petek, 30. november 2007

Razdrto gnezdo


ponedeljek, 26. november 2007

Gostujoče pero - Ančkin gusarski dnevnik

Na Korziki sem se imela res lepo. Stvari so se odvijale tako, kot bi si človek lahko le želel. Prav zanimivo mi je, kako smo si z A&A na nek način popolnoma različne, po drugi strani pa tako zelo podobne, a skupaj se imamo neskončno fino. In Anči mi je že takrat obljubila, da mi posodi svoj Gusarski dnevnik, da objavim kako dogodivščino tule, čeprav ima o blogerstvu čisto svoje mnenje.

Tako en odsek naše zgodbe izpod gusarskega peresa:



"...Všeč mi je, kako se vse stvari poklopijo v popolnost, če je človek dovolj odprt, malce nor, premore mešanico spontanosti in poguma in ima ves čas vklopljene senzorje za raznorazne ideje in signale, ki mu uspejo šiniti v glavo. Pomaga tudi prijaznost in neškodljivost do okolja. Preden tole zaide v pretirano filozofiranje naj razložim na praktičnem primeru, čeprav se lahko z veseljem pohvalim, da bi kot case study za tole teorijo zlahka navedla kar celo svoje življenje.

Ni naključje, da v Sparu v Portu niso imeli niti enega uporabnega zvezčiča, saj me je 400 višinskih metrov višje, v Piani, v zakotni trgovinici s souvenirčki na temni zakotni polički čakal tale ladijski dnevnik. Kot majhen otrok sem se ga razveselila in dvakrat sem se morala vrniti v trgovino, da sem izprosila ceno za ta sicer neprecenljivi zaklad.




Prav na Korziki, ki je prežeta z gusarsko zgodovino, bom imela možnost popisati svoj prvi gusarski dnevnik in čeprav zaradi nas treh domačini ne bežijo v hribe, postavljajo obrambnih utrdb in zbirajo orožja, naše popotovanje na momente vseeno spominja na piratstvo. Vztrajno, dan za dnem, osvajamo deželo (in upamo si polaskati tudi njene prebivalce) na naših dvo-kolesnih strelah, namesto udarne gusarske himne, pa zvok mojih pnevmatik opozarja vaščane, da prihajamo. Včasih nenapovedano vdremo na kakšno privatno posestvo in tudi krademo. Krademo čudovite razglede, ujete trenutke, prijazne nasmehe in vonj. In še marsikaj bomo zaplenile in odnesle s sabo domov.




Prav Porto me je tako gusarsko prevzel- v živo si lahko predstavljam, kako so Genovci tam zasidrali svoje ladje in pognali Korzičane v globoke kanjone in visoka hribovja v notanjosti dežele, kjer so potem skrivoma negovali svojo kulturo, se pogovarjali v svojem jeziku in peli svoje pesmi.
Bolj kot se pomikamo v osrčje Korzike, bolj čutimo to nacionalno zavest, zasidrano v starih bradatih možeh, ki posedajo v vaških gostilnicah in premlevajo to in ono in se ne zmenijo preveč za mimoidoče kolesarke.

Iz Porta nas je pot peljala visoko nad dolino, mimo zapuščenih in razpadajočih kamnitih pastirskih bajt, prašičjih staj, v katerih so samevali hripavi psi, kaj se je zgodilo z vsemi prašički pa lahko samo ugibamo. Hm, zima se bliža, lokalne trgovinice pa se šibijo pod Korziškimi specialitetami - slastni pršuti, salame, dobrote iz prašičje drobovine.

Korziški pol-divji prašiči sicer dokaj prosto postopajo po deželici - vendar pa isto velja za korziške pol-divje lovce, ki bojda streljajo vse povprek, o čemer pričajo prestreljeni cestni znaki in odvrženi tulci, potem pa meni nič, tebi nič s svojo lovsko puško prikorakajo v vaško gostilno in z njo ponosno mahajo naokrog.









Mladenič z odtisom Che Guevare na jagrsko-zeleni srajci je s seboj iz gostilne v Elvisi odpeljal mično črnolasko, kar mi je dalo misliti, da se morda na Korziki meri moškost z dolžino lovske puške. Kakorkoli smo si za hip zaželele, da bi nam kdo ponudil prenočišče v svojem domu, se hkrati sprašujem, kakšne trofeje bi našle na stenah tistih hiš, ki jih zaprte rdeče, rumene in modre polknice skrivajo pred radovednimi pogledi z ulice.




Vasice v tem delu so nas vse prevzele. Obdaja jih tiha spokojnost, sluti se mirno in počasno življenje, ki ga pri nas odseva Kras, me tri moderna dekleta iz glavnega mesta, pa ga tako zelo pogrešamo. Že prva vasica Ota, je bila z vseh zornih kotov nepopisno fotogenična.
Nižje doli, kjer se srečujejo ozko izklesane rečne dolinice, ki jih hrani voda, ki priteka iz okoliških visokih hribov, smo občudovale prekrasne arhitekturne dosežke - kamniti obokani mostički, ki se zrcalijo v zelenih tolmunčkih, so tudi stoletja potem, ko so jih Genovci gradili, enako trdni. Pri enem takih smo razjahale kolesa in peš sledile potki globoko v čudovito sotesko Spelunca.
Poleti se prav gotovo ne bi uprle mrzlemu kristalnemu potočku, tokrat pa smo raje samo uživale v razgledih z granitnih ploščadi, svežini temnega gozda, prepredenega z lijanami in oponašala krike ptic. Pont de Zoglia še eden izmed genovskih mostičkov je skrit sredi soseske, oddaljen od oči lenobnih avto-turistov, aktivnega raiskovalca pa nagradi z mirom in tišino na skalah sredi žuborečega potoka.

Vsak spust se seveda poplača z vzponom - na srečo velja tudi obratno in kar pošteno smo se nasopihale pri vzpenjanju nad dolino, hkrati pa seveda zbrale dovolj energije za glasno vriskanje in navduševanje nad razgledom.
Me vedno višje, globoke doline petih rek, varovane s strmimi oranžnimi klifi pa daleč pod nami. Nekje zadaj pa le še slutnja oceana, ki smo ga za nekaj časa zapuščale.

Na poti so me fascinirale neverjetne družinske grobnice in z največjo lahkoto sem se strinjala, da so najbolj razkošna domovanja na Korziki posvečena ravno mrtvim. Mavzoleji, takšnih in drugačnih barv in oblik, več-nadstropni, s celimi življenjepisi tam pokošenih junakov. Spomnim se enega, ki je v boju za Francijo častno preminil v Maroku, tu pa so mu podarili večnost s prekrasnim razgledom nad zračno dolino. Seveda so nas še veliko bolj kot mrtvi, zanimali in fascinirali tisti primerki pravih domačinov, ki smo jih na poti uspele srečevati. Kljub temu, da so izredno prijazni in gostoljubni, se zdijo nekako plašni in zadržani in so nas bolj kot ne vedno od daleč povohali, potem pa šli svojo pot.



Težko bi isto trdila za njihovo živino. Že bik, ki je na poti iz Galerie, izbral Aljo za svojo žrtev, je demonstriral vse prej kot korziško prijaznost. Nikakor nisemo imele namena motiti njegovega duševnega miru ali vdirati na njegovo privatno posestvo, samo malce vode iz obcestnega vodnjaka smo si zaželele; kaj je tako razhudilo mladega bikca, ne bomo izvedele - rdeče hlače, rdeč bidon, rdeče kolo , ali pa morda le ni šlo za zlovešč napad, pač pa za romantično osvajanje - kakorkoli, Alja se je pred njegovim srepim pogledom pognala čez ograjo, skoraj v prepad in ga z raznoraznimi metodami prepričevanja, kot so dretje, moledovanje, metanje kamenja za odvračanje pozornosti, hotela prelisičiti, vendar mu je šele po kakih desetih minutah uspela pobegniti. Poleg bikov so se kasneje izkazali kot relativno nevarni še prašiči in druge, sicer dokaj nedolžne zverinice, kar pa je že druga zgodba...."

Vonji, okusi...

... in glasovi Marakeša ter okolice me bodo spremljali ob koncu leta.

Ob prebiranju tega mnenja sem ugotovila, da sem bila ob branju Eliasa Canettija čisto preveč površna in bo treba tole preverit v živo...

sreda, 21. november 2007

Polmaraton Palmanova

Pok! Kot iz topa! V ozki uličici je naredil svoje še odmev... Začne se. Stopicanje na mestu, hoja in končno nastane toliko prostora, da zatečem. Najprej en krog po ulicah, napolnjenih z domačini. Možak se dere: "Ciao bella!" "A si mislil mene?" Tudi, če bi, bi moral počakati, da pridem do cilja... Na levi ob meni je Softi, ki s posebnimi gibi rok in zamaknjenim pogledom, da vedeti, da je v svetu glasbe, ki si jo je izbrala za teh 21 km. Kar nekaj skupnih tekov sva naredili pred tem in poznam njen tempo. Zato me čudi, kako hitro gre. A mi reče, "Neki si ti hitra dones!" "Oj ustavi konje! Saj ti komaj sledim!" Pri treh kilometrih imam občutek, da ne bo šlo. Da se je v zadnjem tednu nabralo toliko nepredelanih zgodb, da glava ne zmore. Boj misli. Prav po slonovsko jusufovsko: zmoreš, ne moreš, zmoreš, ne moreš... To se je pletlo nekako do petega kilometra. No, pa smo na četrtini. Približno na vrhu goladarskega egotripa. Grem vsaj eno Golado... Vrste tekačev se redčijo. Okrepčevalnice so na mestih, ki jih nisem navajena. Druga tam nekje pri 8.5 km, jaz pa bi jo rabila pri desetem! Tudi voda, ki mi jo prijazno ponujajo, mi ni dobro dela. Čisto premrzla je bila. Sem jim pa štela v plus, da so mi jo podali v roke. Softi sledim do 10tke, nato imam občutek, da se mi je "odprlo". Kar naenkrat je bil 14. km. Sprašujem se, če ni Softi začel pešati tempo. "Gremo punca!" Kje so najini nočni PSTji? Ko sem se vsa brez energije privlekla iz službe, v času, ko ostale ženske otrokom berejo pravljice za lahko noč, in me zvlekla v temo, dež, mraz...? "Pejt, pejt!"

Moje misli so begale. Kje so zdaj ostali? Računala sem kakšen je približen čas, če sem na tej in tej razdalji in ali se mi bo želja, po čisto določenem času izpolnila?

vir: TF

Spomnila sem se na nasvet Tomaža, "Pazi kaj delaš z rokami, opazuj svoje gibanje in ne mahaj levo/desno ampak naprej/nazaj. Zgubljaš energijo." Sem poskusila misli krotiti in opazovala kako mi gornji del telesa rotira. Poskušala sem nadzorovati gibanje. In vsakič je med nama s Softi nastala večja razdalja. Kaj tole že deluje?!

Km so minevali, da mi sploh ni bilo jasno kdaj. Pri 18. zgrizem še en enervit in občutek imam, da bi lahko poletela. "Softi! Greva!" Če pomislim, da bi mene kdo tako spodbujal, si predstavljam, da bi mi šlo na jok. Težko sledim tujemu tempu, zato na polmaratonih težko s kom tečem. Tudi Softi me podi naprej, a ta opcija takrat ne obstaja. Pri zadnji okrepčevalnici dobim namesto kozarčka kar steklenico. Bolje, a zašraufa me. Zdrži do cilja! Pri 20. km Softi vseeno neham težit in tečem sama proti cilju. Ko pridem pod 1. plastični obok, si mislim, da je le še malo. Pri prihodu proti štadionu veselo maham navijačem, a z grozo ugotovim, da bo treba še okrog. Konec! Izreden občutek! Kot da bi lahko v tistem trenutku pretekla še enkrat toliko... Si lahko to razlagam, da se nisem dovolj potrudila? Da bi morala bolj loviti minute in sekunde...? Morda. A za to bo že še čas... Vseeno čisto soliden čas 2:11:?? in izpolnjena velika želja. Čestitke vsem PBjevcem! Za mano pa Softijin glas: "Tastara, ne vem od kod ti to vlečeš...?"

Bil je dan, ki sem ga izredno težko pričakovala in se ga iz srca veselila. Nastal je dan, ko sem imela več opraviti sama s sabo kot s kilometri. In dragi prijatelji, bili ste tam! Z mano! Pred, med in po teku! To mi ogromno pomeni! Hvala!

Še bomo tekli...

Pojdi, kamor te vodi srce

Suzanna Tamaro

...pot, ki si jo prehodil, ni držala ves čas naravnost, ampak je bila polna razpotij. Na vsakem koraku je stal kažipot, ki je kazal drugam: od tod se je cepila steza, od tam zaraščen kolovoz, ki se je počasi izgubil v gozdu. Nekaterim izmed teh odcepov si sledil, ne da bi se tega zavedal, drugih še opazil nisi; ne veš, kam bi privedle poti, ki jih nisi izbral, na boljše ali na slabše; ne veš, pa vendar obžaluješ. Lahko bi nekaj storil, pa nisi, vrnil si se nazaj, namesto, da bi šel naprej. Kot "človek, ne jezi se" se spomniš? Podobno se odvija tudi življenje.
Na križiščih poti se ti ponujajo drugačna življenja; ali jih boš skusil ali ne, ali jih boš do konca izživel ali pa zavrgel, je stvar hipne odločitve; in s tem, ko greš naravnost ali pa zaviješ vstran, marsikdaj zaigraš svoje življenje ali življenje onih, ki so ti blizu...

...Kdove zakaj je najteže doumeti prav najosnovnejše resnice? Če bi takrat vedela, da je prava lastnost ljubezni moč, bi se dogodki bržkone odvijali drugače. a če hočeš biti močan, se moraš poznati do globin, o sebi moraš vedeti vse, tudi najbolj skrite stvari, ki si jih najtežje priznaš...

...Pred časom sem v nekem časopisu brala, da se po najnovejših dognanjih ljubezen ne porodi v srcu, ampak v nosu. Če se dva človeka srečata in sta si všeč, si začneta pošiljati majhne hormone, katerih imena se ne spominjam več. V glavnem, ti hormoni vstopijo skozi nos in potujejo naprej v možgane, tam pa v skrivnostnih vijugah sprožijo ljubezenski vihar. Čustva skratka, je zaključil članek, niso nič drugega kot neviden smrad. Kakšna bedarija! Kdor je kdaj izkusil resnično ljubezen, tisto neizmerno in brez besed, dobro ve, da takšne trditve niso nič drugega kot še eden v vrsti nizkih udarcev, s katerimi bi radi poslali srce v izgnanstvo. No, samoumevno je, da te vonj ljubljene osebe zelo vznemirja. Toda vznemirja te zato, ker se je prej zgodilo še nekaj drugega, nekaj, kar se po mojem krepko razlikuje od navadnega smradu...

sobota, 17. november 2007

Spomin...


ponedeljek, 12. november 2007

Ko čustva pojejo...
















Sečoveljske soline II.












nedelja, 04. november 2007

Na svoje mesto...



...mi je uspelo postaviti mojo knjižnico. Pri tem sem naletela na dilemo, kako sortirati? Po:
-abecednem redu naslovov;
-abecednem redu avtorjev;
-velikosti;
-temah;
-barvah;
-všečnosti...
In ugotovila, da bi morala morda za lažje učenje na faksu, knjige previti v manj depresivne barve...