Sulaweški pogrebi

Ko pokažem krvave slike z vodnimi bivoli, me vsak vpraša kaj je zdaj to? Naj zapišem zgodbo, ki ji bom ob treh slikah, ki sem jih zaradi zaključene celote, kot mi je svetoval bratranec slikar, tudi poslala na natečaj iz prejšnjega posta, dodala še kakšno.

Pred dvemi leti sem bila na Sulawesiju. Otoku v Indoneziji. Take simpatične oblike kot je cvet orhideje. In na nobeni točki nisi oddaljen od morja več kot 90 km. Na južnem delu je predel Tana Toraja. Večinoma je to krščanska pokrajina a se je še vedno ohranilo tudi staro animistično verovanje. S skupino smo se udeležili dveh pogrebnih slovesnosti. Bi človek pomislil, "Čudaki! Na dopustu se klatijo po pogrebih!?" Za tukajšnje razmere res čudno. Sulawezijci na življenje gledajo kot na vmesno pot in pravijo, da je pogreb namenjen živim. Za srečanje s sorodniki in poglabljanje medsebojnih vezi.

V Toraji prebivalci živijo v izredno zanimivo oblikovanih hiškah. Tonkonanih. Le-ti spominjajo na barko. Prepričani so, da so njihovi predniki prišli z barko po reki in bodo tudi oni odšli z barko. Tako imajo tonkonani več različnih velikosti. Največje ponavadi uporabljajo za bivanje, srednje za kašče, predvsem za riž, in najmanjše za krste – tonkonan brez ognja.

Ko človek (po naše) umre, zanj rečejo, da je hudo bolan. Dokler mu svojci ne uspejo pripraviti pogrebne slovesnosti. Razpadanje trupla so včasih preprečevali tako, da so mu v vse telesne odprtine zatlačili rastlino Guava. Dandanes ga balzamirajo s formaldehidom. Priprave na slovesnost lahko trajajo dolgo. Za enega od dveh pokojnikov, katerih pogreba smo se udeležili, so rekli, da je hudo bolan že dve leti. Do slovesnosti še vedno kuhajo za pokojnika in baje še vedno leži v svoji postelji in ob njem spi njegov partner. Za slovesnost ga namestijo v tonkonan brez ognja.

Torajci imajo različne načine za grobove. Da bi ohranili čim več zemlje za setev, v skale dolbejo luknje. Ponavadi tako luknjo pripravljajo 3 možje, ki za plačilo dobijo vodnega bivola, ki je tam pravi zaklad. Tako grobnico družina polni dokler ni polna. Odvisno od velikosti luknje je ali dajo noter krsto ali le truplo. Glede na dolgotrajno čakanje na slovesnost so to lahko le še kosti. Drug način je, da tonkonan brez ognja postavijo na ali ob tako skalo. Tretji je bil, ko so v skalo izdolbli luknje za tramove, ki so štrleli iz skal in na te tramove postavljali krste. Moram reči, da me je hoja pod takimi krstami najbolj pretresla. Nisem imela dobrega občutka, da mi ne bo vsak hip kaj padlo na glavo. Poseben način pokopa je za otroka. V tem primeru v drevo gumijevca naredijo vdolbino in vanj položijo trupelce. Prepričani so, da mleček, ki ga ima to drevo, nadomesti materino mleko in otrok bo zrasel skupaj z drevesom.

Pogrebna slovesnost traja več dni. Odvisno od tega kako premožen je bil pokojnik. Na slovesnosti se zbere ogromno ljudi – sorodniki, prijatelji, sosedje, znanci. Pripeljejo se od blizu in daleč. Zato jim svojci pripravijo, med tonkonani v katerih prebivajo, posebne lope. Lope služijo za druženje, za prehranjevanje, zaščito pred soncem in dežjem... Na osrednjem delu med lopami pa se odvija slovesnost. Ko prideš na slovesnost, zapišejo kaj si prinesel v dar in ti povedo kje bo tvoja lopa, ker jih oštevilčijo.

Na prvi dan slovesnosti je takoimenovan sprejem. Ob vhodu na slovesnost počakaš, da te povabijo na slovesnost. Družina sedi v tonkonanu, kjer je tudi krsta, vendar na ta prvi dan pozdravlja udeležence slovesnosti. Sedaj imajo na slovesnosti tudi napovedovalca z mikrofonom, ki pove kdo prihaja na slovesnost, včasih tudi, kaj je kdo prinesel. Napovedovalec ljudi po skupinah povabi na prizorišče. Možje odplešejo poseben ples Bero. Prišleki smo se približali večji lopi, namenjeni za sprejem. Dekleta oblečena v njihove noše so nas usmerile, ženske desno in moške levo. Nato je prišel sprevod svojcev. Prinesli so priboljške, ki so jih delili med udeležence. Ženske smo dobile čaj, piškote, bonbone, betel, moški pa namesto betla cigarete. (Betel je v liste rastline zavito apno in koščki tobaka, kar uporabljajo za žvečenje. Isto rastlino uporabljajo ženske za kozmetiko, saj postane koža, ko zmečkaš liste rastline rdeča. Odlična šminka!). Pogovarjali smo se s svojci in izmenjali informacije o naših družinah. Nato so odšli iz lope najprej svojci, nato še mi v svojo lopo. Tam so se menjavali različni udeleženci. V te lope ženske prinesejo hrano in pijačo. To, da sva si bili z vnukinjo pokojnika simpatični, sem izkoristila, da sem lahko fotografirala dogajanje od blizu.
Na drugi dan pogreba/slovesnosti, tega smo se udeležili za drugega možaka, izvedejo zakol bivolov. Prišleki na slovesnost prinesejo različna darila. Najbolj bogato darilo je vodni bivol. Če je večbarvni (spotet buffalo), je vreden še več. Na slovesnosti privedejo bivole na sredino na prireditveni prostor in posebej za to določeni možje, izberejo tistega, ki bo ponesel dušo pokojnika v puyo – nebesa. Včasih izvedejo tudi bivolje boje. Bivola se povohata, se udarita in en se umakne. Boljši nato vodi dušo in njegovo meso je bolj cenjeno. Na to slovesnost so privedli 20 vodnih bivolov, kar je kar bogata slovesnost. Lahko bi bila naprimer le ob prašiču in petelinih. Polovico bivolov so pred nami zaklali, ostale zlicitirali. Meso se porabi za slovesnost in udeleženci dobijo meso za domov. Ker nimajo hladilnikov, meso nato posušijo. Pogrebne slovesnosti so na nek način praznik. Saj drugače domačini praktično ne jedo mesa. Na njivi z rižem imajo narejen bazenček, v katerem gojijo neke vrste krapov (zgledajo kot ogromne zlate ribice) in te pojejo ob žetvi. Tu pa vse meso rezdelijo tudi med sovaščane in nič ga ne zavržejo.
Ko lastnik zareže v vrat bivola, se pocedi curek krvi, bivolu se zamajejo noge in pade po tleh. Če je zareza pravilna, je postopek zaključen praktično v trenutku. Bolj neugodno je, če lastnik ne zareže prav. Takrat lahko tak bivol kopitlja okrog in tudi to smo doživeli. Na srečo le pri enem. Ker so bivoli kot domače živali, je težje kot umirajočega bivola, gledati kako ob zakolu trpi lastnik.
Nato pridejo možje, ki bivolom odrejo kožo. Tudi kože se nato prodajo. Je pa pomembno kako odrejo. Da ne porežejo pri tem preveč mesa. Tako namreč goljufajo. Z delom nadaljujejo mesarji, ki živali razkosajo.

Na prostorih stran od dogajanja, zakoljejo tudi prinešene prašiče in kuhajo specialitete. Ena takih je, ko v bambusovo palico natlačijo riž, meso in zelenjavo in to kuhajo/pečejo na ognju. Če je bilo meso prej popečeno, priprava traja kaki 2 uri, drugače se lahko zavleče tudi čez 7 ur. Na slovesnosti smo bili v znak spoštovanja umrlega oblečeni v sarong. To je njihovo tradicionalno oblačilo, ki je na pogrebni slovesnosti črne barve.

Nekateri sopotniki so slovesnost predčasno zapustili. Preveč krvavo se jim je zdelo. Sama moram reči, da sem to doživljala kot klavnico na prostem. Bolj kot špricajoča kri, ki me skoraj ni motila, so me fascinirale reakcije domačinov. Od občutka, da si na bikoborbi, ko vsi navijajo in se veselijo z bikoborcem, do zadrževanja joka pred zarezom v bivolov vrat ali nedolžnega igranja otrok, ki jih nihče ne podi stran od trupel bivolov. Sedela sem tam, opazovala ter imela polno glavo različnih misli in vprašanj... Zanimivi smo ljudje. In tako različni...