sobota, 02. februar 2008

Dabuš, vse najboljše!

Ko bom velika, bom morda dokončala pisanje, ki sem mu namenila, da bo knjiga z naslovom Insalah. Danes pa je dan, ko iz pisanja trgam dele, namenjene Dabušu. Pisanje že od poletja 2005 čaka, da ga dokončam. Vmes se je že toliko zgodilo. Zvedela sem, da je Dabuš že junak ene knjige, a pri meni je več kot to. Naučil me je, kaj pomeni Insalah in mi v tem času postal prijatelj. Tak, ki ga ni ves čas ob tebi, pa vendar veš, da bo naslednjič, ko ga srečaš, kot da sva se videla včeraj...
...Tu Dabuš v mojih očeh kar zraste. Približala sta se nam namreč dva fantiča, ki sta nas najprej le zvedavo opazovala, nato pa sta nas začela tudi ogovarjati. Nekdo je Dabuša vprašal ali lahko otrokom kaj damo, npr. drobiž, bonbon, svinčnik… Njegov odgovor je bil približno tak: »Dajte se z njimi pogovarjat, pohecajte se z njimi, požgečkajte jih. Ne delajte iz ponosnih ljudi beračev!« Poba, ti si svetovna faca! Si do tega sam prišel ali so te naučili? Tudi, če je bil sam na enak način poučen o obnašanju, se mi je zdelo izredno, da je to »filozofijo« širil naprej. Večina nas je upoštevala in se pri tem globoko zamislila, nekaterim pa tako ni pomoči…

...Ker kombi težko prenaša našo težo, predvsem pa, ker želimo Kurde doživeti v živo, se spravimo že pred vasjo iz kombijev in nadaljujemo peš. Ko hodimo skozi vas, kjer se otroci igrajo s kurjimi drekci, kurjava pa so jim kravji, se ti porajajo najrazličnejša vprašanja. Med drugim: »Smo res nekaj več?« Domačini se nas sprva morda ustrašijo, le kaj bo sam proti taki skupini. Kasneje le pridejo bliže, se ti nasmehnejo. Če je pri hiši kak malček, te povpraša, »What's your name?« Večinoma so doma ženske, ki skrbijo za dom. Moški služijo denar. Tudi če bi ženska želela služiti denar, bi jo okolica čudno gledala in verjetno tudi izolirala. Kako drugačni smo. Tako zadovoljni zgledajo. Tako nepokvarjeni. Dabuševo vprašanje, ki si ga je zastavljal, v katero vas peljati skupino, da vasi ne bi »onesnažil« se mi je zdelo popolnoma na mestu. A kaj, ko se zaveš, da če tega ne boš storil ti, bo pač nekdo drug. Tako ali tako je v skoraj vsakem domu televizija. ...

...Še predno so nosači uspeli raztovorit konje, sta se dva stepla. Ugibali smo zakaj. Enega od njih smo srečali na poti navzgor, ko nam je ponujal za kupit pijačo in si po svoje razlagali, da je morda to nelojalna konkurenca. Je šlo čisto zares. Eden je drugega s poštenim kolom čez rebra. Celo srajce so se trgale in ogromne skale, ne le kamni, okrog leteli. Nas je postalo kar malce strah kaj bo. Sama sem opazovala Dabuša kakšna bo njegova reakcija. Le on je razumel zakaj gre oziroma o čem govorijo. A na njegovem obrazu ni trznila niti ena mišica. Kot da ni nič in je vse normalno. Kako lahko ohrani tako mirnost? Očitno ni nič takega....


...Ustavili smo se na prostoru, ki ga domačini uporabljajo kot prostor za piknike. Tu ima reka Muradiyo lepe slapove. Ko sestopiš iz avtobusa je vse zaraščeno in prav nič vabljivo. Že po nekaj korakih, pa zagledaš najprej prelepe lotusove cvetove, nato pa viseč most. Prav zanimivo se je bilo sprehajati po njem, ko so ga ostali majali in se prav na glas smejali našim spretnostim. Kar neugoden občutek. Z Dabušem se odpraviva do vode. Ko gledaš vse te količine, ki padajo čez skale, te zajame občutek majhnosti. Voda zgleda rjava, umazana. A tam daleč naokrog ni nobene industrije, ki bi jo umazala, zato je to le varljiv občutek. Tacam po vodi, poskusim kako topla je. Dabuš zabrodi do gležnjev in me opozori na premikajočo gmoto. Trudi se priti na kopno. Rakovica. Očitno je voda res čista. Nedaleč stran se kopajo domačini ter med njimi igrajo otroci. Gledam v vodo in premišljujem o tem, kako smo se na podoben način kopali in igrali tudi mi. Svet je okrogel… Kar naenkrat se okrog naju nagnetejo otroci in ženske. Eden od njih ima lase pobarvane s kano. Enako kot Dabuš. Samo stojim in opazujem, kako se Dabuš pogovarja z njimi. Nekaj besed razumem, ogromno se razloči tudi iz kretenj. Užitek jih je gledati. Smejijo se na vsa usta in čeprav se ne razumejo z vsemi besedami, imaš občutek, da jim je vse jasno. Ženske se želijo pogovarjat z mano. Trudim se, a take komunikacije kot jo je ustvaril Dabuš z otroci, nam ne uspe doseči. Vsaj s smehom si damo vedeti, da nam je družba čisto prijetna. Naše srečanje se zaključi s smehom in pogovorom o barvanju moških glav s kano....
...Ura je bila tam nekje okrog petih. Odpravili smo se v mesto. Vse je bilo še tiho in prazno. Prav zanimivo je bilo opazovati mesto, ki je čez dan polno ljudi. Takrat pa samotne sive ulice. Odpravili smo se vzdolž glavne ulice. Kaj kmalu smo ugotovili, da na glavni ulici ne bomo dobili čaja. Mimo bara Barabar, kjer smo ponoči žurali, smo šli na ulico vzporedno glavni. Tam, kjer je čez dan še posebno zabavno in živahno.
Prav zadovoljni smo zagledali čajnico, v kateri je lastnik šele pripravljal gostilnico za tisti dan. Prav previdno smo ga vprašali ali lahko dobimo čaj. Veselo je zamahnil z roko, kar pridite. V izložbi so bile razstavljene mlečne dobrote. Poleg čaja smo naročili jogurt. Vsedli smo se tako, da sva z Dabušem gledala proti ulici in prižganem televizorju. Doma praktično ne gledam televizije, tu pa mi je pogled kar naprej vleklo na ekran. Malce smo utihnili in poslušali. Brali so koran. Na sliki se je vrstilo besedilo. Puščica se je premikala od desne proti levi in kazala besedilo kje berejo. Tisto »žlobudranje« nas je spet zaneslo v globoke misli. Pogovarjali smo se o prijateljstvu in kaj nam prijateljstvo pomeni. Kako premalokrat prijateljem damo vedeti kaj nam pomenijo....

Dragi prijatelj! Vse vse najboljše za taokroglo!

11 komentarjev:

mojcej77 pravi ...

Ooo, zdaj pa vem, odkod tisti piercing!;))
Kaj pomeni Insalah?

lp,

m

Mojka pravi ...

Zelo lepo napisano! So mi šli kar mravljinci po telesu :)

Anonimni pravi ...

:-)
ja njegov piercing je! ;-)
Za Insalah moram pa knjigo dokončat! ;-)

Anonimni pravi ...

Malo čudna in celo rasistična je ta miselnost, da bi utegnili vaščane v tretjem svetu pokvariti stiki s tujci oziroma s tujim svetom. O sebi že ne razmišljamo tako. Verjetno bi bili prav ogorčeni nad človekom, ki bi o nas razmišljal na ta način, da ne smemo priti v stik z nobeno tujo mentaliteto, ker kdove kako slabo bo pa to vplivalo na nas. Mi kar potujemo in se ne obremenjujemo s tem.

O nepokvarjenem življenju v takšnih vaseh bi se pa dalo marsikaj reči. Jaz se spominjam pripovedovanja stare mame o življenju v slovenskih vaseh pred 2.sv.vojno, kjer je bilo prisotno marsikaj, od alkoholizma, pretepanja žensk in otrok, posilstev in spolnih nadlegovanj dekel in nemočnih ženskih sorodnic, do kakšnih bolj prefinjenih mučenj, ko snaha riba, tast pa medtem pljuva po tleh. Ja, včasih je dobro vzeti v roke kakšno takšno knjigo kot je Prvotno besedilo življenja Alenke Puhar ali novelo Na kmetih Čehova. Seveda če ljudem v tretjem svetu sploh priznavamo enako dostojanstvo kot tistim bolj "zahodnim".

Moram malo zatežiti, ker sem slabe volje.

Sonja

tina pravi ...

Sonja, skoda, da imas slab dan. Pa ravno na Aljinem blogu.:( Ce bi poznala Dabusa, bi morda vedela, kaj je bil namen njegovih besed, sploh pa kaj je bil namen tele lepe cestitke.
Pa cim manj zagrenjenosti v zivljenju - veliko sonca danes :)

tina pravi ...

Tudi jaz Dabusu vse naj naj! :) Meni si pa polepsal Jemen!
Lepo praznovanje :)

:-D pravi ...

hmm, nekaj časa sem razmišljala o tem, ali naj pokomentiram ali ne. kot onesnaženost v tem primeru vidim to, da jim mi kot tujci vdiramo v njihov svet zgolj za zadovoljevanje naših egoističnih raziskovalnih potreb... ravno zato mislim, da je treba k potovanjem pristopiti z oblico mere spoštovanja do drugačnosti in čimmanj vsiljivo... kar v veliko primerih ni tako.
kot onesnaževanje lahko razumem že to, da k nam na obisk pridejo otroci družinskih prijateljev, kjer ima punčka roza gameboy in "onesnaži" še moji punci s tem. ko bi bilo pa v mojih očeh veliko bolj ustvarjalno narediti herbarij... :) uf kakkšna konzervativna, staromodna mati sem...
toliko na kratko. je pa še veliko misli na to temo. raje v živo, kot debata...

Pegaz pravi ...

Smejka, lep prispevek! Se pridružujem voščilom.

Onesnaženje: najbolj onesnažiš neko okolje, če vanj vstopaš s svojimi predsodki in miselnostjo, da mora biti vse tako, kot ti hočeš. Brez spoštovanja do drugačnega. Če si gost, ni tvoje poslanstvo, da koga spreminjaš.

Hotel sem napisati, da mora priti želja po spremembi od znotraj, od gostitelja, ne gosta. In potem sem se zapletel v konfliktnost obeh situacij, "na kmetih" in "roza gejmboja". Live and let live se tukaj ne poklapa: pravica mame, da hčerki odreče roza GB ali pravica očeta, da sinu prepreči maltretiranje dekle se tukaj meri samo s temeljnimi človekovimi pravicami in stopnjo njihovega kršenja. Obe situaciji nikakor nista ekvivalentni zaradi stopnje, s katero posegata v TČP dotičnih posameznikov.
Ufff...

D, tvoji hčerki boš najbolje obvarovala pred roza gejmboji tako, da jim vcepiš prav vrednostni sistem. Potem bosta tudi v tuje vasi vstopali s spoštovanjem in z odprtimi očmi.

Anonimni pravi ...

Želim napisati še to, da mi je ta blog res všeč. Fotografije so prekrasne, besedila pa pravzaprav tudi, razen tiste solzavosti o nepokvarjenih vaščanih v tretjem svetu. Lepo bi bilo, če bi bilo resnično! Od njih pač ne moremo pričakovati, da nam igrajo vlogo nekakšnih plemenitih divjakov. Zakaj ne bi k potovanjem pristopili čisto neobremenjeno? Lepo je, da vidimo kaj novega, lepega, drugačnega, da si malo odpočijemo od okolja v katerem ves čas živimo in spoznamo še kakšne drugačne načine življenja, ki so nekateri lahko celo boljši od našega. Jaz se nikoli ne obremenjujem s tem, da bom koga „onesnažila“. Saj lahko onesnažim tudi koga v svojem okolju, kot je napisala d in niti ne vem za to. Na vseh mojih potovanjih po, recimo temu nerazvitih deželah, smo šli obiskat tudi kakšno hišo domačinov in jaz sem se vedno počutila zelo ganjeno in hvaležno, da so nas sprejeli in še malo premišljevala o tem, kako bi si pa jaz uredila gospodinjstvo v takšnih razmerah. Zdi se mi normalno, da se jim za sprejem tudi oddolžimo, z denarjem ali z darili, kjer pač nočejo sprejeti denarja. Predvsem pa sem srečna, če vidim, da lahko sami odločajo o svojem življenju in si ga uredijo tako kot sami želijo. Zaradi revščine in nevednosti pa je to dostikrat težko izvedljivo.

Toliko kot pojasnilo in opravičilo za tisti moj izbruh v slabem trenutku.

Sonja

Anonimni pravi ...

Lepo je, da razmišljate, vendar nisem prepričana, da v pravi smeri. Tukaj ne gre za vas ali pa za osnaževanje, ki ste ga iztrgali iz konteksta. Tukaj gre za veliko prijateljstvo in prelepo čestitko, ki jo lahko nekdo na tak način izreče le zares dobremu prijatelju. Gre za odseke besedila, ki bodo morda nekoč postali knjiga, morda za vse vas, ali pa le za redke poklicane oči. In ker knjiga nastaja že dve leti, in kot kaže obeta zanimivo branje, ki sproža emocije različnih vrst, sem vesela, da jo Alja vsaj po delčkih deli z nami. Primoža imam skoraj lahko tudi jaz za prijatelja. Toliko lepega sem slišala o njem, da se mi zdi, kot da sva stara prijatelja :)) čeprav se osebno nisva nikoli spoznala. Zato mu vse najboljše iz srca želim tudi sama, predvsem pa mu želim še mnogo neonesnaženih potovanj in čistih misli. Suzana

Anonimni pravi ...

Jst tud spremljam tvoj blog tukaj iz G Brd. Mi je tooolk všeč vse kar gor spraviš:) Pomirja in včasih odnese daleč proč.
Slika Dabuša je pa prov NAJLEPŠA!
P.S. Dabušu vse najboljše in najslajše!
Nadžad