovanja, napihovanja, spodbujevanja... manj prepričanih, da tudi one zmorejo.

Ko sem okoli sebe zbrala ekipo prepričanih o cilju, smo se z Ovco & N kar dvakrat udeležile sprostitvenih vaj pri naši Joži. Eni ji pravijo čarovnica. Ampak v tistem pozitivnem pomenu besede. Ko stopiš čez vrata, te pogleda in že ve, kaj se s tabo dogaja. Ko položi svoje roke nate, si pa tako ali tako pečen. Če se posluži še kamnov ali kvačke, prideš iz salona kot nov. Saj pravim, odvisno, kaj rabiš. Ne govorim o kaki starki, ki ob kugli in dišečih palčkah meša karte, ampak o odlični maserki, ki nam je že mnogokrat razbila naše vozle. Tokrat, smo si zaželele malce drugačne seanse in dobile smo jo. Ob opazovanju tujega telesa in razlagi kaj pomeni kakšna "izboklina" kje na mestu, kjer je naj ne bi bilo ter kako jo sam lahko omiliš, sta večera minila kot bi mignil s prstom.

Dan pred MKM smo z ekipo, s katero smo lani odtekli v Amsterdamu, pri meni pripravili testeninko. Pegaz in opica brez meja (joj, kakšno ime si si zbrala!) sta prinesla mufine, Tomaž in princeska omako za testenine, pa tudi jajčka in potičko s Primorske je prinesla I. Vse smo zmazali do zadnje drobtinice oziroma kaplje. Ekipa se je odločila za skupno kosilo za naslednji dan, po teku, in ker sem vedela, da bom morala zaradi družinskih obveznosti čim prej iz Sežane, mi je bilo lepo, da smo se zbrali že dan prej.

THE day. Zbudila sem se že ob štirih. Halo? Je to "rajzefiber"? Vseeno se uležem nazaj in tudi zaspim. Nato začne na polici skakati mobitel in me opozarjati, da je čas, da vstanem. Pritisnem tipko dremež in tiščim oči skupaj. Ob ponovnem skakanju male škatlice se vseeno sestavim na noge. Na kup vlečem stvari, ki jih bom potrebovala na teku ali pa tudi ne. Odvisno od vremena. Torba se polni in ne čudim se, da me je Kuki po teku "pohvalil", da končno ena, ki ima tako veliko torbo kot on in ga prav zanima kaj vse imam notri. Ko odprem hladilnik, kar ne vem kaj bi vzela ven. Se odločim za klasiko in v jogurt natresem kosmičev. Zraven se sprašujem, če sem prejšnji dan preveč ali prepozno jedla, da moram tolikokrat obiskat cesarjeve prostore. Ali je res na tapeti trema? Saj ne grem na čas! S Črno se pomenim, da bo pesti držala doma, a se vseeno sprehodiva krog po soseski, da ne postane slučajno v moji odsotnosti celo stanovanje en velik cesarjev prostor... Zunaj sicer nič kaj obetavno vreme, a v škatlico prileti sporočilce: "Vreme v Sežani jasno in mrzlo." Super, samo da ni luž in plundre. Vse ostalo bo že kako. Vzamem torbo in na stopnišču srečam soseda, ki se je ravno vrnil z jutranjega teka. No, menjava.

Na poti s Tomažem občudujeva zasneženo pokrajino v okolici Logatca in obujava take in drugačne spomine. Komaj dobro prispeva, pokličem našo Tino, s katero sva bili zmenjeni, da se dobiva že na teku in nato skupaj oddideva na družinsko srečanje. Pa me kmalu po določitvi točke srečanja pokliče in me prosi, da prevzamem še njeno številko, se mora vrniti in bo zamudila.... Ker?... Je pozabila superge... Oddahnem si, da nisem edina taka, ki pozabi glavni tekaški pripomoček... S Tomažem prevzameva številke in se preoblečeva. Nato ga zapustim, da se on po svoje pripravi na tek. Imava čisto različne cilje in s tem tudi pripravo. Dobim se s Tino, ki vmes prispe na štart in oddirjam v dvorano, kjer sem zmenjena z Amsterdamci in Softi. Neskončno me tišči na WC, vrste pa neskončne... Mi mojo namrgodeno faco malce razjasni Dabuševa Barbi, ko se pojavi na izhodu iz tiste luknje. Prav vesela kasneje pred dvorano padem objem še Dabušu, TF Fotru in ostalim znancem, ki jih že dolgo nisem videla.

foto: TF Barb, ki ima eno ful luštno majčko na kateri piše: Pridem septembra - JUHU!!!

Na štartu me ob ponovno! polnem mehurju lovi panika, ker ne najdem Softi. Z Ovco skočiva za bližnji grm in ignorirava mimoidoče, nato me Softi reši, ker si je na glavo nataknila TF kapico. Uf! Če sem jo še prejšnji dan pregovarjala, da vreme bo, je sedaj ne morem kar pustiti... Štartamo! Ovca, softi, pegaz in še ogromna množica ostalih. Mi gremo zen! To je dejstvo in prav glasni smo v svojem čebljanju. V Lipici so se nas splašili tudi konji! Nato nas je pričakal na enem od ovinkov najprej kamerman nato še en vojak iz prve svetovne. Za kamermana nismo vedeli kakšno oddajo pripravlja...?! Nekam čudna je bila pozicija njegovega inštrumenta. Tam nekje v višini naših riti... Do sedmega kilometra nam je delal družbo TF dragann, nato se ne spomnim, kje smo ga zgubili.

Pred nami sta bili ves čas dve pojavi. Ena s TF piko in ena malce manjša, a pegazu znana iz TF tekov. Vreme in Wega. Ko smo se jima toliko približali, da ju je pegaz prepoznal, je kar malce potegnil, a sem s svarilno tečnim glasom prepovedala, da bi se jima še bolj približali. Ker bi se čisto prekurili.... Ko sva s pegazom tam na okrepčevalnici med 10. in 12. grabila pripravljeno hrano in pijačo, me je prepričal, da sva se od Ovce in Softi že toliko oddaljila, da ju nima smisla čakati ter da sta dve in bosta sigurno prišli v cilj... Kaj mi je preostalo drugega, kot pogled naprej in gasa.

Na naslednjem (kaj vem katerem) ovinku... nama skoraj pred noge padeta pojavi, ki sta bili prej pregrešno daleč. Opa! Kar naenkrat ostane le ena. Tu sem bila neskončno pogumna, saj me je pegaz opomnil, da greva 5.40 v klanec. Halo? Toliko še na kratke razdalje po ravnem ne grem. Vseeno prisopiham do rdeče TF pike ter lovim sapo in korake. Pegaz se pogovori o stanju in že pičiva naprej. Imam res še toliko moči? Ko mi izjavi, "na 17. km je bil čas ura 45 min", me zvije. Pred štirinajstimi dnevi na PST sem imela na taki razdalji dve uri! Punca, tole ne bo dobro. In že sva spet na slovenski strani, na zadnjih klancih pred ciljem. A mora biti res tako gor dol? Na 20. km začne deževati. Naj očala kar v žep pospravim? Vseeno jih obdržim na nosu in gledam čez kapljice, ki polzijo po stekelcih. Me bo končno izučilo, da si za šport nabavim leče? Zmeraj težje mi gre. Še zadnji klanec čez nadvoz in nato ciljna ravnina. No, super! Ura na ekranu kaže 2:18:nekaj. Pegaz mi poroča o 2:16:nekaj neto. Pa to je 15 minut bolje kot sem računala! Mega! Navdušena sama nad sabo začnem prepričevati organizatorje, da naj še ne pospravijo banan in pomaranč, ker jih bodo tisti, ki še pridejo prav tako potrebovali, kot ti, ki smo že prišli skozi cilj. Prideta tudi Ovca in Softi ter še Kuki dobi svoj objem...

Prav po hitrem postopku se spravim do avta preobleči, ker me je na koncu že pošteno zeblo. V dvorani me čaka Amsterdamska ekipa, da opravimo skupinsko slikanje, potem Tomaža odtrgam od tekaške druščine (upam, da ga zato ne bo trener označil za POGREŠANEGA) in že brziva proti Ljubljani... Med vožnjo na steklo padajo snežinke in belijo pokrajino... Srečo z vremenom smo imeli. Spet en lep tekaški dogodek je za mano!