torek, 27. maj 2008

ponedeljek, 26. maj 2008

Ojla Aiko!

Kako si kaj? A prideš kaj k nam v Turčijo?

Te častim pijačo!

Se ti ne da, a ne?! Sej men tud ne! Merhaba!

petek, 23. maj 2008

Modra tabletka?

Brez recepta

sreda, 21. maj 2008

Počitek...




v Taksimu

torek, 20. maj 2008

Večerja...



v Istanbulu

Ko srečaš samega sebe...


nedelja, 11. maj 2008

19. polmaraton "Riviera" Umag

Tako. Izkoristila sem VIP vstopnico.


Navsezgodaj sem se pobrala iz Ljubljane in na Ravbarkomandi na bencinski črpalki srečala Sončko, Razyja in Lauferja. "Daj, pusti avto kar tu in gremo skupaj dalje!" Ni šlo. Sem šla nato še na obisk v Poreč... Na meji se ponovno dobimo in nato nadaljujemo skupaj do parkirišča v Umagu.
Predrag z ekipo je bil že na mestu in pripravljal vse potrebno. Pred dvigom štartnih številk smo imeli še dovolj časa za kavo. V vrsti za štartne številke je bila že t.i. Štajerska naveza ZdravkoC, MiroR, Inot pa tae, LojzeP... Sem se prešvercala, da mi ni bilo treba predolgo čakat. In gotovo tudi zato, da sem dobila številko 113. Tista prva enka je pomenilo, da grem tečt na 10 km, 13 pa je obetala dober rezultat. Spoznala sem Žižiko! Po pisanju sem sklepala, da je večja, a mi je Sebi že razložila, da je Črna ene 3x težja in za kako glavo večja. Hja. Kako že rečejo? Da je pes po gospodarju? ;-)

Malce smo se ogreli in parkrat obiskali tisto turkizno-zeleno škatlo, potem je bilo treba na štart. Sebi mi je že pred začetkom rekla, da bo imela glede na to, da so bile včerajšnje dolge trojke njen najdaljši tek doslej, moj pogovorni tempo. Tam na prvem km sva Lilo, Igorja in Lauferja spustili naprej. Tempo 5:45 bi bil zame čisto prehud. Sploh pa ne pogovorni! Sem Sebi že v naprej opozorila, da bom morda v nekem trenutku, ki sem ga povezovala z lovjenjem sape in borbo samo s sabo, a tega nisem povedala na glas (ker kaj čem razlagat tekačici!?), utihnila.

Kaj vem pri katerem km sva bili, ko so se tekači na 5 km že vračali. Uau! Erika je prva! Naju je zanimalo kako bo potekala generalka za stavo taeta in Inota pred Radenci. Nekje pri 4. km nama nasproti priteče najprej tae, nato pa še Inot. Razlika se mi je zdela že kar velika. A do konca imajo še malce manj kot polovico poti. Meni je bilo že pošteno vroče. In bila sem žejna. Imela sem občutek, da se mi jezik kar lepi. Drugače na 10 km sploh ne rabim vode, tako me je to kar presenetilo. Žal mi je bilo, da sem "prešpricala" okrepčevalnici. Kmalu po obratu na 5 km srečava nano. Odlično ji gre. Komaj sem čakala vode... Ko se napijem, si vodo zlijem še po hrbtu. Super občutek!
Vročina je dobro pripekala. A sva s Sebi skoraj vriskali od navdušenja nad vonjem borovcev in ko je v senci popihal veter, je bilo prav prijetno. Na dveh križiščih mi je Sebi skoraj ušla neznano kam, a sem jo še pravočasno preusmerila na pravo pot. Le kaj bi brez nje in njenega: "Super nama gre! Še malo. Lej tistedva sva skoraj ujeli! Uau poglej, cilj se vidi! Samo še šprint!" Uf! Paše taka spodbuda. Dobro me je gnala tale podpohorska gazela! In? Zvlekla me je do PB! Sedaj je to ena taka okrogla številka 57:57. V cilju ji padem v objem. Tokrat resnično vriskava! Čestita nama tudi big boss Predrag in naju povabi na okrepčevalnico. Tam izveva za rezultate generalke tae-inot, ki naj bi ostali skrivnost do Radencev (a so tako ali tako objavljeni)... Zdajle se mi je že skoraj zatipkala inotova taktika za Radence, a ni fer, da jo takole obelodanim. Upam le, da bo Sebi zdržala! ;-)

Pofotkala sem še nekaj polmaratoncev, se najedla odlične pašte nato pa krenila novim dogodivščinam naproti... Sebi, še enkrat hvala!!!!


Predrag z ekipo se je spet potrudil in gotovo se udeležim še kake prireditve z mojega "VIP" seznama...

sreda, 07. maj 2008

Želel sem...

...biti podoben... a so me obdelali na napačnem koncu...

Ujeti trenutek

S to fotko (posneto na maratonu v Trstu) se (malce samovšečno!) upam postavit ob rob kakemu športnemu fotografu.

Tek zaupanja

Pred dvemi leti me je pegaz neko nedeljo zjutraj poklical, če bi šla na tek v Mojstrano. "Zakaj pa tako daleč, če imamo Golovec pred nosom?" sem ga verjetno prav zabodeno vprašala. "Veš, miro s TF prireja en lušten, kratek tek. V bistvu tekmo. No, a vseeno ni čisto tekma." "Je tekma ali ni?" "Ali ni pravzaprav vseeno? Glavno, da tečemo in še luštna družba bo." In že sem pokala tekaške cunje v torbo... Imeli smo se res luštno. Nekaj čez 3 km je bila dolga proga. In za konec sem dobila celo svojo prvo kolajno! Tako pravo! Za na stopničke! Ne le tisto, ki je za udeležbo! Čeprav je na zunaj podobna ostalim, ima posebno mesto med kolajnami, ki mi visijo spete skupaj. To, da je mesto posebno, vem le jaz in tisti, ki so bili takrat zraven.

Lani sem na žalost spregledala objavo, da je ta tek ponovno. Ker mi je tek ostal res v lepem spominu, sem bila letos, ko sem videla najavo prav navdušena. Le še vse načrtovane aktivnosti je bilo treba prilagoditi. Se je izšlo in ob pol desetih, kot je bilo napisano, da je zbor za prijavo, sem se postavila v dolgo vrsto. A zagledala glavnega organizatorja mira in mu želela stisniti roko, saj se že nekaj časa nisva videla. Ja, to je tudi tisti miro, ki me vsako leto prepriča, da pridem na Jeseniški akvatlon! Nedaleč stran pa še TF Fotr! Super ekipa! S Fotrom sva malce pokramljala o naših odvisnostih. Takih in drugačnih. Tek je namreč namenjen predvsem zdravljenim alkoholikom, a je že v najavi tisto, kar me je pritegnilo: "Tekma je predvidena predvsem za srečanja in druženje enako mislečih, tako, da rezultat ni v prvem planu". No, s Fotrom sva se nato skupaj postavila v vrsto za štartno številko. Številka ni bila kar tako! Ko si jo vrnil, si dobil še majčko in nagrado! Ne glede na to katero mesto si zasedel. A naj se najprej vrnem na začetek... Ob štartni liniji smo se zbrali vsi prijavljeni. Deklice, dečki, mladenke in mladinci različnih starosti. Najprej so bili štarti za najmlajše nato pa smo prišli na vrsto tudi ostali. Najprej moški, nato še ženske. Ob 10. uri je bilo še kar mraz, kljub sončku, ki se je kazal izza okoliških vrhov. Na štartu me je kar malce zeblo in prav vesela sem bila, ko sem zagledala, da sta prišla tudi Pia in Ero. Ne, da bi se pri tem temperatura kaj zvišala, a še nekdo, ki sem ga poznala. Ob štartu se mi je zazdelo, da gredo sotekačice čisto prehitro. A se mi je še pred polovico poti, ki je bila letos dolga 2,4 km, začelo dogajati, da sem jih začela prehitevati. Eno, dve, tri... in nato sem videla, da sem že na četrtem mestu. Na obratu nas je spodbudil Mariolino in nas usmeril na izredno elpo pot ob Savi. Sem se trudila, da bi ujela tekačici pred mano, a mi ni in ni uspelo. Na cilj sem prišla kot 4. No, pa sem zasedla "taetovo" mesto, sem si mislila in pri tem težko lovila sapo. Res sem morala biti, za svoje sposobnosti jasno!, precej hitra, ker še nekaj časa nisem mogla dihat. Ne, takole na daljše proge ne bi mogla funkcionirat. Še celo popoldne sem kašljala in poskušala iz pljuč izpljuniti tisti zoprni mraz. Spustiti sem šla Črno, ki me je čakala v avtu in Pia je poskrbela za njeno rekreacijo, ko ji je metala palico.

Moram posebej povedat, da to res ni tek kar tako! Na progi te spremlja živa muzika! Kitarist in harmonikar sta nam delala družbo in dobro voljo. Le-ta se je nadaljevala tudi v ciljnem prostoru, ko so nekateri celo zaplesali. Vračali smo številke in se veselili nagrad, ki smo jih dobili. Poleg nove majice sva s Črno domov prinesli tri kose odličnih škarij. Letos se s kolajno sicer ne morem pohvalit, a sem vseeno uživala v dobri družbi in če se naslednje leto ob takem času ne podam na kako potovanje, se tega teka gotovo spet udeležim!

Miro, čestitke za organizacijo!