četrtek, 31. januar 2008

Občudovanje...

...moram izraziti vsem tistim, ki molčijo, ko so po krivem česa obdolženi. Da so naredili ali pa da niso, pa bi morali. Občudujem bratca, ki je bil v srednji šoli nemalokrat pa krivem obdolžen, da je sodeloval pri neumnostih svojih sošolcev, v resnici pa je bil le sošolec. Si res vedno kriv samo ker spadaš v neko skupnost oz. se po neki lastnosti poistovetiš s skupino? Njegov protest je bil molk. Le kako je lahko zdržal? Jaz sem danes eksplodirala!

Samo zato, ker sem lastnica psa, še ne pomeni, da me lahko vsak prdec (se opravičujem, a pritisk se še ni čisto polegel...), ki mu je zoprn dan ali pa se ravna po vremenski napovedi za počutje, (Le-ta za danes pravi: Vremenski vpliv bo v četrtek sprva obremenilen, z vremenom povezane težave bodo pogoste. ) spravi name.

"Te moram malce popraskat, tudi, če te ne srbi!"

Namesto, da bi mi mlada gospodična voščila dobro jutro, mi je zrecitirala, kako bi bilo pa dobro, da pospravim za Črno. "Ja mlada dama, bom! Takoj, ko se bo pokakala! Kot to naredim vedno, če morda še niste opazila. Nosim ravno s tem namenom vrečke sabo!", in iz žepa privlečem vrečko. "Pa dobro jutro vam želim!" "Ja, tudi jaz vam!", stisne skozi zobe.

Uf! Zdaj se sprašujem, zakaj sem se ji pustila sprovocirat... Imam vsega preveč ali sem se od koga nalezla sitnobe?

sreda, 30. januar 2008

Opičja trilogija



Modeli: stanovalci živalskega vrta Olivia, Gdansk

sobota, 26. januar 2008

Objava fotke!

Predno sem decembra odšla na dopust, sem od urednice časopisa Adrie Airways Mete Krese, dobila mail namenjen članom društva popotnih fotografov, v katerem je pisalo, če ima kdo slike ...naštetih... mest. Vmes so bile tudi Atene. Spomnila sem se mojega lanskega obiska Aten in izbrskala iz svojega arhiva 5 fotk in jih poslala.
Danes sem dobila mail: "Alja, revija je že v tiskarni. Porabili smo eno tvojo fotko, tako da te zdaj prosim za podatke..."!
Uau! Zdaj me najbolj firbec matra, katera od petih fotk je!

četrtek, 24. januar 2008

Nočni fotosešn...











...med morskimi labodi v Gdansku...

Ob obali...

...se je danes začel moj dan. Ko se zgodi, da svet postane tvoj dom, se moraš prilagoditi...

Tile naši sestanki za evropski projekt so sicer pod taktirko italijanskih partnerjev čista zmeda, a dobro je to, da spoznaš nove ljudi in vidiš nekaj sveta. Pa nisem mislila pisati o tem. Želela sem napisati, da ne samo, da sem prestavljena iz domačega okolja, tudi z večino mojega časa upravljajo drugi. Ampak tisti košček, na katerega lahko vplivam, mi je pa dobro čim bolje izkoristiti. Včeraj smo imeli organizirani ogled mesta, ki je bil ustrezno zalit in so imeli nekateri nato danes zjutraj težave z vstajanjem. En delček sem prešpricala in tako danes zjutraj lažje vstala.

Najprej so se mi spet pojavile dileme, a ni morda zunaj premraz, pa ali ni še preveč temno... Ko je mobi že tretjič začel skakati po omarici, sem se pustila prepričati sami sebi. Glede na prehrano zadnja dva dni, ko se je pojedlo za cel teden skupaj, bo čisto koristno premigat tazadnjo. Zvečer smo skupaj naredili sprehod do obale, ki je kakih 500 metrov oddaljena od hotela, tako vsaj za začetek ni bilo težav kje naj bi šla. Sem že zvečer opazila kar nekaj tekačev in si na zemljevidu preverila kje približno bi bilo 5 km oz 10 km, če bi našla kako krožno varianto. Za cilj sem si določila hotel Wanda. In za vsak slučaj še en drug hotel s kitajskim imenom. Na glavo sem poveznila kapo, na roke navlekla rokavice in izbrala ta debelejšo jakno in pajkice. Štart!
Najprej do morja. Tam se začne neskončna peščena plaža. Taka, kjer valovi prav nežno butajo ob obalo. Se najde neskončna polja školjk in najbolj zanimivo mi je bilo, da so se v vodi kopali labodi. Labode sem navajena v sladki in ne v slani vodi. Prave družinice z enim ali več malčki, ki so bili po eni strani še čisto puhasti, po drugi pa že prave, odrasle velikosti. In zraven galebi. Čisto nasprotje. Morda mi jutri ali pojutrišnjem uspe in jih ob dnevni svetlobi uspem poslikat. Danes nisem imela aparata s seboj.
Ob obali je vseskozi sprehajalno-kolesarska pot, ki je od mivke sicer ločena z nasipom, a se vseeno vidi čezenj. Tako sem bila z desne deležna blagodejnih zvokov valov, z leve pa so se slišali zvoki vej, ki so se upogibale pod sunki vetrca.
Malce so naletavale rahle dežne kaplje, ki so bolj kot mene, motile skupino žensk, ki so grabile in pometale listje ob poti. Srečevala sem pasje sprehajalce in mislila na Črno. Kdaj sva se skupaj takole brezskrbno sprehajali kot tile. Zmeraj se mi nekaj mudi. In res ji je še najlepše pri varuškah. Kako boli tole priznanje!
Tlakovana potka se je vsake toliko malce spustila in nato dvignila. Je to sploh mogoče, saj sem ves čas ob morju? A zgleda, da je moja kondicija res bolj boga, če čutim vsak meter gor ali dol.
Kmalu mi postane vroče v roke in rokavice pospravim v žepe. Začne se mi oglašati želodec. Še bolj pa črevesje. Levo od mene otroško igrišče, malce naprej večji hotel. Desno plaža. Kam? Papirne robčke imam, ampak kritja ni. Jao. Še malo zdrži, si mislim. In kar naenkrat se znajdem pri tistem drugem hotelu. Wando sem očitno zgrešila. Ampak sila je prehuda. Bo treba nekam na/ob/v/za/pred nasip in odložit tole nadležno prtljago. Najdem neko barako, ki v poletnem času služi kot bar, sedaj pa kaže nič kaj prijazno obliko, vsa prebarvana s čudnimi grafiti. A za kritje bo morala biti ok. Moj dodatek bo le še dodal k bednosti, ki jo kaže. Znajdem se v grmovju s trnji in ko se otresem vsega, kar se je obesilo name ter mi uspe najti pot nazaj, opazim gospo, ki je uživala v mojih dejanjih. Le kaj ji je bilo, da je stala tam? Vsaj delala bi se lahko, da ji je nerodno, ker se je znašla v situaciji... No ja, ali pa tudi ne. Gotovo sem bila jaz bolj moteči dejavnik. Se zgodi.
Pogledam na uro. Bo treba nazaj s hitrejšim tempom, če ne želim zamuditi na sestanek. In na začetku mi kar gre. Ponovno srečujem iste pse in njihove lastnike, ženske, ki grabijo listje, možake, ki žagajo veje, ki se sklanjajo na pot in še vedno me spremljajo zvoki valov in kriki ptičev.
Grem mimo table, ki oznanja, da sem iz Sopota prišla ponovno v Gdansk. Gdansk, v katerem smo nastanjeni, je delček tromesteca (ali kako bi to prevedla?), sestavljenega iz Gdanska, Gdynie in Sopota. Stari del Gdanska smo včeraj videli ponoči in v naslednjih treh dneh si ga bova s sodelavcem gotovo še ogledala. Stari del Sopota pa je tako blizu hotela, da si ga lahko "privoščim" za jutranjo telovadbo. Počasi se približujem odcepu, ki vodi nazaj k hotelu. Malce mi pojenjajo moči, a pogled na uro je kar zastrašujoč. Treba si bo umiti še lase. Stisnem zobe in tečem naprej. A me vseeno premaga utrujenost in nadaljujem s hojo. Teh zadnjih 500 m tudi če prehodim. Za mano se oglasi zvonec kolesarja, ki naznanja, da sem na njegovem teritoriju. "Sorry", zamomljam in se umaknem. Privlečem se do hotela. Vsa rdeča v obraz. Je res tak mraz ali sem čista koma? Na stopnicah srečam partnerki iz Madžarske, ki me, obe spedenani od nog do glave, premerita in z izbuljenimi očmi vprašata: "Have you been running?" "Yes!" izdihnem. Zavijeta z očmi in nakažeta nekaj, kar si predstavljam, da naj bi pomenilo, ti si zmešana. A nato kasneje izvem, da je bil to znak občudovanja, ker onidve sta se pridružili tisti skupini, ki je bila zvečer precej dehidrirana. Počutila sem se odlično, ker sem že pred obveznostmi naredila nekaj zase in v resnici sama odločala o svojem času.

ponedeljek, 21. januar 2008

Alja, Alia, Alya, Alija...

... pomanjševalnice Alica, Alička, Aljči... in vzdevki Ajla....

V arabskem svetu sem bila večkrat, ko sem se predstavila z Alja, deležna velikih oči in odobravanja: "Alja?" "That's Arabic!" In ker v tamkajšnjem svetu vsako ime nekaj pomeni, me je zanimalo, kaj pomeni Alja. Ob brskanju po internetu sem naletela, na različne (iz)vire in pomene.
grško: defending men
hebrejsko: evil, immoral
starinsko germansko: entire

Tisto kar so mi razlagali v arabskem svetu, pa sem ugotovila, da se nanaša na Alia. In sicer:
arabsko: lofty, sublime;
hebrejsko: to go up, to ascend;
svahili: exalted

He, he, tudi tole mi je padlo ven pri iskanju:
Alja baby name numerology
Number of Alja - 6 This baby name is inherent to harmonious, good-natured and reliable people. They are wonderful family men, faithful friends and honest-minded and sometimes too credulous people, whose natures are indispensable. They open themselves up and blossom only in a circle of their close friends. Sometimes they are self-satisfied, conservative and devoid of magnificence. Although they are talented and diligent toilers, they lack a real thirst for work.
So mi izbrali pravo ime? :-)

Že dalj časa se v medijih srečujem s svojimi soimenjakinjami. Zadnja, ki me je navduševala, je Alja Novak in njeni čevlji s čipko, ki jih je razstavljala v Evropskem parlamentu. Druga taka, s katero so mi parkrat celo zamenjali ime je Alja Brglez. Največkrat sem jo videla, ko je bila v vlogi vodje kabineta predsednika vlade. In ponosna nanjo kot soimenjakinjo sem bila, ko je dobila naslov "Global Leader for Tommorow". Ko smo imeli ob koncu leta nek žur in so nam razdeljevali darila, so vsako ime povezali s kakim soimenjakom. Zame so izbrali Alyo. Ko smo se vračali z enega od potovanj, smo v Amanu prespali v hotelu Alia. Sopotniki so me zezali, da sem packa, ker jim nisem povedlaa, da imam svoj hotel... A je bil posvečen ženi jordanskega kralja.
Moram priznati, da sem bila prijetno presenečena, ko sem izvedela, da bo vodička na mojem zadnjem potovanju Alja. Alja Mravljak je izredno zanimiva ženska, ki me je presenetila s svojim humorjem in odličnim pripovedovanjem pravljic. Ko sva ugotovili še kar nekaj skupnih lastnosti, sva se dogovorili, da se gotovo še srečava, odtečeva kak skupen tek, še najbolj pa si želim, da bi ji lahko kakorkoli pomagala pri njeni veliki želji, ki mora zaenkrat ostati skrivnost. Da je kdo ne prehiti in ne prekriža načrtov.
Najbolj pa sem se poistovetila z Aljo Tkačev. Igralko Pike Nogavičke. Ko sem v osnovni šoli na avdiciji za igranje Pike Nogavičke v šolski predstavi, ki smo jo nato igrali tudi na sindikalnih dedkih mrazih, prehitela sošolko, mi je nekdo nesel na nos: "Ni čudno, če si pa Alja!" In sem bila malce važna, ko so me primerjali z njo...

Dobila sem poljubček...

...v katerem je pisalo...

torek, 15. januar 2008

Maroške ženske

Naj po maroških mačkah napišem še nekaj o maroških ženskah. Saj veste, ko slišiš pripombo: "Uau, kakšna dobra mačka!", pogosto to velja ravno za žensko!

Najbolj enostaven opis bi bil s tremi besedami: Navdušile so me!

Ko se prestavim v tuj svet, se poskušam čim bolj prilagoditi razmeram tam. In spoznati kako na tistem koščku planeta preživljajo čas. Tokrat sem to poskušala tudi tako, da sem poskusila vstopiti v njihov ženski svet, ki je tam res drugačen od moškega sveta. Moški so glavni izven štirih sten, le-te pa so carstvo žensk. Saj ne, da bi si želela tako živeti. Navdušile so me, kako so zadovoljne same s sabo.

V vrsti v frizerskem salonu je bilo prav prijetno. Kadar grem k frizerju pri nas, si iz kupa naberem raznih revij rumenega tiska, da se seznanim s "stanjem na sceni". Zabubim se v tisto in praktično ne gledam okrog sebe. Sicer me moja Widat poskuša vsaj ob tem, ko sem v postopku, pripraviti do pogovora, a sem vseeno prav redkobesedna. Na silvestrsko popoldne pa je bilo v nekem južno-maroškem frizerskem salonu prav pestro! Žlobudranja, hihitanja, resnih pogovorov je bilo, da si se počutil kot v panju. Gotovo je bil tudi za domačinke dogodek, da je prišlo takrat v salon 5 Slovenk, ki so si zaželele frizure in predvsem umitih las. A tam ni nobenih revij in časopisov, ki bi jih človek listal ter si izbiral barvo las in obliko. Ko čakaš, opazuješ ostale in se pogovarjaš. Pravi družabni dogodek. Morda je krivo le to, da sem imela tokrat čas? Ne vem. A reakcija moških, ko sem stopila iz salona, je bila popolnoma drugačna, kot v Sloveniji. Res nisem tipično maroška in sem tam izstopala, a za nafutrat ego, je pa prav fino, ko se neznan moški ustavi, pokaže na tvojo frizuro in reče: "Uau!", nato pa odide naprej po opravkih. Ne, niso mi naredili nič posebnega. Umile so mi lase in me sfenale.
Po tem se sploh nisem več čudila nad njihovim ponosnim obnašanjem. Preverila sem tudi vzdušje v kopališču. Tam je kopališče za ženske popolnoma ločeno od kopališča za moške. O kakih higienskih standardih vsake toliko predavajo po vaseh. Tu, kljub temu, da je sicer prav nagnusen francoski vpliv, morda bolje, da ne razlagam kaj vse plava po vodi. A vzdušje med ženskami je pa izredno sproščeno. V glavnem so kar vse gole. Morda kake spodnjice na kakšni od njih. In spet tihi in glasni pogovori, smeh, čofotanje. Nobenih čudnih pogledov. Prijazni nasmehi in geste odobravanja, da sva se z Aljo udeležili urice med njimi. Zadovoljstvo na vsakem koraku.

Slikanje s kano na kožo mi je neizmerno všeč. Že v Jemnu sem si poslikala roko in tudi tu nisem zdržala brez risbice. Le da mi tu ni zdržala prav dolgo. Verjetno je bila kana tu drugačna. Namesto prstanov in zapestnic bi z veseljem "nosila" slikico, a kaj, ko so tu merila kaj ja in kaj ne popolnoma drugačna...

"Žensko vzdušje" smo doživeli tudi v vasi Tiout. Obiskali smo njihovo zadrugo, kjer pridelujejo arganovo olje. Argan je drevo z na videz podobnimi plodovi kot so mandelji. Rabiš pa stolči ogromno tistih oreščkov, da pridobiš liter olja. Z različno obdelavo in različnimi dodatki ga imajo za različne namene. Nekaj za prehrano, še več pa za kozmetiko. Sem poskusila stolči tak orešček, pa sem se pošteno namučila. Te ženske imajo rutino a kljub temu se nagarajo za svoj zaslužek. Ponovno jih je bil en sam smeh, ko so sedele ob stenah na tleh, vsaka s svojim kupčkov jederc, lušin in celih plodov pred sabo. Mestni otroci tega ne poznamo, morda pa bi se našlo pri nas to kje na vasi...

Ko sem prebrala sosedov prispevek, da je sosedo v savni skoraj neka ženska zdrgnila po hrbtu..., sem imela že spisan komentar, kako sem pa jaz naravnost uživala v hamamu, ko sta se me dve "lotili", a bistvo njegovega pisanja je bilo čisto drugje, zato sem zbrisala.... Je pa to popolnoma res! Že iz Turčije sem vedela, da bom šla spet v hamam, čim bom lahko. Spet ločen ženski in moški del. Tokrat smo s seboj nesle pripomočke, ki jih tamkajšnje ženske uporabljajo za čiščenje telesa. Če bi mi tisto nagnusno rjavo maso, ki je spominjala na smrdeči rjavi globin za čiščenje čevljev, nekdo ponudil tu, bi ga verjetno povprašala po zdravju. Tam pa sem se popolnoma brez predsodkov napacala z njo. Nato je sledilo drgnjenje. S prav posebno rokavico. Je šla taka svinjarija z nas... kot da bi nas nekdo s "šmirgel" papirjem. Svaljki odmrlih celic... Ker sem se ena prvih nastavila v obdelavo, mi je bilo na začetku kar nerodno. Saj sem se umila! Ko sem podobne svaljke videla tudi na telesih ostalih, sem se pomirila. Naslednji šok mi je bil šampon. V roke dobim lonček s peskom! A??? Kaj pa je to? Ja za lase in še za obraz si lahko narediš masko! Nista minili dve minuti, že smo bile od vratu navzgor blatne. Naslednji dan pa komentarji: "Ti imaš pa noro dobre lase!" Pa povejte kako naj se človek počuti!? Nekaj njihovih pripomočkov in kozmetike sem si prinesla s sabo... Bom sprobala ali bodo reakcije tudi tu!? ;-)

No, višek ugodja je bil, ko smo si druga drugi zmasirale lasišča. Zraven pa z lončki spirale glave. In nismo si mogle kaj, da ne bi tudi me njim pustile spomin. V nekem trenutku se je prav potiho in nato zmeraj bolj pogumno po tistem vlažnem zraku razlegla slovenska pesem Vsi so venci beli... Še danes mi grejo kar kocine pokonci! Bilo je bolje kot če bi sedela na najboljšem sedežu milanske Scale.

Nisem še omenila, da je 95% tamkajšnjih žensk debelih. Sedaj nisem vedela ali naj napišem s prekomerno težo ali uporabim kako diplomatsko metaforo, ampak enostavno se mi zdi, da bi bila to za njih žaljivka. Ja, res! Če pomislim katere prijateljice (saj sama nisem nič drugačna!) se imajo za debele, bi jih poslala tja. Da bi dobile občutek, kaj se pravi biti debel! Pri vseh tistih kilah pa so mnogo bolj gibčne kot naše trlice, da ne govorim o tem, kako ponosno nosijo svoje kile! Tega bi se z veseljem rada naučila od njih! In še vse tiste ženske, ki imajo občutek, da imajo kje kako deko odveč!


PS: Se sprašujete kaj bo naslednji post? Maroški moški? Ja, tudi o njih bi se dalo pisati. Na primer kako iz sobe spraviti receptorja, ki ti pride popravljati klimo in gotovi, da si v sobi s tremi posteljami sama... Ali takem, ki te po zavitih stopnicah odpelje v tretje nadstropje, ti ponudi čaj in ob tem razlaga o tehnikah tkanja preprog na katerih sediš in predlaga, da jih preizkusiš tako, da se uležeš... Imajo popolnoma drug stil kot slovenski moški. Predvsem pa imajo neizmerno lepe oči. Če bi bile oči edini dejavnik, ki bi mi bil pri moškem pomemben, bi gotovo ostala v Maroku... :-)

Maroške mačke



ponedeljek, 14. januar 2008

Letošnji prvi km

Že cel teden sem bila doma, a se nisem spravila migat. Zadnje dni potovanja sem že zelo pogrešala gibanje. Tako gibanje, da teče z mene. V ekipi sem imela kar dva tekača. Z vodičko, mojo soimenjakinjo, in sopotnikom "Habibijem", prekaljenim maratoncem, ki ima za sabo kar nekaj tekaških km, z maratonoma v Atenah vred... smo se "našli" ko smo zrli v, že objavljeni, plakat za Zagoro. In Alja je celo na prvi dan leta odtekla nekaj km. Sem se zdela sama sebi, ko sem pokukala iz spalke, prav gnila, ko se je ona že vrnila.
Po povratku sem bila še cel teden na dopustu. A naredila nisem "nič pametnega". V torek sem imela dobre namene, da se spravim tečt. A sem nato našla 1001 izgovor. Da bi ob koncu dneva potešila svojo slabo vest, sem se za pol ure usedla na sobno kolo in lilo je iz mene, kot da bi bila v savni. V sredo sem se nahodila v šopingu po Ikei in okoliških trgovinah, v četrtek sem končno prevzela Črno iz varstva, nato sva bili s Softi zmenjeni, da zdaj greva pa skupaj tečt. A sem žal pristala na urgenci kot spremljevalka. No, glavno, da so bolečine izginile, tek je počakal. V petek sem se podila do mehanika, da mi je zmonitral zadnji brisalec, ki so mi ga odtujili enkrat pred Orto barom ob TF žurki, nato mi je uspelo najti lastnika mobitela, ki se je valjal po mojem plehnatem malčku. Žal je poba, na mojem malčku je opravil tehnični pregled, vmes nabavil nov telefon in je tega velikodušno prepustil meni. Le polnilca za Siemens-a nimam... Nato je tokrat odpovedala Softi in jaz sem pisala blog... Končno je prišla sobota.
Uro sem si navila za ob sedmih. Rana ura, zlata ura. In ko je zvonilo, sem po deset minut prestavljala zvonenje... Do devetih se mi je uspelo prikobacati iz postelje, nato jutranji sprehod s Črno in cincanje: naj grem teči takoj ali naj najprej kaj ponaredim. "Marš v superge!" mi je govoril en glas, medtem, ko je drugi, tišji, šepetal: "Daj najprej kaj pospravi!" "Ah, najbolje, da grem kar zdaj!" Ampak kaj obleči? Dolge pajkice, tanko trenerko, debelo trenerko? "Odpravljaš se, kot bolan srat!" slišim iz ozadja možganov. Navlečem nase debelo trenerko, še smuk v NOVE superge, kapica s šiltom in grem. Ko pridem dol, me naenkrat zagrabi trema. "Če ne bom mogla tečt, potem bolje, da me ne vidijo sosedi, pa tja do ovinka se bom ravno segrela..." "Premakni že svojo rit!" Uf! So začetki zmeraj tako težki? Pridem za ovinek in mimo trgovinice, pred katero so parkirani avtomobili. Enemu tuli alarm. Hmm, naj svoj počasni tempo še upočasnim ali naj nadaljujem? Če pride ven lastnik, bo še mislil, da sem imela jaz prste zraven... Grem za naslednji ovinek in počakam na zeleno luč na semaforju. Nihče ne dirja za mano. Še malo, pa bom na PST. Spomnim se, kako smo PRjčki skupaj tu tekli in je "kapo di banda" sporočal koliko km smo že pretekli. In ko pridem do "točke" 2,5 km, sem že prav navdušena sama nad sabo. Saj mi kar gre! No, grem do "točke" 4 km, nazaj lahko še vedno hodim. Potem se mi podijo po glavi filmi z oddaljenih krajev, sploh ne opazim, da nek lastnik besno kliče svojega psa, ki me je "posvojil". In 4 km so minili kot bi mignil. Ja, če je šlo pa to tako lahko, probam pa še nazaj grede teči. Začne pršiti. Še dobro, da ima kapica šilt in mi deževne kaplje težje pridejo do očal. Pomislim na to, da bo treba zamenjati stekelca. Ne samo, da so že krepko odrsana, zdaj imam baje tudi novo dioptrijo. In misli mi preskočijo na zdravje. Kaj vse so mi našli na managerskem pregledu. Sploh ne grem več k zdravnikom. Sem bila prepričana, da sem sploh in oh ok. Saj tudi sem. No, če bo moral kdo dlje za mano vpiti, pa naj vseeno povem, da me daje med drugim to, da se pri frekvencah človeškega govora moja ušesa ne odzivajo najbolje. No, morda je to včasih super dobro, ker potem kako neumnost preslišim. O drugih ugotovljenih dejstvih pa rabim najprej bolj laično strokovno razlago, ker mi tisto kar je na izvidih ne pove kaj dosti. In ta moja dejstva verjetno obstajajo že od mojega rojstva, le da manager ob rojstvu še nisem bila. Bolj me skrbi zdravje ostalih mojih domačih. Upam, da se čim prej spet "sestavijo". In gotovo bo sedaj ob izrekanju želja zdravje zasedalo prvo mesto. Ob vsem tem razmišljanju zaslišim ob meni tik, tik, tik, tik... Ups? Mimo mene priteče dobro grajen mladenič. Skoraj se z ramo "obregne" vame. "Poslušaj poba, saj imaš na razpolago tričetrt PSTja!" si mislim. Hkrati mi pogled na njegovo rito razpre čeljusti. Zavedam se, da se je moj tempo v trenutku spremenil. Skoraj na 7 km sem že. Mi bo uspelo obdržati razdaljo med tisto rito in mano? Še dobro, da je poba zavil naprej po PST, jaz pa mimo Livade proti domu. Še malo in bom na "točki" 0 oz. 8 km. Yes! Uspelo je! Nove superge test odlično prestale. Očitno tile trije (no, zares so bili štirje!) tedni niso naredili tako zelo velike škode. No, razen tempa. Ta je pa katastrofalen. Ampak pravijo, da je treba najprej zgraditi bazo...

petek, 11. januar 2008

Tekaški predlogi...

Morda mi boste čez čas rekli, naj že neham s posti o Maroku... A tokrat objavljam enega, za tiste tekače, ki se udeležite tudi kakega teka v tujini.
Na tokratnem potovanju sem naletela na dve vabili na maratona. Morda bi naslednje leto najprej odtekli maraton, nato pa silvestrovali v Zagori???

Hammed

Nekateri ljudje v mojem življenju zasedejo posebno mesto. Eden takih je tridesetletni Maročan, ki že nekaj časa dela kot šofer džipa v tamkajšnji turistični agenciji. Srečno naključje (ali le-ta res obstajajo?) nas je štiri popotnike prineslo ravno v "njegov" džip.

Na začetku se nismo znašli. Mene je ob snidenju še dajala slabost in najsrečnejša sem bila, ko smo Dušo posadili na sopotnikov sedež, Maja in Blaž pa sta izbrala srednje sedeže, tako sem imela na razpolago kar tri zadnje sedeže. Po kosilu, ko smo se prepakirali iz avtobusa, sem z veseljem zaspala. Zbudili so me le, ko smo srečevali kralja in njegovo spremstvo (kar je zgodba zase!) ter smo nabavljali tekočino za praznovanje ob prehodu v novo leto. Fante za volanom se mi ni zdel nič kaj dobre volje. Kar nekam namrgodeno je zrl v svet. Oh, če bo pa tole tako zgledalo, bo pa naporno, si mislim. Zvečer razpakiramo in se pospravimo v sobe. Naslednje jutro z Dušo kar malce s strahom prineseva najini "prasici" k džipu. A tokratni pogled v smejoči obraz šoferja, ko so se zasvetili njegovi, nekoliko razmaknjeni, sprednji zobje, je pomenil "premirje" in olajšanje. Verjetno ne bo tako hudo kot je kazalo ob prvem vtisu, si mislim. Ta dan sem jaz na vrsti, da zasedem mesto sovoznika. Pot se iz asfaltne spremeni v dober makadam in nato le še v nekaj podobnega makadamu. Vedno bolj proti jugu gremo. Pet džipov malce menjava pozicije, da nismo v čisti peščeni megli. V nekem trenutku se naš džip odcepi. Gremo precej bolj zahodno kot ostali in naenkrat se šofer odloči, da je vseeno predaleč od ostalih. Videli smo le oblake prahu, kjer so vozili. Začne se "off-road". Uau! Kar vriskamo od veselja. To! Ojunačim se in iz spomina prinesem tisti arabski stavek, ki pravi: "Kako ti je ime?" "Hammed" "Super, Hammed!" "Pa ti?" "Alja." "Oh, Alja arabic." "Res?" No, led je bil prebit. A le v toliko, da smo ugotovili še to, da on govori francosko, arabsko in berbersko, od nas pa je še največ francoščine obvladala Maja, jaz pa sem se trudila s tistimi nekaj arabskimi frazami, ki sem se jih naučila v Jemnu, a so tu v Maroku precej drugačne... Se bo treba še enkrat naučiti.

Hammed


Malce smo še menjali "sedežni red", nato pa je ostalo tako, da sem imela sovoznikov sedež rezerviran zase. Mi je pasalo, ker sem lahko odpirala in zapirala okno ter fotografirala.
Kljub temu, da nismo bili ravno zgovorni, smo se dobro razumeli. In kar naprej smo nekaj jedli. Še dobro, da sem bila tri dni, preden smo se "prestavili" v džipe, tešča. Že tako sem imela občutek, da sem zmeraj bolj "baročna". K našim malicam, ki so bile sestavljene iz takih in drugačnih oreščkov (največkrat smo grizli louz - mandeljne), sadja in slaščic, smo vključili tudi Hammeda. Najprej so me morali opozarjati, da naj pazim, da mu ne bom dajala z levo, "umazano", roko, pa se mi zdi, da je Hammed, tudi kadar sem se spozabila, čisto vesel sprejel ponujeno. "Šukran!" Ko sem mu ponudila tudi steklenico z vodo, je Blaž sicer komentiral, da zdaj sva si pa že čisto preveč domača, sem ga pomirila, da so mi domači in prijatelji prepovedali, da "pripeljem domov Arabca". (Me je sicer Duša, katere hči je že 17 let poročena z Alžircem in živi tam, prepričevala, kako se lahko lepo živi...). Poleg tega, če mi je simpatičen, še ni rečeno, da bi si želela biti njegova druga žena in mnogoženstvo je v Maroku prepovedano. Hammed je namreč poročen in z Latifo v aprilu pričakujeta malčka.
Maja se mi je najbolj smejala, kako sem se sporazumevala z njim. Enostavno sem ga vprašala po slovensko. In morda pokazala z rokami kaj mislim. Ko smo prišli na bencinsko črpalko in se nismo uvrstili v vrsto za "tankat", sem pokazala na števec in vprašala:"A mi imamo dovolj bencina?" "Ja." Je s podaljšanim a-jem odgovoril Hammed. Pa še druge podobne stvari sva se zmenila kar po slovensko.
Zanimivo se mu je zdelo, ko sem ga za kakšno stvar vprašala kako se reče po arabsko in sem si nato v mojo beležko zapisala. Nato sem mu naslednjič, ko smo srečali npr. ovce, rekla "Haruf?!" "Ja!" Ter me debelo pogledal in po francosko dodal, da imam dober spomin in pokazal na glavo...
Zmenili smo se tudi o tem, koliko ima kdo bratov, sester, kako živijo in kako živimo... Prav žal mi je bilo, da v francoščini ne znam razen "Bo žur! ;-)" reči čisto nič drugega.
Vsake toliko je Hammed precej zaskrbljen pogledoval na mobitel ali pa je zvonil telefon, a je le pogledal in odložil. Ko smo zvedeli, da je žena noseča, sem ga vsakič, ko se ni javil vprašala, če je Latifa. Če ji ni odgovoril, sem ga vprašala zakaj ne. Se mu je obraz razlezel v nasmeh in je vrtel nazaj številko... Oh Hammed, saj ne vemo kaj ji po berbersko razlagaš! Poleg tega si sam povedal, da se ne počuti najbolje!
Hammeda smo vzeli za svojega. On pa nam je to vračal. Ko smo prvi dan novega leta prosto pohajali po 60 kilometrski peščeni plaži, so nam šoferji pripravili piknik. In Hammed je prav posebej pazil, kje smo "njegove harufe" ali pa "dežeže" (kokoši), s čemer nas je hecal Blaž. "Branil" me je pred šoferjem Ibrahimom, ki se je poskušal vsake toliko pohecat z mano. Do nas je bil pozoren tudi ob drugih priložnostih.

Z džipom skoraj v šotor


Na koncu smo imeli občutek, kot da nam skoraj bere misli. Po obilnem zajtrku v zidanem kompleksu smo se vračali k šotorom. Duša je celo na glas zavzdihnila, "kako fino bi bilo, če bi Hammed džip pripeljal kar k šotoru, da nam ne bi bilo treba vlačit "prasic"..." Ko smo prišli k šotoru, je bil ob vhodu že parkiran naš džip in Hammed nam je s strehe nasmejan voščil "Saba el kheir!" O Hammed, ti si car! Tako profesionalno jemlje svojo vlogo, da ga je pravi užitek gledat in biti "njegova stranka".


Hammed in njegove dežeže z di(c)k-om


Lepo mi je bilo v našem džipu. Hammedu in Latifi želim zdravega malčka/malčico in nato še toliko, kot si jih bosta želela... ter srečno pot pri naslednjih turah! Morda se naše poti še kdaj srečajo... Inshalah!

Pokorno javljam...

...da sem nazaj...
Saj ne, da sem prišla pravkar. Že od ponedeljka se skušam prestavit, pa mi nikakor ne uspe. Preden sem odšla, sem padla v časovno luknjo... Sploh ne vem kaj vse sem počela... To se pozna npr. po tem, da nisem napisala voščilnic (čeprav sem dobila marsikatero zanimivo, zelo osebno, ki mi je polepšala prihod domov), ne pripravila e-voščilnice s Črno v obliki dobrega moža, ki nosi darila, da se je v mojem plehnatem malčku našel mobitel aparat, za katerega mi ne uspe najti lastnika... Pojma nimam kdo (bi) se je peljal v njem... Po poizvedovanju pri operaterju so mi uspeli sicer preveriti, da je škatlica imela lastnika, ki ima sedaj novo številko in da je mlajši od 20 let. No, lepa reč. Ni mi jasno v katero smer naj razmišljam. Na novi številki se ne javi... Bom še poskusila.
Po vseh e-poštah sodeč vas zanima kako sem se imela. Ja, dobro je bilo. In vse skupaj tako na šivaja, šivaja (op. p. počasi, počasi), da kar ne morem preklopit. Naredila sem še pa še fotk, in prvo gledanje je pokazalo številko večjo od 2100... Zdaj bo potrebna redukcija preden kaj pokažem. Nekaj jih vseeno prilepim, za prvi vtis.

Božični večer s skoraj polno luno v Fesu

Barvanje usnja

Po peščenih sipinah s kamelami in Tuaregi

Alah, država, kralj

V dolini Ameln

Marakeš podnevi

Marakeš ponoči