Popotniški spomin na dolino Tsum v Nepalu
Pridi na naš festival konj – Dha-Chyang!
Po potresu v Nepalu, v aprilu 2015, sem se odločila, da grem ponovno tja. Ko je bilo jasno, da prihajam, sem dobila v moj nabiralnik elektronske pošte vabilo za konjski festival v dolini Tsum. Vedela sem, da so konji v dolini Tsum prestiž. Družine so nanje izredno ponosne. Konjski festival, na katerega sem bila povabljena, se odvija ob polni luni, kar mu daje še dodaten čar. Vabilo je bilo napisano tako, da se mu nisem mogla upreti.
Pozdravljena Alja!
‘Svet je knjiga in če ne potuješ, si prebral le eno stran’. Ta znana misel, ki sem jo nekje videl, me vedno opomni, kako pomembna so potovanja. Še več. Opomnila me je, da te navdušeno popotnico, povabim k branju in dodatnem spoznavanju kulture Tsumb.
Tokrat ne bi šli višje med neokrnjene gore, ampak bi se na našem potovanju osredotočili na sodelovanje v družabnih dogodkih v naši skupnosti. Predlagam, da prideš novembra oziroma decembra. Torej v desetem mesecu Tibetanskega koledarja na naš drugi največji festival, ki ga imenujemo ‘Dha-Chyang’.
‘Dha-Chyang’ bi na najenostavnejši način predstavil kot praznovanje po dolgi poletni letini. Za ta festival se moški iz vsakega gospodinjstva v vasi oblečejo v avtentična oblačila iz časov starega kraljestva. Takrat konje okrasimo veliko lepše, kot pri ostalih festivalih. Med jahanjem jezdeci pojejo žetvene pesmi in v rokah nosijo molitveno zastavo, ki predstavlja zmago nad vsemi pričakovanji. V skoraj tri ure oddaljenemu samostanu se z molitvami zahvalijo bogu žetve za dobro letino in vse dobro kar je prinesel med nas. Kot prispevek k boljšemu praznovanju ljudje ob poti jezdecem ponujajo žganje in ječmenovo vino. Jezdeci se šele pozno proti večeru, po obisku samostana boga žetve, vrnejo nazaj v vas.
V vasi se medtem vsi lepo oblečejo in pripravijo na prihod jezdecev. Ob vrnitvi se jim ponovno ponudi žganje in ječmenovo vino. Vrhunec festivala je obred s petjem in plesom. Med obredom zaprosijo tudi za mir in blagostanje v prihodnosti. Ples traja dolgo v noč.
Festival občudujem še iz časov, ko je bilo prisotno ogromno otroške domišljije in sanj. Ko sem bil majhen, sta se oče in brat vedno udeleževala tega festivala. Očaran sem ju opazoval v barvitih tradicionalnih oblačilih. Navdušen sem bil nad njunimi jahaškimi spretnostmi. Tako močno, da smo se s prijatelji še dolgo igrali festival. Uporabili smo veje dreves in pojoči tekali okrog. Ena veja je bila konj in druga zastava. Dvigali smo prah, kar je dodatno prispevalo k našem navdušenju.
Festival ima velik pomen za skupnost. Ker je festival povezan z mirom in blaginjo, po dve družini iz skupnosti vsako leto prevzameta organizacijo festivala. Menihi, člani vaških družin, so zaprošeni za izvedbo molitvenih ritualov. Festival je v preteklosti za nekaj časa izumrl. Zanimivo je, da ga je v življenje ponovno obudil moj oče s svojimi prijatelji, za kar jim je skupnost še vedno hvaležna.
Draga popotnica, želim si, da bi bil to en od vrhuncev tvojega tokratnega popotovanja. Ob tem bi videla te imenitno tradicionalno oblečene ljudi in dirjajoče konje, spoznala našo kulturo, ki se je razvila pod vplivom Tibetancev, našo povezanost in vezi v skupnosti. Hkrati bi ti z obiskom tega festivala rad pokazal, kako pomembna sta za nas kmetijstvo in kultura.
Worchey!
Tvoj popotni spremljevalec iz doline Tsum, Pema
Obisk in priprave na festival
V vasi Chokangpharo, od koder je večina mojih nepalskih prijateljev, sem bila dobrih štirinajst dni. Na začetku so se domačini ob moji prisotnosti le spogledovali in muzali. Po nekaj dneh bivanja pri družini prijateljev, ko sem pomagala pri vsakdanjih opravilih, so se me vaščani navadili. Imeli so kup vprašanj za Pemo in njegove, zakaj kot tujka peljem konja na pašo, trosim gnoj po njivi, zbiram zrnja leče, zlagam drva in še bi se našlo opravil. Burila sem jim domišljijo in dajala iztočnice za pogovore ob večernih srečanjih sosedov. Prijateljice Pemove mame so me začele vabiti še k njim, ko so me videle zvijati volno v klobčič. S tistimi pogumnejšimi, ki so znale kako angleško besedo, smo si izmenjali neroden stavek. Sama sem poskušala izoblikovati kakšno njihovo frazo, s čimer sem si pridobila dodatno naklonjenost. Na dan konjskega festivala sem se počutila skoraj kot ena izmed njih.
Pemova družina je dva konja pripeljala iz Tibeta. Zaradi višinskih razlik še nista pripravljena za resno delo, kaj šele za sodelovanje na festivalu. Z mlajšim bratom se je Pema dogovoril, da povprašata sestro in njene sorodnike ali bi za ta dan posodili njihovega konja. A so ju zavrnili. Pema je še dolgo v večer razmišljal ali bi šel vseeno z enim od svojih konj. Do jutra se je odločil, da se festivala udeleži. Konja bodo dodatno nakrmili in ga po festivalu nekaj časa manj obremenjevali.
Zjutraj smo na pašo peljali le enega. Drugi, namenjen za festival, je ostal doma. Mama je v omarah poiskala tradicionalna oblačila. Priprave so se zataknile, ker so bili škornji Pemi premajhni. Brat je ponovno stopil v akcijo in šel od vrat do vrat po vasi, da je prinesel večje in se spravil k pripravi droga za zastavo. Izredno se je potrudil, da je z obličem izoblikoval drog, na katerega je zavezal pisano zastavo in na vrh pritrdil poseben nož. Sledila je priprava konja. Pri tem mu je pomagal Pema, ki še vedno ni bil prepričan, da bo konj zmogel sodelovati. Pot do samostana je namreč zahtevna, tako po dolžini kot po naklonih. Pema si ne bi želel zaostajati za ostalo skupino jezdecev, zato je moral biti konj sposoben slediti ostalim. Želel je pokazati svoje jahalne sposobnosti in se pred ostalimi postaviti s svojim konjem. Čakala ga je resnično zahtevna naloga. Konj je bil že kaj kmalu osedlan s posebnimi pisanimi odejami, mama je prejšnji večer zanj zašila tudi posebno naglavno okrasje.
Jezdeci naj bi se ob 10. uri s konji zbrali pri družini organizatorki. Kmalu se je od vrat do vrat razvedelo, da se bo festival začel kasneje. Priprave so se raztegnile za pet ur.
Na poti do organizatorjev smo se jezdeci in spremljevalci večkrat ustavili. Pri vhodih hiš so stale ženske, ki so jezdecem okoli vratu zavezale šal za srečno pot z željo, da bi tudi njihove zahvale in želje prenesli v samostan.
Pri hiši organizatorjev so se ob menihu začeli zbirati jezdeci. Na obredu so prispevali v blagajno, popili žganje in bili deležni posebnega blagoslova. Poleg jezdecev so se smukali otroci. Prav prisrčni so bili, s kakšnim spoštovanjem so gledali moške.
Proti samostanu s konji na pot
Ko so bili zbrani vsi jezdeci iz vasi, so zajahali konje in si nadeli posebne klobuke ali kape. To je jim je dalo res veličasten videz. Iz oči jim je sijal poseben ponos. Dogovorili so se o vrstnem redu v procesiji in se začeli počasi premikati iz ograjenega dvorišča na pot. Pot v vasi je zelo ozka, tako je bilo treba močno paziti, da nisi svoje noge podtaknil kakšnemu od konj pod kopito. Mame so klicale in opozarjale otroke naj pazijo kod in kam. V nekem trenutku je prvi jezdec spodbudil svojega konja in dal ostalim znak za odhod. Zgledalo je kot prizor iz kavbojskega filma. Naenkrat se je dvignil oblak prahu, slišali so se klici v pozdrav in jezdece na konjih smo lahko opazovali le še od daleč.
Vaščani so za nekaj časa odšli domov, a stalno oprezali proti samostanu, če se jezdeci že vračajo. Ko se je izza vršacev pokazala luna, so se domačini začeli zbirati na dvorišču organizatorjev.
Glasovi in zvoki pesmi so vaščane vabili, da pridejo na zborno mesto. Ženske iz družine organizatorjev so delile žganje.
Postavili so se v krog in peli in plesali. Pridružili so se tudi jezdeci. Pemov konj je uspešno prestal preizkušnjo. Petje, pitje in ples se je nadaljevalo dolgo v noč. Festival se je zaključil, ko so omagali tudi najbolj vztrajni. Ob odhodu domov je vsak vsem zaželel, da bi se dobra letina ponovila naslednje leto.
Dan potem in naprej
Naslednji dan se je življenje odvijalo bolj počasi. Neprespanost in velike količine žganja so dajale dnevu počasen ritem. Življenje v skupnosti je dajalo vtis spokojnosti. Kmalu se bodo dnevi domačinov spremenili, saj prihaja zima. Pogovori ob jutranji kavi in »dal bhatu«, njihovi tradicionalni jedi, so bili usmerjeni k obujanju spominov prejšnjega dne in razmišljanju o naslednjem letu in letini. Skupnost je skorajda samooskrbna, tako je zanje to izredno pomembno.
Kljub spokojnosti tistega dne, so se mi kar trije dogodki vtisnili v spomin. Najprej so vaščane iz dvorišč zvabili glasovi na vaški poti. Razložili so mi, da so družino, ki ni bila pripravljena sodelovati na festivalu, odpeljali na vaško policijsko postajo. Tam so jim sodili in določili kazen. To so bili udarci s palico.
Mene so z dvorišča zvabili jastrebi, ki so krožili nad vasjo, kjer stoji šola za otroke iz večih vasi. Radovednost me je pripeljala do mesta njihove pojedine, kjer sem jih gotovo naštela vsaj trideset. Žalostno je bilo videti ostanke konja, ki se je prenajedel pšenice. Hudo mi je bilo tudi ob žalovanju družine, ki jim je konj pripadal. Zgubili so najmlajšega in hkrati najmočnejšega konja.
Ob vstopu v šolo so me v dobro voljo spravili otroci, kjer sem bila skoraj štirinajst dni učiteljica. V živo sem doživela Pemov opis, da so kot otroci želeli biti podobni odraslim. Med odmorom za kosilo so si dečki poiskali dve veji in oponašali odrasle. Njihova pesem, ko so dirjali okrog z vejo med nogami in drugo v roki, ki je predstavljala zastavo, je bila popolnoma enaka pesmi konjskega festivala. Opomnili so me, da življenje teče dalje…
