sobota, 26. maj 2007

Zaključni nastop v 3. letniku Šole retorike

Naj napišem sedaj, ko je še "vroče in sveže". Pravkar sem se vrnila iz Lipice, kjer se je (malce se bo še jutri) odvijala zadnja "seansa" 3. letnika Šole retorike. Sošolci in predavatelji, bodo sicer hudi, če (ko ;-) ) bodo tole prebrali. Odšli so namreč na večerjo in plesat, jaz pa sem jo ucvrla domov. Me čakata Arboretum in živalski vrt... To bodo moje aktivnosti jutri. Se sploh nisem upala povedat, ker sem bila v velikem precepu, kaj naj naredim... Naj ostanem ali odidem? No, sem šla, ker sem prepričana, da se bomo gotovo še dobili.
V času, ki smo ga preživeli skupaj, smo se ogromno naučili. Kako neprijetno vprašanje nas mnogo manj iztiri kot nas je nekoč. Glas se manj trese, manj (pri nekaterih že čisto nič) ni tistih eeeeee-jev, naša telesa nas pri nastopih bolj ubogajo, primerneje se znamo obleči za nastop, poznamo trike, ki jih lahko uporabimo pri nastopih v angleščini, bolje vodimo sestanke, kamera je postala skoraj naša prijateljica - dodatni poslušalec naših nastopov in še bi lahko naštevala dobrih stvari! Šola retorike ni doprinesla le k našim nastopom, ampak tudi k našem osebnem razvoju. Prav vsi smo po teh naših srečanjih mnogo samozavestnejši.
Jutri bodo analizirali današnje nastope, poslušali predavanje logopeda in nastop sošolca Rastka. Žal mi je, da me ne bo zraven, a na dveh krajih istočasno se ne da biti... :-( Če sem si prav zapomnila, naj bi imel Rastko predavanje ravno o tem, kar počnem sedaj - medmrežni komunikaciji...
Kljub temu, da nas je danes nastopilo 13, so bili vsi naši nastopi tako dobri, da se nihče od nas ni počutil kot 13. prase! Od sošolcev ne bom nikogar izpostavljala, ampak res, napredek se lahko meri v astronomskih razdaljah svetlobnih let. Naši glavni predavatelji Ana, Zdravko in Klemen, so iz nas naredili ene take manjše govoreče čudeže.
Mene je prehiteval čas oz. se mi toliko stvari dogaja, da nisem upoštevala navodil, da mora biti tema na zaključnem nastopu povezana z retoriko. Izbrala sem temo - Pogrebi na Sulawesiju. Halo? Tabu tema? Tisto, kar se me je na zadnjem popotovanju najbolj dotaknilo...
Drugače smo bili pa včeraj tudi v Casinoju, plesali, danes obiskali Škocjanske jame, se po sprehodu najedli doma pri sošolcu Franciju, ki pa si gotovo zasluži, da ga tokrat posebej izpostavim, ker se je z organizacijo srečanja resnično potrudil, da smo se ta vikend imeli lepo! Takih srečanj in lepih vikendov je bilo v 3. letniku kar nekaj!
Čeprav sedaj plešete, dragi moji, sem z mislimi z vami! Komaj čakam, da se spet srečamo! Tista ideja o končnem izletu v Makedonijo sploh ni slaba! (Upam, da ne bo tisti vikend kot Amsterdamski maraton - 21. oktober!) Drugače se vidimo pa kje bližje in nato... v 4. letniku?!

petek, 25. maj 2007

Popotna fotografija

Da ugotovim na kaj vse moram biti pozorna, ko fotografiram, in da poslušalci mojih predavanj po različnih koncih naše oble ne boste preveč trpeli, ob kakih groznih fotkah, sem se vpisala v tečaj popotne fotografije.
Prvi trije dnevi predavanj (oprema, kompozicija, rastline, živali, portreti...) so bili izredno zanimivi in zdaj vem, da sta mi spodnji dve sliki, za moje znanje in opremo, kar v redu uspeli. In vsaj približno se mi sanja, kaj vse bi še morala narediti, da bi bila npr. senca na opičjem nosu manj izrazita; odsev v očeh orla boljši... (Sliki, sta iz živalskega vrta v Taizzu (Jemen). Slikano čez mrežo!)


PS: Ste se kdaj na razgovoru s šefom počutili v vlogah tile dveh živali? No, to je že kaka naslednja zgodba! ;-)

sreda, 23. maj 2007

Spremembe?

Imam en tak občutek, da je morda nastopil trenutek za spremembe...

  • časovnega pasu?
  • frizure?
  • barve zidov mojga flata?
  • delovnega mesta?
  • namaza za palačinke?
  • dolžine nohtov?
  • življenskega poslanstva?
  • znamke avta?

Zdajle: budno stanje za spanje!

Nočna omarica

Nadaljujem tole...

Sem se nekaj trudila, da bi bila legenda direktno na sliki, pa se en klinc vidi...

Torej:

  • okvir z besedilom iz knjige Pot Nejca Zaplotnika, spomin na Ararat 2005
  • keramika - ženska z lutnjo, spomin na prababico Majki
  • keramika - Črna po Tanjino (Tanja je umetnica z Downovim sindromom)
  • lovilci prahu, kopica njih
  • trenutno me čakajo še: Andrea Levy Small Island, Haruki Murakami Norveški gozd, Orhan Pamuk My name is red, Kazuo Ishiguro Never Let Me Go, Elizabeth Gilbert Eat, pray, love, Vojko Križman in Rajko Novak Upravljanje poslovnih procesov
  • in tisto pred čemer v principu rotim: Ikeina lučka.

ponedeljek, 21. maj 2007

Še pomnite tovariši









"Za prijatelje si je treba čas uzet...."

"Kako je dobro, videti te opet, i staviti ruke na tvoja ramena...."

Prejšnji blog je bil nekak uvod v tega in še kakega naslednjega...Nekoč sem se ukvarjala s šolanjem reševalnih psov oz. njihovih vodnikov. Bili so lepi trenutki, bili so žalostni trenutki, ogromno veselih trenutkov, trpkih trenutkov, zadovoljnih trenutkov... Vsega po malem! Najprej smo bili eno združenje, pa smo se nekateri odcepili. (Ni kaj, Slovenija nam je bila zgled.) Ampak drug brez drugega vseeno nismo mogli in še danes ne moremo. Spletla so se prijatljstva, ki jih nobena cepitev ne more razcepiti. To soboto nas je Andrej preko foruma pozval, da se ne glede na vse lepo in slabo, kar smo dali skupaj in narazen, spet dobimo v Kamniški bistrici. Razvoj gre naprej. Novi načini šolanja, novi psi, nova pravila. Mi smo se tokrat držali tistih starih. In med vsemi trenutki smo zbrali tiste, ko nam je bilo lepo. Neizmerno sem bila vesela, da sem spet srečala obraze, ki jih nisem videla že vrsto let. Nasmejali smo se ob obujanju dogodivščin "Še pomnite, tovariši!", imeli srečelov, plesali, peli in ja, tudi pili do jutranjih ur. Andrej je obljubil, da nas na tako srečanje povabi tudi naslednje leto. Se že sedaj veselim!
Psi so bili z nami!

(Katja z (A)Lurom, Vera z Okico, Kuki z Vučko)


(Tržiški "Oča" Slavko, si je za fotko sposodil Črno)

Črna se predstavi


Hov! Ime mi je Črna. No, tako me kličejo Alja in ostali. Moji skrbniki so mi dali ime Carmen, s katerim sta se strinjala moja mama Otilija iz Žirovnice in očka Paris iz Kranja. Nimate samo vi tistega drevesa, pa listkov, tudi jaz vem za nekaj rodov nazaj, kako in kaj!
Torej, preden sem postala Črna, je trajalo. Kar z očmi sem zavijala, kakšna vsa imena so mi mislili dati. Težava je bila namreč v tem, da je moja mami prej skotila že dve legli. Imena mojih polbratcev in polsestric se začnejo na a in na b. Takrat je bilo nujno, jasno po nekih čudnih pravilih, da smo z bratci na c.
Iz Carmen sem v Ljubljani postala Cilka, Cita, Cija ... Čeprav se je prikradla ena strešica, zdaj čisto dobro slišim, če hočem, jasno!, na Črna. Saj me kličejo tudi lepotička, mačka, gos, smotka ... Ah, veste, to pasje življenje je lahko prav naporno. Zato še najraje vidim, no slišim, na žvižg, ki me ga je naučila moja prijateljica boksarka Dora. Svojega Aleša je slišala na ta žvižg in ugotovila sem, da je čisto fino priti. Sem dobila še jaz piškotek.
Veste, smo bolj glasbena družina. Moj brat npr. je Chopin, polbratje pa Armstrong, Beethoven in Beatle. Svoje glasovne sposobnosti kažem vsakič sproti, ko se z Aljo ne strinjam. Nestrinjanje ji jasno in glasno povem! Hov!
Še vedno se vam nisem uspela do konca predstaviti. Sem črna labradorka Črna. Pravijo, da bi bilo čisto zanimivo, da vam predstavim nekaj svojih pogruntavščin. Naj tokrat začnem v času, ko sem bila še precej mlada.
Pri Alji sem bila kake tri tedne, in ker je bilo poletje, sva odšli na obisk k mojemu, sicer ljubljanskemu prijatelju Orfu na vikend v Rodine na Gorenjskem. To je le malo stran od mojega rojstnega kraja Žirovnice. Orfova Irena in Alja stanaju z Orfom hoteli utruditi ali kaj? Jaz sem navsezgodaj najprej zbudila polovico vasi. Kaj se pa to pravi, tako dolgo spati!? Sem Orfa nagovarjala prav na glas, naj se gre igrat z mano, pa pri svojih osmih letih ni bil ravno navdušen nad mano, mladenko. Potem sem prekopala skoraj cel vrt, populila najljubše cvetice Irenine mame, polila teraso in očitno je bilo dovolj. Odšli smo na sprehod v hrib nad vasjo. Saj je bilo čisto zanimivo, ampak kaj, ko me je pritisnilo kakat. Okrog mene gozd, travniki ... Saj veste, vsa tista širina, saj ne veš, kako bi nastavil svojo rit! Še najbolj zanesljivo in varno se mi je zdelo, da to naredim, kaj mislite kje? Meni se je zdelo popolnoma jasno, Alja pa je naredila cel halo. Kakor so me nesle noge, sem jo odkurila proti hiši, petnajst minut stran. Tri mesece sem bila stara! Aljo je baje zelo zelo zaskrbelo. Ni vedela, kako me bo našla v vasi, h kateremu kužku sem se šla stiskat. Ampak mene je samo neskončno tiščalo kakat! Sredi vrta sem naredila VELIK kupček. Prav važna sem bila, da mi ga je uspelo prinesti do"doma". Ampak nihče ni bil navdušen. Sem jih slišala in danes vem, da ne smem kakati doma in po vrtu vikendov mojih prijateljev. Če mi slučajno uide, pa Aljo ponižno prosim, da pospravi za mano. Veste, zbirava vrečke, prav za moje kakce! No, obljubim, da vam drugič povem kako manj posrano zgodbo. Hov, hov, do naslednjič!
Črna

Vir: Trte

Hladen tuš...

V času študija se nisem prav dobro počutila in še danes pravim, da po duši nisem fizik. No, fizičarka. In sem šla preverit, če se je moje videnje po desetletju kaj spremenilo. Se udeležila 1. srečanja vseh generacij fizikov v zgodovini. A sem ugotovila, da ni nič drugače. Kmalu izide knjiga Fizika, moje delo. Monografija o fizičarkah. Ne iščite me notri! Kljub temu, da nisem bila edina iz razreda v srednji šoli, da sem zamenjala kar nekaj razredov in da se vsakodnevno srečujem s fiziki in fizičarkami, očitno ne spadam zraven. Še en tak hladen tuš ali pa ponovni dokaz, da "moja duša kroži po drugačnih sferah"...

sreda, 16. maj 2007

Baby Boom

Začelo se je s črno-belimi slikicami, ki sem ju dobila od svojih bratcev. Naš mali. Naša mala. Vid in Lana.






Iz črno-belega pričakovanja sedaj, po skoraj 4 in skoraj 2 mesecih, nastajajo mnogo bolj barvite slike...



Vid (no v bistvu njegova starša) mi je že precej mlad poslal po hitri pošti zanimivo sliko, ki sedaj visi nad mojo mizo, ter zraven sočen komentar: "Teta pridi! J...š službo! Nečak Vid"


Prav lepo mi jih je gledat! Vid se mi je celo pustil pazit in prav važna sem se sprehajala po Tivoliju z željo, da bi koga srečala in lahko pokazala tisto malo smejočo bučko! Tudi Lani sem se ponudila za varuško, a moramo uskladiti termine...

Z Mojco sva tako ali tako rekli, da če naju bo, teti, kdo vprašal: A je tvoj(a)? Suvereno odgovorili z: Ja! Saj sta tudi malce najina...

In zadnje pol leta je en tak baby boom. Poleg telih naših dveh štručk, je Staša rodila Anušo, Lucija Davida, Nađat(uradno Nataša) Žigo, Mateja Drejca, 4 sodelavke,... Zdaj sta na vrsti Sonja in Minca... Ja morda enkrat tudi jaz...

Fish!

Ko mi kdo da v branje kako knjigo, ki daje recepte kako postati dober vodja ali instant recepte za življenje ala:
-če si desničar, spravljaj ključe avtomobila v levi žep. Ob nakupih vam vseh vrečk ne bo treba prelagati v levo roko...

-če boste oblekli črni puli, se boste počutili žalostno in bali se vas bodo...
-če boste spali na slamnati žimnici, se vam bodo izpolnile vse želje...
-če namerno zaškilite, se vam bo posušil jezik...
mi gredo lasje pokonci! Ker npr. avtomobilske ključe nosim okrog vratu in se v črnih oblačilih počutim mnogo bolj samozavestno...
No, pa me je zadelo!
Pred leti sem za darilo dobila knjigo Fish! Podaril mi jo je šarmantni gospod S., predavatelj iz Evrope, s krasnimi očmi, zapeljivim pogledom, žametnim glasom, prepričljivim nastopom,... Sami superlativi! Ja, pa na večerjo sva šla skupaj. In to na Valentinovo. Ko so po prtih posuti listki cvetov rdečih vrtnic in gorijo rdeče svečke v obliki srčkov... Tistega najinega izleta na Gorenjsko se spominjam kot nekaj, kar si ne bi želela ponoviti! Ker je šlo vse narobe. Želela sva na Vogel, pa gondola ni delala. Sprehod do slapa Savica je minil z ene dvema štrbunk padcema na ledenečem snegu. To sploh ni bilo hudo! Hudo je bilo, da slapa sploh ni bilo... No, kosilo OK, ampak vožnja nazaj...(ob itak da polni luni). Da še malce razkažem Slovenijo - čez Sorico. Hja, lepo in prav, ampak ne z letnimi gumami, brez lopate ali verig v avtu...
Od gospoda šarmantnega S. sem izvedela ogromno resnic in idej, ki sem jih in jih še vedno uporabljam pri svojem delu. In uživam!
Položil mi je na srce, naj bom še naprej originalna. Uh. Ob mojem obisku v njegovih krajih je dobil za darilo slovarček, v katerem so bile z rumenim signirjem označene slovenske besede. Če si jih prav sestavil, si dobil zahvalo in poslovno vprašanje na katerega sem želela odgovor. Očitno je bilo dovolj originalno, da sem poleg odgovora prejela v dar še knjigo Fish!
Prebrala sem jo na dušek. Rezultat je npr.:
-ujela sem sodelavca, zadolženega za finance, ki me je predstavljal neki stranki: Ona je pri nas zadolžena za smeh. Samo ne vem še, iz katerega budgeta je plačana za to.
-(pred zoprnim sestankom) Ja pa kako si lahko zmeraj nasmejana?
-No, saj sem vedela, da si ti! Sploh ni treba vrat odpreti, da te vidim, ker že na daleč slišim tvoj smeh!
-Ja smejkota danes ni? Nič smeha ne slišim...
Ja. Kadar mi gre v službi kakšna zadeva na jetra ali imam opravka z ljudmi, ki mi parajo živce, pomislim na gospoda šarmantnega oz. Fish!
Na platnicah slovenskega prevoda piše: Pred vami je skrivnost, ki vas bo naučila ljubiti tisto, kar delate - četudi ne boste mogli vedno delati tistega, kar ljubite.
Eto. Na knjižnem portalu med komentarji o knjigi vidite marsikaj! Od plehko, neuporabno, trash, bul šit, ni popolno... do noro, super, krasno, uporabno! Nasedla sem. Sem med tistimi, ki jih je knjiga zmotivirala. In ni mi žal! Je pa res, da sem jo poleg v nemščini, prebrala v slovenščini in NI isto! (ali pa se meni zaradi gospoda šarmantnega ni zdelo tako! ;-) ) Meni npr. die Giftmülldeponie veliko bolj plastično predoči opisano, kot slovenski prevod odlagališče strupene, negativne energije.
Knjige skoraj ne vidim, ker je večinoma posojena... Danes sem nemški izvod dobila nazaj s komentarjem: Vračam in bolj razumem zakaj tako pogosto slišim tvoj smeh.

ponedeljek, 14. maj 2007

Fashion

Že kot majhna frklja sem tako zelo rada nosila čeveljce, ki so imeli v petah luknjo. V vsaki nogi druge barve. Rdečo in zeleno. Kickers. Še kasneje sem vsa slinasta stala v neki trgovini, ko sem jih ponovno odkrila. Ampak bolj sem tiščala prste skupaj, manj so mi bili prav... Ali se bom šla gejšo ali pa jih bom morda kdaj lahko kupila svojim otrokom... Pred dvemi leti sem jih spet srečala. V tisti trgovini so jih imeli celo v izložbi! Takih nežnih pastelnih barv. In kot da bi se mi noga čudežno zmanjšala, sem jih celo uspela natakniti na moja stopal(c)a. Z mano sta šla kar dva para! Pa čeprav je bil eden od čevljev popolnoma obledel, ker me je (in bog ve, koliko podobnih) čakal in vabil verjetno leta... In čeprav sem vsakič, ko sem odprla omaro s čevlji, obstala s celim naročjem škatel. Kar mi je jasno kazalo, da me malo vleče, da bi bila Imelda Markos in seveda, da imam čevljev že popolnoma dovolj... Tako ali tako sem najraje in največkrat v mojih ponošenih "Škarpah"...

In čeprav vsakič znova, ko se odlepim od rodne grude, ugotovim, da imamo itak vsega preveč in da se imajo tisti narodi tam nekje (lahko sploh ne tako daleč stran) čisto fino, tudi, če si samo zavežejo en trak okoli riti! Žal, bi me verjetno še kako čudno gledali, če bi taka prišla v službo... Iz daljnih krajev si rada prinesem kako avtentično oblačilo. Še posebno, če je zelo barvito. In ga doma tudi nosim. V eni taki "malce somalijski" oblekci, sem enkrat prav na hitro nekaj odnesla k mami. Pa me je srečal brat, me debelo pogledal in rekel: "Ja kakšna pa si?" "Kako to misliš?" "Ja kaj si si pa navlekla nase?" "Ja a ni dobro?" "Sam ne za tle!" No tako. Sem dobila takoj lekcijo.
Ko bom velika in se bom lahko toliko zdisciplinirala, da me "v trenutkih ženskosti" ne bo zaneslo po kar kak košček blaga, ampak se bom bolj usmerjeno oblačila (če so nas že šolali usmerjeno), si bom izpolnila sanje in želje. NITYA. Proizvajalce in moje finance pa bom morala naučiti nadstandarda. Proizvajalce o mojih malce nadstandardnih dolžinah okončin, finance pa, da naj se končno začnejo tako obnašat!... Do takrat bom pač v kavbojkah, ponošenih trenerkah, razvlečenih majicah in mojih "plemenskih" oblačilih... In imela se bom fino. Kak košček Nitye pa bo visel na meni ob posebnih priložnostih, ko si ne bom želela vprašanj: "Ja kakšna pa si?"


Ups. Sem ugotovila, da sem firmašica...
Fuj! Kako hohštaplersko se tole sliši!
Ampak klinc: Taka zgleda sem! :-)

Bruselj

Je lahko:
-resen...

-strogo popredalčkan...
-ko gre vse dobro, se ti zazdi, za trenutek celo romantičen...



-pivovoski, kljub temu, da veljaš za skoraj abstinenta...

-pivski, ko ugotoviš, kaj te še čaka...

-prijateljski....

Moji su drugovi biseri rasuti po celom svetu
I ja sam selica pa ih po nekad sretnem u letu
Da l' je to sudbina, il' ko zna sta li je
Kad god se sretnemo, uvek se zalije
Uvek se zavrsi, s nekom od nasih pesama.

Moji su drugovi zestoki momci velikog srca
I kad se pije i kad se ljubi i kad se puca
Gore, od Aljaske, do Australije
Kad god se sretnemo, uvek se zalije
Uvek se zavrsi, s nekom od nasih pesama.

Da smo zivi i zdravi jos godina sto
Da je pesme i vina i da nas cuva Bog
Da su najbolje zene uvek pored nas
Jer ovaj zivot je kratak i prozuji za cas.

Za moje drugove ja molim vetrove za puna jedra
Puteve sigurne, a noci zvezdane i jutra vedra
Da l' je to sudbina il' ko zna sta li je
Kad god se sretnemo uvek se zalije
Uvek se zavrsi, s nekom od nasih pesama.

Da smo zivi i zdravi jos godina sto
Da je pesme i vina i da nas cuva Bog
Da su najbolje zene uvek pored nas
Jer ovaj zivot je kratak i prozuji za cas.

Moji su drugovi biseri rasuti po celom svetu
I ja sam selica pa ih po nekad sretnem u letu
Da l' je to sudbina il' ko zna sta li je
Kad god se sretnemo uvek se zalije
Uvek se zavrsi s nekom od nasih pesama.
Uvek se zavrsi s nekom od nasih pesama.
Uvek se zavrsi s nekom od nasih pesama.
(Bajaga)


-zavajajoč, ko se zaveš, da si padel v temo DELIRIJa...
-mačkast, ko ne veš, če nisi morda srečal samega sebe...

ponedeljek, 07. maj 2007

Sem tako važna!

Več mojih prijateljev je carjev! Ampak na tega CARJA sem pa še posebno ponosna! Car Miha Valič!

Prvič sem ga srečala kot majhnega sramežljivega dečka, ki sem ga učila plavat v šoli v naravi v Savudriji. Zrasel je v postavnega samozavestnega mladeniča. Kasneje sem bila še enkrat za nekaj časa njegova "tršica". Ko sta s psičko Uko, zlato prinašalko, osvajala prve korake reševanja. Ampak me je prerasel! Po centimetrih in znanju. V šolstvu pravijo, da je največji uspeh profesorja, če ga učenec prekaša. Miha in Ukica sta eden najboljših reševalskih timov pri nas. Če se zgubim ali me zasuje plaz/ruševina ali pa bi pogrešali koga od mojih, bi si želela, da iščeta tudi onadva. Potem je pa on mene učil - alpinizma...

Pa ni car le zaradi tega, ker me je prerasel! Car je zaradi tega, kakršen je. Všeč mi je njegov moto: v življenju je treba uživati. In skupaj smo uživali jeseni 2004 v Španiji, kjer je nastala zgornja slika. S tevicami z nogavicami sva hodila po muzeju v Granadi kot dva Čeha... (Če najdem kako boljšo, jo bom zamenjala). Še nekaj slik (nam je prijazno objavil na spletni strani drug Miha)

Miha pa je v letošnji zimi opravil svetovni podvig, ki mu ni para! Osvojil je 82 pomembnejših 4 tisočakov. In prav za malo se mi je zdelo, da so istočasno poročali o drugemu Slovencu, ki ga zdaj ne bom imenovala, kot svetovnem fenomenu, o Mihiju pa še v Pa še to niso objavili vrstice... Mihi, te bomo morali naučiti, da je skromnost sicer lepa čednost, ampak z njo boš težko kaj v lonec dal! ;-) Zato si dovolim, da vas v njegovem imenu povabim na njegovo predavanje o podvigu, ki bo v četrtek, 24.5. ob 20.00 v GOML (bivši Španski borci). Več pa si preberite na njegovem blogu, meni so fenomenalne fotke! Pa pridite! Ne bo vam žal!

nedelja, 06. maj 2007

Jemenska pravljica

Tole je že malce staro (konec 2005, začetek 2006) in prežvečeno... Objavljeno tudi v družinskem časopisu. A na željo, objavljam tudi tu.

Al Yaman bilad džamila! Jemen je čudovita dežela! Pred potovanjem tja so mi rekli, da grem v pravljico. Res je bila … Jemenska arhitektura je edinstvena na svetu. Hiške, kot da bi pred tabo stali medenjaki, okrašeni s sladkorjem. In v njih ne bivajo kake zlobne čarovnice kot v Janku in Metki, ampak krasni ljudje.

Odhajala sem v deželo, ki velja za zibelko islama. Zato sem se pripravila tako, da sem prebrala knjigo Pot med palačama nobelovca Naguiba Mahfouza. Zgodba se sicer dogaja v Egiptu, a običaji so podobni. Posebno to, kako naj bi se obnašale ženske oz. kakšen je odnos do njih, me je zanimalo. Turistke v Jemnu nismo nosile rut in feredž, kar je običajno za tamkajšnje ženske, a ravno “razkazovale“ se tudi nismo. Prijatelji so mi prerokovali, da se bom, ko pridem nazaj, podpisovala v grabljicah, a sem se jim le smejala. In strah jih je bilo, da bi morali zbirati za kamele, da bi me odkupili nazaj. Bilo bi pa prav prikladno, da mi ne bi bilo treba zvedavim znancem in sorodnikom odgovarjati na vprašanja: “A pri teh letih si še samska?“ Sem se že navadila, da raje rečem, da sem ločena. Tako ni nekaj narobe z mano, temveč sem pač imela smolo …


Po kakem tednu popotovanja s štirimi džipi me je glavni šofer Abdulilah poklical “na samo“ in mi razložil, da sem všeč najmlajšemu šoferju Ziadu. Hja, kaj pa zdaj? Malce sem bila presenečena. Fant je 16 let mlajši od mene, in če bi bila domačinka, bi mu bila morda lahko celo mama. Da ne govorim, da sem bila s svojimi stoosemdesetimi cemtimetri višja skoraj za glavo, ali pa to, da je imel fant s posteljo vred 50 kilogramov … Morda res veljajo načela, da tamkajšnji moški svet obožuje “krepke“ ženske? Potem se je začelo dogajati, da sem bila zjutraj, ko smo vsi krmežljavi prilezli iz svojih postelj, v vrsti pred straniščem– kopalnico, deležna lepih besed a la: “You are so beautiful!“ Ups, sem mislila, da še sanjam. Naučene fraze “I dream you …“, “You are in my heart …“ in “I love you“ ter tiste temne oči so sledile vsakemu mojemu gibu. In sem mislila, da bo ostalo le pri tem, pri lepih frazah in občudujočih pogledih, pa ni bilo tako. Kak dan pred silvestrom smo bili na obisku pri domačinki, ki je nam ženskam s kano porisala roke. To je običaj, ki ga naredijo ženskam pred poroko. Vse skupaj smo vzeli kot priložnost, da se poistovetimo z domačini. Na silvestrski večer nam je po večerji v mafradžu (ogromni dnevni sobi, ponavadi v najvišjem nadstropju, namenjeni druženju, v kateri so po tleh preproge, ob stenah pa pene, na katerih sediš) Abdulilah prišepnil, da nas bo domači fante peljal v “ženske prostore“. Nam se je to zdelo strašno imenitno. Lahko bomo videle, kako dejansko živijo tamkajšnje ženske. Morda bo celo kakšna odkrita, smo si želele. Po nekih čudnih poteh, ko se vprašaš, ali gremo res le v “ženske prostore“ in ali bomo znale nazaj, smo prispeli. Pričakale so nas tri sestre, njihova svakinja in kup otrok. Vse so se nas želele dotakniti, nas pobožati. Primerjati, kako bela je naša koža v primerjavi z njihovo. Najprej smo skupaj spile čaj. Pogovor je bil z rokami in bolje smo se odrezale me s svojo arabščino kot domačinke z angleščino. Nato so začele nositi v sobo oblačila. Malce smo jih čudno gledale, a so nas prepričale, da je to nujno, da se bomo lahko dobesedno “na svoji koži“ prepričale, kako je, če si domačinka. In lahko si predstavljate, kako težko je bilo najti pravšnje oblačilo zame, saj so tamkajšnje ženske mnogo drobnejše od mene. Še dobro, da je bila ena od njih pred kratkim noseča in mi je po dolgotrajnem poskušanju končno uspelo navleči nase neko nosečniško oblačilo. Pa še takrat sem se počutila kot tista nevesta iz reklame za žvečilni gumi ali bonbone, ki jo prisilijo, da globoko vdihne. A kaj, ko me je bilo strah, da bo vse skupaj popokalo po šivih … Potem so nam na glavo pripele posebne trakove in nas vse pošteno naličile. Počutile smo se kot kake šeme na pustni torek. Tako okrancljane nas je deček peljal nazaj med moške. Ko smo prispeli, so nas pričakali trije posebej “opravljeni“ slovenski sopotniki in Ziad, ki so žvečili kat. Poparčkali so nas, nato smo morali po posebnem ritualu in ob glasbi priti v mafradž. Na koncu smo izvedeli, da tako poteka prava jemenska poroka. Ups!? Saj me ni nihče nič vprašal? Ali to sploh želim? Torej smo sedaj poročeni? Seveda! No, vse skupaj smo vzeli za hec in se veselili ter plesali do jutranjih ur. Ker je časovna razlika s Slovenijo dve uri, smo imeli celo dve “novi leti“. Zanimiva “poročna noč“…

Nadaljnje potovanje je potekalo tako, da sem še vedno poslušala tiste naučene fraze, spremljali so me občudujoči pogledi in vse skupaj je dobro napihnilo moj ego. Pa ni bilo vse le lepo. Kaj kmalu so se začele poznati tiste razlike v običajih, o katerih sem brala v knjigi in so mi o njih pripovedovali … Ko smo zvečer igrali domine in se zraven pogovarjali, sem v nekem trenutku začutila krepak poteg Ziada na stran. “Kaj je pa narobe?“ “Zakaj se pogovarjaš z Urošem? Ti si moja!“ “Opa, poba!Takole pa to pri nas ne gre.“ Nisem nikogaršnja! Sem od mame in očeta, še najbolj pa popolnoma samosvoja! Kasneje takih lastniških izpadov nisem bila več deležna, vprašanje pa je, kako bi se nadaljevalo, če bi upoštevala tiste temne solzne oči, ki so me žalostne gledale ob prošnjah, da ostanem … Težko bi se navadila, da bi bila sicer prva, a le ena od dovoljenih štirih žena. Res smo si različni …

Kako se zaključi tale pravljica? Domov sem res prišla “poročena“, lahko bi se podpisovala v “grabljicah“, prijateljem pa ne bo treba zbirati za kamele. Če bi že morali, bi bilo za Toyotine land cruiserje, ki so sedaj tam plačilna enota! In kljub vsej pozornosti, ki sem je bila deležna, še vedno prisegam na slovenske moške! ;-)


Še pesmica:


Primož reklamo je za Jemen naredil,
ko foto session je priredil.
Nas na poti pripravil je na prah,
in da vse je INSALAH!
Ko v Sano smo prispeli,
že vsi smo Lejlo peli.
Tu pa tobiji, zane, fute,
na n načinov zavezane rute.
Fant si futo, ruto in džambijo nabavi,
da pokaže, da je moški pravi.
V črno se ženske ovijemo,
da radovedne poglede odbijemo.
Kako te hiše sploh stojijo,
ko le blato in slama skup’ jih držijo.
Hranjenje je kar z rokami,
da za nami na mizi ostane cunami.
Zjutraj z džamij so vpili
in glasno so nas budili.
Žvečili smo kat
in ni nam b’lo za spat’!
So zjutraj bile boleče dlesni,
da bili smo malce besni.
A smo hitro naročili čaj,
dobra volja je bila nazaj.
Pri domini smo vpili WAHED,
da slišal nas je vsak MOHAMED.
Kalašniki bum bum bum,
v ušesih tum tum tum.
Abdulilah,Mohamed, Ziad, Ali
varno so nas okrog peljali.
Rdeče morje poskrbi,
da premigamo kosti.
Plavat se zapodimo,
nato pa plesov se učimo.
V oči nam pesek v puščavi sili,
ko zajame nas vihar mili.
V Taizzu tržnica stoji,
rib na njej se res šibi.
Kuhar tiste nam pripravi,
ki izbrali smo jih sami.
Ob Rdečem morju taborimo
in se malce psov bojimo.
Na nebu polno zvezd žari,
vsak si željo zaželi.
Pesmi pojemo mi,
da po celem Jemnu doni.
Pot nas vodi čez sipine,
in ko vkopljemo, nas mine.
Bilo je vroče kot v peklu,
da od nas je v potokih teklo.
V Manahi bil je ples,
polno prepotenih je teles.
Domačini priredijo poroke
in držimo se za roke.
Spet smo malo više,
vsak si jop’co poiš’e.
Razgledov smo se naužili
in o deželi se učili.
Ob vrnitvi spet v Sano
rad bi vsak v osamo.
Gužva, vpitje, trušč,
spet bi radi šli v grušč.
Nova znanstva smo sklenili
in si obljubili, da spet bomo se dobili.
Naš Dabuš (Primož) se je izkazal,
odlično Jemen je prikazal.
Žal konec pravljice je te,
spet se “normal life” začne.

Vikend za "stara" prijateljstva...

Sobota
Zgodi se, da se poti ločijo... Zaradi različnih vzrokov. Tu je bil vzrok Polonin odhod v Ameriko. Na študij in k Johnu. Po skoraj letu in pol, ob sicer tečnih opravkih z birokracijo (če se temu lahko tako reče...), sva se spet srečali. Kot da sva se zadnjič videli včeraj. In spet se bova! Tu ali tam, čez lužo! Naj ti sreča še naprej sije iz oči! And John, please, take care of her!

Nedelja
"Oj, kaj delaš?" "ZeeeeeeHHHHHH, uf kolk je ura? Me je zbudil tale tvoj klic!" "Zaspanka, spravi se iz postelje! Greva na kavo!" "Mhmmm, ok, mhmmm, ja...kako že...mhmmm pridem..."
S Črno odbrziva proti starem mestnem jedru in padem Roku v objem. Pa nisva obujala spominov, kako so najini kompasi tam pod Staničevim vrhom kazali narobe, ko nisva vedela kje je sever in kje jug... Se plazila po tistem šodru in na koncu splezala dve lepi smeri... Sva preverjala, če so najini kompasi zdaj bolj točni... In družno ugotovila: "Life is so beautiful!" :-) Bo treba spet kmalu v hrib!

Poraz ali zmaga?

Teden pred prvomajskimi prazniki me pokliče Lenčka. Moja motivatorka! :-) Me je spravila pred dvemi leti na tek trojk in da sploh tečem, pa pelje me odplezat kako smer, spravi na kolo, pa v šoping v daljne kraje ;-) in zmeraj je za čvek, ravno takrat... :-) Mi reče: "Midve bi šli pa na Grossvenediger v petek, na turno smuko!" "Ampak... Saj veš, da sem svoje stare pancarje že pred novim letom vrgla stran in letos sploh še nisem stala na smučkah!" "No, premisli in pokliči!" Kaj mi je preostalo? To, da sem odbrzela v štacuno po pancarje in hajdi u hrib!...
In smo šli. Še Nevenka in Vrbči.


V Johannis-koči so nas razvajali..., da smo premišljevali, če ne bi kar dlje ostali...

Tule bomo šli.

A je še daleč?

Levo - vrh (3666m).

Nevenka in Vrbči z vrha

Po koluarju skoraj do koče


Zakaj poraz in zakaj zmaga? Ker vsi tisti, ki me poznajo, vejo, da sem skrajno trmasta... Tu, pa je nad trmo zmagal razum.

Nisem prišla na vrh. :-( Kondicija me je "izdala" - poraz. 1. letos sem turno smučala in to brez omejitev, da zavoj v desno ne gre - zmaga! :-) Nora turna smuka! Lenčka! Bis!

Draga Grossvenediger, vem, čakaš me! Pridem tudi na vrh!

sobota, 05. maj 2007

Klinc jih gleda...

...te današnje "moške", al kako se jim reče... tem nesposobnim, zakompleksanim, prestrašenim maminim sinkom, ki al sploh ne vejo, kaj hočjo u lajfu, al pa vejo, pa nimajo jajc, da bi se kdaj za kej mal pomatral...:))

Tko. Sem mogla iz sebe spravt. Sej ni tolk grozn. Sam včeri sm bla pa res mal žalostna, pa ne zato, ker ni pršel, čeprav sem cel film razmišljala, da bi blo pa res fajn met njega zravn, k bi šteku... in k bi mu šlo na živce, da se pol dvorane smeji najboljšim prizorom v zgodovini filma... žalostna sm bla zato, ker je on še en tistih ljudi, za katere vem, da me majo radi, pa me nikakor ne spustijo blizu. Vzorec se ponavlja. Fotr. Brat. "Moj". Kako zelo tipično! Ko se mu zdi, da mu bom pa že čist preblizu pršla, me pa rajš ukine, ker je tako veliko lažje. In še to z odnosom, kt da sm mu jst za vse kriva, bi se pa zanjga tud pod avto vrgla, če bi se blo treba. Res. Men so šle včeri pr filmu kar kocine pokonc... Zgodba je klasična, čeprav dovolj zamotana, sam fora je v tem da ta film z zvokom, barvami, plesom opiše tisto, česar se nikoli ne da opisat z besedami. Za moje pojme ena najlepših ljubezenskih zgodb.

Kar se pa tiče naju, draga moja... mal sva si sami krivi, ker ne znava kart položit na mizo. Al sva tud midve tolk usrane, al pa pač ne želiva izgubit tiste čarobnosti... Jst razmišljam, zakaj je "moj" še vedno edini, za katerga bi si spulila tisto bodalo iz srca... zato, ker je najin odnos še vedno čaroben... ni se še uspel zbanalizirat... ampak a lahko človek cel lajf preživi v enih takih iluzijah... slejkoprej rabiš več... in odnos je treba gradit trezno in odgovorno, takrat, ko je lepo in tud ko ni... ne pa, da se napajaš en na drugmu dokler je fajn, ko je treba en korak naprej, se pa umaknemo... ker je tako veliko lažje.

Jst štekam "mojga", štekam "tvojga" in po svoje štekam naju. "Tvojmu" je čist fino. Ma eno fajn prjatlco, ki ga ima neskončno rada, ki bi zanjga naredila vse, ki ga po malem obožuje (valda vse to človk opazi), ki je zabavna, sproščena in včasih potrebuje njegovo pomoč, kar mu dokazuje, da je pa res en dec. Poleg tega mu ne teži, da hoče od njega kaj več kot to. Ja super. Zakaj si ne bi mal ega filal, zraven pa bi bil popolnoma brez odgovornosti do sočloveka. Lepo prijateljstvo brez obvez. "Moj" podobno. Ti si ful fajn prjatlca, sam ta svet je itak zajeban in si ne bom dovolu bliže, ker vedno boli.

Midve pa čakava na najine prince na belem konju...

Kdaj greva na kavo?


Tole je na časovno os uvrščeno kot 15.2.2005. S pošiljateljico e-pošte sva se na kavi najbolj nasmejali izjavi Boni (ki me vedno, ko se srečava, vpraša: "How is your love life?"): "Saj vem, čakaš princa na belem konju, srečuješ pa same konje!!!"

In zakaj privlečeno iz naftalina? Ker se mi je začela ob prebiranju nizozemskega darila - The men of my dreams - vrteti zgodovina... Ali morda dogaja sedanjost?

Teb ful dogaja!!!

Sva s pegazom modrovala, kako je pa pisat blog res mimo... Koga briga kaj mi dogaja?

Ampak kakšne bloge pa z veseljem preberem. No, ene imam tudi med favorite ones... In ti mi za dobro jutro nadanejo nasmeh na usta. Mi dajo polet za čez dan. Me včasih razkurijo. Ali pa celo zamorijo. Ampak potem še enkrat preberem prve in dan je :-) !

In med branjem Ntinega bloga, sem opazila, da je že dva pred mano (ravno) pegaza in Stašo, spravila iz bi brala v berem. Ali se mi samo zdi ali sem pa zdaj res jaz na vrsti?

Potem sem enkrat dala Staški prebrati moj člančič o moji poroki v Jemnu. Me še ona začne provocirat... Kadar stopim v kontakt z njo, mi namigne: "Kdaj začneš pisat blog? Teb ful dogaja!"

In. Tu sem.

Čeprav sem si obljubila, da najprej skončam tisto mojo knjigo... Namenjeno mojima dragima prijateljema, ki se pojavita vedno tam in takrat, ko je treba! Glede na frekvenco pisanja upam, da jo dobita tja enkrat do... Ne bom nič obljubljala. Tudi za tale blog ne.

Tole zdaj je učna ura...