sobota, 31. oktober 2009

Jutro




petek, 30. oktober 2009

Prenova Ljubljane



ali

Na mladih svet stoji!

četrtek, 29. oktober 2009

sreda, 28. oktober 2009

Konkurenca...

...Sebijinim prstom?
ps: baje dama še nekaj časa ne bom..?!

torek, 27. oktober 2009

Ljubljanski maraton, 25.oktober 2009

Lonely - legenda!!!

Zajčka ZdravkoC in Inot
Navijač Taj
Vitezi (ne! niso klovni!) Ole!!!!!!!
Policaj in cefizelj (Gregor in Bojan)
Zajček Ero


Moja dva... (50cent in Bernarda)

Odsev

nedelja, 25. oktober 2009

Ženska

petek, 23. oktober 2009

Sistem


sreda, 21. oktober 2009

Diagonala

ponedeljek, 19. oktober 2009

sobota, 17. oktober 2009

Jesensko

četrtek, 15. oktober 2009

Na trdem

torek, 13. oktober 2009

Pogled

nedelja, 11. oktober 2009

Skurjeno

petek, 09. oktober 2009

Menjava

sreda, 07. oktober 2009

V okvirjih


nedelja, 04. oktober 2009

Pika!


sobota, 03. oktober 2009

Mihov memorial

Po enem letu bodo šli po tvoji trasi Mihi... Leteče sekire niso ravno najine najboljše igrače, kajne?! Kar nekaj najinih pesjanarjev je šlo v Indonezijo iskati, pa smo imeli z Matevžem in Jakatom namen traso skupaj prešvicati... Tako traso obiščem spet kdaj drugič... Morda se mi še kdo takrat pridruži. Na piknik pa pridem! Vem, da boš tam...!
Mihi,
če me zalijejo solze, vem, da boš razumel. Samo kaj, ko mi ne boš rekel: »Ej, dej stara, no, ne seri, sej je vse kul!«
Najine poti so se večkrat srečale. Ampak tista, zaradi katere sva se največ družila, je bila pa pasja. Ko te je Jožko tam izpred bloka poslal v Društvo vodnikov reševalnih psov na vaje. In smo se šli, kje ima pes rep in kje glavo, in osvajali pasjo abecedo. Na začetku si se malce šopiril, kot kak mlad ptiček, ki še ni dobro zletel iz gnezda. A ti je domače gnezdo dalo izredno dobro popotnico in ti ni bilo treba dosti razlagati. Ti je bilo VSE kaj kmalu jasno.
Ni ti bilo čisto prav, ko sem te na začetku »držala nazaj«, ker je bila Ukica takrat še malce premlada. Ampak, oba z Ukico sta rasla. In vajina reševalna pot se je ob različnih inštruktorjih, ki smo vama dali vsak svojo popotnico, strmo vzpenjala. Smo vaju gledali in ponosno opazovali, kako sta vidva, sicer skrajno resno, a v tistem navideznem stilu »lako čemo«, napredovala. Od tistih prvih vaj v opekarni do prvih lavinskih izpitov pod Storžičem, ko si prišel pred ocenjevalca na plaz skoraj v tevicah, da bi pokazal, da je to mala malica zate, pa do člana interventne enote velike mednarodne organizacije vodnikov reševalnih psov IRO. Glas o odličnih slovenskih vodnikih reševalnih psov si širil tudi na druge celine, ki so ali rabile pomoč pri iskanju ali pa demonstracijo, kako šolati pse (če omenim le najbolj oddaljena Alžir in Kolumbijo). Da ne omenjam vseh reševalnih in drugih akcij ter vaj, v katerih sta sodelovala in bila uspešna. Izredno si bil ponosen na Ukico, mi vsi pa na vaju! In če bi še naprej naštevala, kaj vse sta kot pasja reševalca dosegla, bi mi zdajle gotovo zabrusil: »Daj no, dost' je, gremo raje na pir!« Prvič zato, ker je seznam predolg, in drugič, ker bi se spet šla tisto, da je skromnost lepa čednost, z njo boš pa težko kaj v lonec dal ...
Ko se nisem več aktivno ukvarjala z reševanjem, si mi še nekajkrat rekel: »Veš, zdej te bomo pa spet »ponucali«. Rabimo kakšno akcijsko vajo! Tako - ta zabeljeno - z nastavljenimi hrenovkami, poscanimi plenicami in tenis žog'cami!« Sem si kar predstavljala, kako bi se mi prijavil za iskanje in rekel tisto tvojo, ki jo vsi poznamo: »Ma ne mor'te ga t'ko skrit, da ga midva z Ukico ne najdeva!« No, tako je bilo, kadar sta iskala sama. Ko sta bila del ekipe, je bilo to jasno množina in fraza, s katero si dvigoval moralo članom ekipe. Včasih je bilo to, da sta v ekipi vidva, kar mala potuha za ostale, ki smo se zanašali na vaju in si nas s svojim pozitivnim pristopom zlahka prepričal, da je vse mogoče.
Hja, se spomnim, da sva se midva potepala po svetu, najini mami pa sta si izmenjavali najini kosmatinki. Potem sva jih pa poslušala, kakšne sta uganjali! Ne skrbi! Saj veš, da je Ukica pri tvoji Mami, mami z veliko začetnico, v izredno dobrih rokah. In še kar nekaj nas je, ki si nam Ukico zaupal in bomo gotovo poskrbeli, da ji ne bo dolgčas.
Mihi! Neskončno te bomo pogrešali! A srečni smo, da smo lahko en delček tistega tvojega - »V življenju je treba uživat!« - uživali s tabo. In če smo mi kaj naučili tebe, si tudi ti ogromno naučil nas! Ja, prav gotovo to, da se vse da! Hvala dragi Prijatelj, v imenu vseh tvojih pesjanarjev!
Govor ob poslednjem slovesu 15.10.2008 v Dolskem

petek, 02. oktober 2009

Svetlo temno

četrtek, 01. oktober 2009