nedelja, 30. avgust 2009

...in še kaj

sobota, 29. avgust 2009

Srečko

petek, 28. avgust 2009

Utrinki?

četrtek, 27. avgust 2009

Ni nam lahko


V življenju (ko takole napišem, se zraven počutim stara ene sto let) se znajdemo v najrazličnejših situacijah in najrazličnejših vlogah. Privatno in poklicno. In včasih človeku ni ravno najljubše, da se ti dve vlogi preveč združita. Ja, ok, ne mislim tistega: za denar je treba delati tisto kar te veseli. Potem boš tudi doma skuliran, fajn in oh in sploh napolnjen s samo pozitivno energijo, ki bo v času polne lune ali kakega krajca sicer malce zanihala, pa se boš kaj kmalu sestavil v tisto popolno bitje, ki ga iztiri le še potres in naravna ujma. A še iz tistega se boš zaradi tega, ker ti je tistih obveznih 8+.... (... je prispodoba do neskončnosti!) ur v službi tako super fajn, tik tak izmazal in spet bo vse OK. No, saj ne rečem. Nekaterim je to prepletanje privat/poklicno všeč, si ga želijo in tudi iz privat scene služijo mastne denarce. Morda jim privat scena služi tudi pri poklicnem napredovanju...

Da ne nalagam preveč: V enem od mojih trenutkov sem se znašla v poziciji, ko je moje privat življenje postalo močno pod drobnogledom. Visoka cena, da lahko ostajam pri delu, ki me v resnici veseli in v katerem uživam. So vzponi in padci, a kje jih pa ni? Se morda kdo spomni Joca Pečečnika, ko je razlagal skozi kakšen "hearing" je moral, da je dobil posle čez lužo in še kje? Ko v dobi tajnosti osebnih podatkov na takem "hearingu" o sebi in svojih domačih izveš stvari, ki jih prvič slišiš... Verjemite, ni prijetno! Takrat se vprašaš kakšne vse "signale" pošiljaš v vesolje. Eno je striček Gugl, pred katerim se težko skriješ, drugo, bolj intimno, preko domačih, prijateljev, znancev, kolegov, sodelavcev, zelenjavarja pri katerem kupuješ zelenjavo, ker ve ali si si danes privoščil avokado ali "le" kislo zelje, poštarja, ki je zadolžen za tvojo pošto ter točno ve ali si dobil priporočeno pismo iz sodišča ali pa polepljeno pisemce s srčki, klošarja, ki straži parkirišče pred tvojim vhodom ter ve, da si točno tisto noč ves opotekajoč v zgodnjih jutranjih urah s točno določeno osebo prestopil domači prag... in preko virtualnega sveta (bloga, sodelovanja na forumih, FB, morda le branja kakih internetnih strani - ja firbci smo in vsake toliko preverimo s katerih strani hodijo k nam... in podobno). Torej dragi moji bralci. Težko sem vedno zelo direktna. Ker ko prideš na tak hearing, se počutiš slabše kot v Orwellovi živalski farmi s sloganom "Big brother is watching you!". Tudi vrtanje po nosu se vidi, ja! To, da izveš, da si vegi in da ne znaš skuhati goveje juhe, je, verjemite, še najmanj! Zato se sploh ne čudim Nti in drugim blogerjem, ki so v celoti ali delno omejili svoje bralstvo. Sama sem se do sedaj odločila, da naj v mojem imenu v glavnem govorijo fotke in njih komentarji. Taki daljši zapisi bodo verjetno bolj redki oz. mi bo v trenutku, ko jih bom spisala "sladko ravno" kaj in kako... ali pa bom zamenjala kakšno svojo vlogo, ker bom ugotovila, da je cena previsoka...

sreda, 26. avgust 2009

Uau, sem važna in počaščena!!!!

Med letanjem sem in tja sem danes na svojem blogu preverila kaj dogaja pri mojih priljubljenih blogerjih in pri Wegi opazim tale zapis:
Odklopi so nenavaden blog že v svoji osnovi: zgodb nam ne pripoveduje beseda ampak fotografija, ki se v osnovi pretvarja da je dokumentarna in prav zato izkorišča formo bloga za svoje izražanje. Ta občutek potrjujejo tudi občasne čisto prave dokumentarne teme (“Članica Kluba prijateljev GM4O”), ki prav to, namreč dokument, v resnici so. Vendar pa tudi v dokumentarnem prispevku ne skrivajo druge dimenzije svojega pojavljanja.Kaj kmalu namreč ugotovimo da Odklopi s svojimi fotografijami razgrinjajo refleksijo sveta v njegovi lepoti, nenavadnosti in fragmentiranosti. Pogosto zato komentirajo skozi popolnoma obrnjeno perspektivo, ki jo dojemajo v dialogu z vsakdanjikom, iz katerega črpajo zaklade idej in jih razkrivajo v sozvočju z opazovalsko refleksijo o svetu skupaj z njegovimi dognanji ter travmami. Svet skozi oči Odklopov je tako včasih kaotičen in grotesken včasih urejen in spokojen, pogosto prežet tudi s hudomušnostjo ali ironijo ravno v tolikšni meri, da je dopustno celo tragičnost prežemati s humorjem. V osnovi prav toliko angažiran kot slikovit radoživ izraz usklajevanja protislovij v duhovite fantastične organizme pa v vsej celoti zaživi šele skupaj z temo prispevka v blogu. Šele naslov pričujoče fotografije (ki je običajno tudi tema) povezuje nasprotja ter jih z dinamično gibljivo uvito geometrizirano formo impulzivno organizira in sproti preraja v fantastične privide. Le redko neznačilno kadriranje in eksperimentiranje, na katerem te podobe slonijo, nas za trenutek zmedejo dokler združeno z naslovom ne uvidimo kako v njej pa utripa ideja, saj prava vsebina izhaja iz zamisli ali ustrezno izbranega realnega motiva, kakršni so na primer cvet z žuželko (“Nadure”), ali popolnoma banalna izložbena lutka (“Razsvetljena”). Pogosto nas Odklopi presenetijo z fotografijo, kjer je motiv formaliziran v nemirni preplet oblik in učinkuje z abstraktnimi formami in z njimi usklajenimi barvami, ki so prav tako vse prej kot naravne; docela manieristično irealna pa je tudi njegova nezemeljsko umetelna in včasih magično čarovniška osvetljava, zato je učinek takih ekspresivnih prepletov in prividov že sam po sebi, še posebej pa v povezavi z motivi, fantazijsko irealen (“Vodna arhitektura”) in kot taki ne potrebujejo simbioze z naslovom oziroma temo prispevka. Podobe Odklopov niso običajen izraz realne atmosfere in občutja marveč so pisano impulzivne fate morgane, v katere pa je ob vsej bizarnosti in eksotičnosti v kvintesenci krčevitih razmerij vendarle zajeta tudi vnema resničnega človeškega življenja.Tako nas lahko zmoti le okolje v katerem podobe doživljamo in opazujemo. “Galerija”, kjer Odklopi razstavljajo in ustvarjajo je pač običajna forma bloggerjevih prednastavljenih elementov in ti nas tako lahko zmotijo, kot nas v pravi galeriji lahko zmotijo razigrani otroci ali neprimerna razsvetljava. Fotografije zato velja prenesti v nevtralno okolje in se jih naužiti do sitega.
Ocena: * * * * *
Povezava na Odlope: ODKLOPI
Recenzija je osebno mnenje in morda ne odseva realnega stanja.
Kriterij ocene: več zvezdic je boljša ocena.
Vir strokovnih izrazov kot je kvintesenca in ostalega izrazoslovja : Dr. Milček Komelj
kvintesenca: knjiž., navadno s prilastkom bistvo, jedro: kvintesenca problema; umetnost kot kvintesenca kulture
Moram priznati, da mi je bilo zelo zanimivo prebrati kako moj blog vidi in dojema sobloger. In ja prav važna sem!! Hvala Wega!
PS: morda v kakem naslednjem zapisu napišem kak vzrok za "nenavadnost"...

Vodna arhitektura

torek, 25. avgust 2009

Na kavo

Add more therapeutic humor to your workplace. Watch a funny video during lunchtime at least once a week. Ask people to bring in their favorites. A study has shown that people who watched funny videos before taking a creativity test scored 300-500% better than those who watched something "intellectual"!
~Barbara Glanz

ponedeljek, 24. avgust 2009

V letu


nedelja, 23. avgust 2009

Razsvetljena

sobota, 22. avgust 2009

Srečno!

torek, 18. avgust 2009

Kriška gora

ponedeljek, 17. avgust 2009

Nadure

nedelja, 16. avgust 2009

Članica Kluba prijateljev GM4O

Moja zgodba se začne jeseni lani, ko sva se z Izyemno odpravili v hribe. In tisto, »A bi šli na Porezen?«, se je na poti do tja spremenilo v GM4O. Pa sva preveč fotkali in bili prepočasni, da bi krog opravili v osmih urah, kolikor je limit za vpis v Klub prijateljev GM4O. Na srečanju Kluba, kjer so naju prijazno potrdili za pripravnici, so nama povedali, da pripravništvo velja eno leto. Boris(50cent) se je takoj ponudil, da bi šli skupaj, saj zdaj že ve kdaj je treba »pritisniti na plin« in kdaj se lahko malce »bluzi«. Beseda je dala besedo in dogovorjeni smo bili, da v zasedbi Izyemna, 50cent in marjan v naslednjem letu skupaj opravimo pot. :laola:
Če ne bi bilo Borisa, ki je večkrat skozi leto rekel, da me bo peljal na GM4O, bi morda mojo željo, da opravim s progo v osmih urah, prestavila v…neskončnost? A je odličen motivator, da sem grizla v brege. Strah me je bilo, da bi ostali trije šibali, ko norci, jaz pa vem, da sem v brege počasna. Tako sem si večkrat natrpala nahrbtnik s plastenkami tudi do 20 litrov vode.:shocked: Metoda za trening, za katero so me že marsikdaj označili za malce noro, ki me jo je naučil moj žal pokojni prijatelj Mihi in se mi je obnesla pri treningih za visoke hribe. Kljub dobremu občutku, me je že doma grabila trema pred Durnikom. Lani sem tam Izyemno gledala v hrbet in se spraševala, zakaj sem jo v Hudajužni nagovorila, da nadaljujeva in ne štopava nazaj proti Petrovem Brdu…
Po usklajevanju urnikov je bil včeraj dan, ko smo se odpravili na pot. A v malce spremenjeni zasedbi. Izyemna se ni odločila, da bi šla zraven, a sem prepričana, da bi tudi ona zmogla. Izyemno je zamenjal izjemni ZdravkoC. :cast: V sredo je še tekel na 1. etapi Trans Slovenija, a zaradi zdravstvenih težav odstopil od nadaljnjih etap. Zato nam je že pred štartom razložil kakšen je njegov plan. A kakor poznam sebe, nisem dvomila, da bi bili prehitri zanj.
Noč mi je bila čisto prekratka. Drugače spim, da bi me lahko s topovi budili, tokrat sem imela vmesne čase 22:58; 00:07; 02:16; in zadnje bujenje, ki je bil Borisov klic, da z Zdravkom štartata ob 3:02. Trema dela svoje…:oops:
Naredim sendviče za naju z Borisom, vržem v torbo palice in ostalo robo, se še nekajkrat vprašam, če sem kaj pozabila, ko me Boris ponovno pokliče, da naj se zdaj kar podam na zborno mesto.
Vse poteka po planu, ki mi ga je prejšnji dan Boris razložil. Ko ju z Zdravkom zagledam na parkirišču, se mi odvali skala in pojavi se tisti občutek varnosti, da ob njiju ne more spodleteti… V Škofja Loki smo dogovorjeni z Marjanom, da skupaj nadaljujemo pot do Petrovega Brda. Ob pogovoru pot izredno hitro mine. Ob poti nam dobrodošlico in srečno pot zaželita srnjak in srna. Lepote teh krajev že kažejo svoj obraz!


Ne vem kdaj smo prispeli na Petrovo Brdo. Še zadnje priprave in ob 5:33 (Boris, dve 3! ;-) privat.PRESS)jo zagrizemo v breg. Hvaležna sem bila Zdravku, ki je oznanil, da bo treba počasi začet, da se organizem segreje in Borisu, da je prevzel vodstvo. V brege, še posebno ob takih podvigih, nisem prav zgovorna in pasalo mi je, da sva z Borisom molče grizla v breg in se je v ozadju slišalo čebljanje Zdravka in Marjana. Na točki, ko zagledaš Črno prst in se v daljavi vidi hiška na Poreznu, ne vem kateri od njiju izjavi, da s takim tempom ne bomo pravi čas okrog. In ker se teren malce položi, se podvizamo s tekom. No, Zdravko in Marjan temu gotovo ne rečeta tek, a vsaj simulirali smo ga! ;-) :-D Še dobro, da je bilo v Zdravkovi taktiki tudi to, da poslika vse objekte (bunkerje, karavle…) na poti. Tako mi je Boris na trenutke pridobil malce prednosti. Ko se breg ponovno postavi navkreber, srečamo planince, ki so se do tja pripeljali z avtomobili. Mi imamo kako uro hoje že za sabo, pozdravimo jih ter nadaljujemo proti Kobli. Malce dilem kako zgledajo krave in kako konji je nastalo ob spustu. :-) Boris se stalno obrača nazaj in me sprašuje, če je tempo v redu. Odlično! Še tisti vzpon nad meliščem proti Črni prsti se mi tokrat ni zdel »hud«. Čeprav mi fotoaparat visi okrog vratu (ja, ne veliki NikON temveč mali CanON), kaj dosti ne uspem poslikati. Upam, da Zdravko nadomesti »manjko«. Na sedlu pod Črno prstjo mi vseeno uspe narediti fotko mojih treh prijaznih spremljevalcev ter Marjan in Zdravko pritisneta na sprožilec za fotko z mojim glavnim vodičem.

foto: marjan

Zdravko obrne tablico z napisom Maraton štirih občin v pravo smer. Tu priznam, da sva lani z Izyemno namreč pogumno sledili tablici ter stopili v hrib proti Črni prsti a kmalu ugotovili, da to ni prava pot. Torej, navzdol. Pred nami izreden pogled proti Durniku in Poreznu. Joj, kje je še Hudajužna… Na poti navzdol si moram kar nekajkrat zavezat vezalke. V Borisovem nahrbtniku poiščem energijske zaloge, v ozadju slišim Zdravkovo petje in tik tak smo spet v zavetju sence dreves. Joško prijazno preveri po telefonu kako nam gre. Srečamo nekaj ljudi, ki se nam ob našem topotanju umikajo s poti in sprašujejo: »Vi greste pa gotovo celo?« »Ja, kako ste vedeli?« in smejoči :lol: jo odkurimo naprej.
Pogovor nanese na to, kateri čevlji so za take podvige najboljši. Nekaj tur nazaj, sem se vrnila na mojo preverjeno znamko Scarpo. Lani sem en par »Cinque Terre« pustila v Iranu in nato eksperimentirala s Salamonom, ki mi je po dveh turah zapustil črne nohte na palcih, ter North Facom, pri katerih sem v pol leta tako zgulila podplate, da sem se na zadnji turi, kjer sem jih uporabila, že pošteno drsala, kljub temu, da ni bilo mokro. Torej nazaj k Scarpi. Le da tokrat mehkejši model »Zen«. Zaenkrat sem zelo zadovoljna. Moji spremljevalci tokrat v Salamonu in Mizunu.
Pot se še kar spušča. Boris odlično narekuje tempo. Ponavadi na turah mene postavijo na čelo, tako mi je kar malce čudno slediti. A je Boris izredno pozoren in preverja kako je z mano ter mu popolnoma zaupam. Pot do Kala mi je letos hitreje minila kot lani. Le, da tudi jaz :oops: lani nisem opazila tistega velikega vodnjaka…, kjer dopolnimo tekočino.

Naprej proti Hudajužni. Ja, tu pa se je malce vleklo, a na srečo brez kake krize. Kako super, da Boris v brege zahodi, občutek imam, da bi pogorela, če bi morala tam teči. In že smo pri vodnjaku nad Hudajužno. Tokrat malo daljši počitek pred vzponom na Durnik in Porezen. Pojemo in napijemo se. Napolnimo »kamele«, pokramljamo s prijazno ženico, ki nam zaželi srečno pot in že odrinemo naprej. Asfalt navzdol je kar malce trd, po tistih prijaznih poteh s Črne prsti.
Ko v Huda južni prečkamo glavno cesto in jo za podvozom zavijemo v breg, me kar stisne. :? Zdaj pride na vrsto zame najhujše. :evil: Tisto, česar sem se najbolj bala. Na začetku imam občutek, da bo še kar šlo, a ko pridemo na tisti betonski del, se moram prepričevati, da bo kmalu konec. Mimo hiše, kjer nas pozdravi pes in gospodinja, v tisti »THE« klanec. Ja, tudi na koncu sem priznala, da sem tu imela krizo. A ker Boris opazi, da mi je tempo padel, upočasni. Neskončno sem mu hvaležna, da prestavi v tisti moj tempo »vdih, izdih…«, drugače si ne znam predstavljat kako bi predihala tam čez. Na eni od točk, kjer je okrepčevalnica, kadar je tekma, se zopet malce ustavimo. Vem, da nas zdaj čaka tisti najhujši del, ko grizeš kolena. Imela sem občutek, da bom lažje prišla gor, če grem prva. Priznam :oops:, da sem imela toliko dela sama s sabo, da sploh nisem opazila, da naj bi se razdalja med mano in ostalimi tremi kaj večala. Hmmm, mislim, da je bil to le Borisov občutek… ;-) Na Durniku ob tabli Zdravko naredi nekaj dokaznih posnetkov. Spet Boris prevzame vodstvo. On ve kako hitro moramo in ja, če bi bila še vedno jaz na čelu, bi gotovo »zabluzila«. Se mi ta del od Durnika do Porezna spet vleče, a se na desno kažejo tako lepi razgledi, da zastaja dih še zaradi tega. Ko se na levi odpre pogled proti Poreznu, izjavim, da ne smem gledati na levo. Spet izkušnja od lani, ko Izyemne ta del nisem mogla dohajat. :( Tudi tokrat me Marjan prehiti. Ne vem, kako sem ob vodnjaku polnila mojo kamelo z vodo, a dejstvo je, da mi jo je do tja zmanjkalo… :? Ko tokrat opazim, da ima Boris krizo, mu ponudim energijsko ploščico in se hvaležno »priklopim« na njegovo kamelo. :cmok: Še malo in na Poreznu bomo. ;-) :lol:Na levo tokrat pogled na Črno prst in našo prehojeno pot. V ozadju Triglav. »Že vidiš skret? Če ga, si na konju?« »Jap, raje na Poreznu danes…« Zdravko pravi, da sem važna, ker ne počakam za skupno fotko. Hja no… Sem ja. :oops: Predvsem želim napolnit kamelo.

foto: Vlajko


Kar se mene tiče, bi bil lahko v tistem trenutku na Poreznu kdorkoli. :mrgreen: Oči sem imela le za moje tri spremljevalce. In se opravičujem :oops: Vlajku, da me je moral nanj opozoriti Boris. Vesela sem, da Vlajka vidim spet po dolgem času in izmenjamo nekaj besed. Tokrat tudi jaz rabim energijsko ploščico in z veseljem dam mojo polovičko sendviča Borisu. Marjan za god počasti s pijačo. :toast: Še nekaj fotk in ponovno pot navzdol.


Borisu priznam, da sem srečna, da je že toliko poti za nami. Res se je izkazal z vodenjem. :cast: Izredno mi je bilo všeč, da smo šli več ali manj konstantni tempo. Vsaj po mojem občutku. Kaj bodo pokazale »ure« me niti ne zanima. Odlično sem se počutila. Vem, da če bi se zaganjali in nato počivali, da bi pregorela.
Boris je spet kot prerojen! Leti navzdol, da ga komaj dohajam. Marjan, ki je s tekem že stari maček, naju včasih nepričakovano prehiti, ko seka pot. Zdravko nam svetuje, da pijemo, kajti nima smisla tekočine nositi v dolino. Uf, paše. Pridemo do zadnjega asfalta. Tam se nekaj časa še trudim »simulirati tek« ;-) :-D, potem pa kar zahodim. A Boris tik pred ciljem spet motivira :clap:, da se spravim v pogon in naredim še nekaj zadnjih deset metrov v hitrejšem tempu. Jupi! Na cilju smo! 7 ur in 34 minut. Objemi, stiski rok, lupčki… :juhuhu:

foto: Rudi


Sledila je hidracija :toast: in polnjenje praznih želodcev za kar je poskrbel Rudi, ki se je zame posebno potrudil z zelenjavno porcijo. :cast1:

Javimo se Joškotu in zapišemo vtise. Prideta še Vlajko in Božo, ki nam je sledil kako uro za nami. Čestitke tudi njemu! :clap:

Kot je napisal že Boris, sem izredno ponosna, da sem v odlični družbi izpolnila normo za vpis v Klub prijateljev GM4O. Marjanu in Zdravku je bilo v mojem tempu to le lažji sprehod in upam, da nista preveč trpela zraven. :oops:

foto: Rudi


V te kraje gotovo spet pridem! In seveda, če/ko se Izyemna odloči za podvig, grem z veseljem z njo!

Resnično hvala vsem trem spremljevalcem!! :cmok: Jasno, še posebno Borisu…:heart :heart :heart :cmok: :heart :heart :heart

Planinske cvetke II



sobota, 15. avgust 2009

petek, 14. avgust 2009

Strelovod?

četrtek, 13. avgust 2009

sreda, 12. avgust 2009

V stilu

torek, 11. avgust 2009

ponedeljek, 10. avgust 2009

Vozlički

nedelja, 09. avgust 2009

sobota, 08. avgust 2009

petek, 07. avgust 2009

Predolg frfru

četrtek, 06. avgust 2009

Storžič na dlani

Preddvor - sv. Jakob - Javorjev vrh - Srednji vrh - M. Grintovec - Bašeljski vrh - Kališče - Mače - Preddvor