petek, 27. julij 2007

Nerodni teden

Začel se je v soboto, ko se mi je na kolesu raztrgala veriga.
V torek je zbolela tale mašina. So jo napadli virusi.
Nadaljevalo se je v sredo, ko sem že skoraj pred domačim pragom med tekom na tistih gladkih Golovških kockah lovila po zraku očala. Se je super končalo. Čeprav je to baje sedaj moderno, mi to poletje ne bo treba nosit minic...




Kolo je šlo v popravilo in se že vozim okrog.
Mašino je v roke dobil dr. sistemski in jo že veselo uporabljam.
Koleno gre pa na masažo...

Jutri je spet nova sobota. Torej je nerodni teden okrog.

Iz družinskega albuma

O Lana, sestričnica, lepo te je spet videt!



Lana


Vid






















ponedeljek, 23. julij 2007

Ikea fan

Sem Ikea fan. Niti v enem prostoru v stanovanju ne manjka kak Ikein kos.


Večkrat pišem o Ikeinih lučkah. Z ne najbolj prijaznim in pozitivnim prizvokom, zato sem se odločila napisat tale post. Še kot študentka in tudi kasneje sem preskušala električne aparate. Na dopust 1999 sem se se spravila ravno, ko je bila "afera" s kavnim avtomatom. Enim, ki je bil no-name znamke in na zunaj identičen nekemu aparatu z znamko. Ko smo ga odprli, smo se pa zgrozili kaj smo videli noter, ko pa smo začeli preskušat zadevo, pa še bolj. Zato sem, priznam, malce obsedena z raznimi električnimi aparati, še posebej, če so no-name.

Dolgo časa sem bila tudi urednik spletne strani (vidim, da bom morala spet rohneti, ker ni ažurirano), na kateri sem zbirala objave iz časopisov o nezgodah z električnimi napravami. Ob vsakodnevnem brskanju po časopisih sem naletela tudi na članek, da je Ikea iz prodaje umaknila, in pozvala stranke, da vrnejo, neke novoletne lučke, za katere se je ugotovilo, da niso OK. Od takrat sem nanje bolj pozorna. Ker so mi nekatere všeč, sem si jih vseeno nabavila.

Pa sem nekega dne dobila ovčin mail z vsebino, ki me je glede na zgoraj napisano, spravila iz tira. Njihova najmlajša se v nizozemski depresiji še ni čisto znašla. Zato so ji dovolili, da ima ponoči prižgano lučko. In zgodilo se je:
Na srečo, razen stopljene lučke in fleka na jogiju, ni bilo nič. No, meni se je dvignil pokrov. Vem, da se za lučke, ki bi jih lahko otroci zamenjali za plišastega medvedka oz. imeli za igračko, delajo dodatni testi. Sem jih tudi sama. Zato sem vsa besna pisala v Ikeo. Sem bila še dodatno razjarjena, ker na njihovi internetni strani nisem mogla dobiti maila, na katerega bi se pritožila. Možna je bila le uporaba neke "Vide" (avtomatska tajnica na davčni internetni strani), ki je odgovarjala na v naprej postavljena vprašanja. In ravno isti dan sem, kot Ikea family member, v nabiralnik dobila njihov časopis z enim od člankov Otroci so naše bogastvo. Ni mi dalo miru in sem pisala glavni urednici časopisa. Pustila sem vse možne kontaktne podatke, ker se mi je zdelo pa čist too much! In res. Sem bila potolažena. Sem v roku dveh ur dobila odgovor, klicali so me in smo se pogovorili. Tudi iz slovenske podružnice sem dobila mail. Tu so mi še malce povišali stopnjo besnosti, ker so mi pisali v stilu: morda, ste imeli pa žarnico s preveliko wattažo. Ne vi meni govorit kaj in kako, ker sem sama preskušala te zadeve in sem uporabnike dodobra izprašala kaj so počeli z lučko. Sem to lepo napisala, da nisem navaden uporabnik, ampak tak ta zaj.... Ni mi šlo za tistih 10 eurov, ki naj bi jih dobili nazaj, ampak za varnost vseh nadaljnih uporabnikov.

Verjamem, da so se potrudili in lučko ponovno stestirali. Ni lahko iz trga "potegniti" izdelka, a Ikea je to že naredila. Zato ostajam njihov fan. In ostajam pozorna tudi pri ostalih električnih aparatih. Zato se opravičujem, če kdaj ponergam o Ikeinih lučkah - poklicna deformacija. Kdo gre naslednji v Ikeo? Moj spisek je pripravljen! ;-)

Radar

Sem se peljala s čisto normalno, raje počasno, hitrostjo s kolesom po malce bolj obljudeni cesti. Ne danes, ker je moral moj "starac" (ne, ne k veterinarju, kljub temu, da sem to danes že skoraj 3-krat izjavila) na popravilo ketne, ker za po mestu bo še čisto dober. Bila sem vsa prešvicana, verjetno primerno rdeča v obraz in sopihajoča, ko mi nasproti pripelje možak, ves čil in v popolni bojni opremi. Me gleda kako se mučim, pa mi zavpije: "Ej, ne tako hitro, malo naprej je radar!" Ja, kaj sem si hotla. Bruhnila sem v smeh in z nasmeškom na obrazu pritavala do doma. En stavek je čisto dovolj, da ti polepša dan...

nedelja, 22. julij 2007

Borovniški venček

Verigi kolesa v spomin...

petek, 20. julij 2007

Ko se ti svet zamaje pod nogami...

...kar je podobno občutku, da ti je Zemlja padla na glavo...

Uspelo mi je oddati nočno moro. To dejstvo in hladna pijača ob Gradaščici sta me popolnoma zbegali. Pa bi verjetno moralo biti ravno obratno... Zdaj se naj bi svet spet bolj "normalno" vrtel...

Zgodilo se je, da sem se ravno, ko sem imela občutek, da sem se začela dušiti, da me nekaj omejuje, ponovno srečala s prijateljem. Tistim človekom, za katerega govorijo, da mi je zmešal glavo. Mi jo je, ampak ne v smislu zaljubljenosti kot to opisujejo nekateri. Gre za neko čisto drugo energijo, ki je ne znam opisat. Morda zaradi izkušenj, ki sem jih doživela ob njem? Ta energija se enostavno pojavi, ko ga začutim v bližini. Naenkrat postane svet... enostavno drugačen. Lep in enostaven. In tudi tokrat je bilo tako. Ne le zaradi njega, ampak tudi zaradi novic, ki jih je prinesel s seboj. Ko mi reče: "Pojdi, pomagal ti bom!", nato si ogledam nekaj popotniških predavanj, me odnese...

Zakaj nimam jajc in ne spokam kufrov???

torek, 17. julij 2007

Napad žužkov

Ob tej neznosni vročini, ko imam zraven občutek, da se mi bodo pod prsti stalile tipke na tipkovnici, so žužki izvedli desant na stanovanje.

Najprej so se po kuhinjski niši začeli sprehajati taki manjši. Za katere moram pri N preverit ali so slučajno isti, kot so se zaredili pri njej v neki začimbi, ki sem jo prinesla z enega od potovanj. In preverit katera začimba je to bila, da grem usmerjeno v iskanje vira tega zlodja. Ampak zdaj, ko imam v želji po hlastanju atomov kisika, za katere mislim, da se njihova koncentracija manjša z vsako zvišano stopinjo celzija, odprta vrata balkona, (matr kolk dolgi stavki) me je najprej napadla osa. Mi jo je uspelo ujeti. Mi je nerodno napisati kako, ker me bosta Mojka in Nta, opomnili, da so Ikeine lučke res tudi za kaj dobre... ;-). Pa vseeno. Ujela sem jo v Ikeino lučko in ja, pustila, da se je scvrla na žarnici. Ne obžalujem. Ker se je kmalu po osi skozi vrata z gromkim zvokom najavil sršen. Za uničenje sem poskrbela z enim od brezplačnih časopisov, ki jih dobimo v nabiralnik in se je slučajno valjal v bližini. Flek je na srečo ostal na pralni površini! Mi ne uspe spisati nadaljnih sedmih stavkov, ko mi na tipkovnico pade nekaj, kar bi kje v tujini rekla, da je ščurek. Bljek! Tale obdelovani primer, kateremu je bilo namenjeno tistih 7 stavkov, je v e-obliki dobil dodatek v obliki asdfhawseičfuh234rp789z b3er v pisni pa nek zmazek nedoločjive oblike. Ni pralna površina, a ker sem predčasno iz preventivnih vzgibov naredila kopijo, ni kake posebne škode. Ne. Še ni konec. Je prišlo še nekaj podobnega majskemu hrošču. In ti ti jaz, sem mu spet sodila brez zagovora. Upam, da je bilo za nocoj dovolj. Moja noč bo še dolga in zjutraj ne bi rada napolnila celotne kante z napisom "biološki odpadki"...

(kljub prvotnem sklepu, da slike ne bom objavljala in je kar nekaj žužkov že romalo v koš, je tole že zelo zreducirana zbirka, ko me je moj Canon premamil in se je že skoraj svitalo, vrata pa že kar nekaj časa zaprta, ker se je obetal en manjši živčni zlom ob stalnem brenčanju okrog glave v različnih durih in molih)

Učite se, učite se in še enkrat učite se...

Vsako leto znova se prijavim na nek razpis, da me potem država požegna, da ja, ti si tudi tista, ki lahko v mojem imenu ocenjuješ in soliš pamet. Sem šla celo v širni svet po dodatne izkušnje. Ker delam v imenu države, moram strogo držat jezik za zobmi in se med papirji obnašat strogo zaupno. In prijavim se predvsem zato, da se pri tem kaj naučim. Da pogledam "čez plot" in vidim, kaj bi se dalo za domačimi vrati spraviti v red.

Ne vem, kaj sem zagrešila, ampak država me enostavno NE mara. To predvidevam po tem, da zadnji dve leti dobim v oceno tak primer, da mi že pogled na naslov povzroči zavijanje z očmi in črvičenje v črevesju.

Lani sem, po enoleti pavzi, ko sem vmes kritizirala druge, dobila v oceno primer, ko se niti toliko niso potrudili, da bi v dveh letih spustili čez pisanje tisto funkcijo v urejevalniku besedil, ki se ji reče spelling and grammar. Gledala sem iste tipkarske napake. Pa kako naj dam potem pozitivno mnenje, da so zmeraj boljši? A ker je bila vsebina dobra, sem malce popustila in se z ekipo zdilala za boljšo oceno kot sem jo dodelila sprva.

In letos? Letos me je država še posebno "nagradila". Že v osnovi vem, da je bil ta primer lani med boljšimi. Kaj pa če jaz ne mislim tako? In kaj, ko mi je njihov kapo di banda že v osnovi tako antipatičen, da bi jim z veseljem napisala: "Fantje ne nalagajte! Tole kar je tu napisano je en navaden tralala..." Ampak ne smem. Ker čustva spadajo, v tem primeru, pod strogo zaupno. In ker se moram z ekipo uskladiti, da damo skupno oceno. Če bodo najbolje ocenjeni, bomo tako vsi pili na zmago. Upam, da sem mi ne zatakne... In potem zraven neskončno trpim... In se ciklam. Ker mi smrdi, sem odlašala in zdaj, ko vem, da me cela ekipa čaka, da izdahnem svojo sodbo, mi smrdi še bolj. Ker se zraven pojavi še občutek krivde, ker me čakajo. Klinc je, ker se pri stvareh, ki mi smrdijo, težko tako zorganiziram, da bi mi šlo vse "gladko". In ne, pri tem mi ne more nihče pomagat. Tole lekcijo moram sama predelat...
In vem, da se bom drugo leto prijavila spet. Saj veste: "Učite se, učite se in še enkrat učite se..." Jah nič, prej bo mimo, če grem naprej pisat "sodbo"...

ponedeljek, 16. julij 2007

Ne ti meni...

"No vidiš Vid, tuki noter je pa en ptiček, ki, ko ga pogledaš, naredi ku-ku in potem nastane taka lepa slikca..."

"Poslušaj ti mene teta! Ne mi zvončkov prodajat zdajle! A čez nekaj let mi boš pa poskušala razložiti kako sem prišel na svet in kako je mama zvalila jajce... Raje me pelji na sprehod, poglej kako lepo je zunaj! Al pa k sestrični Lani, da vidim, če se ona tudi že tako slini. Pa da jo vprašam, če njej tud s tako škatlo non-stop pred očmi letajo?! Tole škatlo mal odloži, ker tista knjigca Moji prvi koraki, sploh nima dovolj strani, da bi vse slikce noter napopal. Je že zdej polna, pa še hodim ne! Ajde, akcija! S to škatlo se bom drugič igral. Ko bo dež..."

nedelja, 15. julij 2007

Na vajin dan!

Draga M&P!
Bila sta tako... lepa... tako... srečna..! Se mi zdi, da smo se vsi okoli vaju kar nalezli vajinega žarenja! Želim vama, da to kar traja... traja... traja... in se nikoli ne konča!
(in tisto "I want some more" naj ne velja le za slikce! ;-) Jih še dobita!)









































































četrtek, 12. julij 2007

Predalčkanje in posploševanje

Ob branju teme Kako se ubranimo psov? na TF, prejetem mailu o samomorilskem napadu muslimanov v Jemnu ali zlobinem pisanju o uniformah, sem pomislila na to, kako radi stvari popredalčkamo in nato na tisti predalček nalepimo etiketo. Ne pustimo, da bi se ta predalček odprl, ker ne, notri ne spada ničesar več, pa tudi manj ne. Ostati mora nedotaknjen. Z etikete pa celo obrišemo prah...

V smislu:
a) če imaš psa, si tako ali tako beden, ker nimaš čuta za sočloveka, ker vsi ne marajo psov, tvoj pa se na sprehodu podi ob tebi brez vrvice, ne pobiraš kakcev, ker to delajo itak samo izjeme, pustiš, da skače po ljudeh....
b) muslimani so vsi bad in grozni, ker jim vera dovoljuje klanje, ubijanje, nasilje...
c) uniformiranci (vojaki, policaji...) so sicer ful seksi, ker so široki čez rame, nabildani... ampak v glavah pa nimajo kaj dosti...

Imam psa in 12 let sem se ukvarjala s šolanjem reševalnih psov oz. njihovih vodnikov. Še zdaj mi je fino iti s Črno v Pediatrično kliniko ali pa na kako letovanje otrok, da se igrajo z njo. Pobiram kakce in sem v tem duhu vzgajala tudi svoje tečajnike. Res je, da Črne nimam vedno na povodcu in če ji je kdo posebno všeč, ga gre povohat. Skače le, če se kdo zavzame in ji začne metat palčke. Zato mi je ful bedno non-stop brati o bednih lastnikih, ker se ponavadi govori le o lastnikih psov. Na pasje teme se na TF ne oglašam več, ker je tako, kot bi se boril z mlini na veter... Sem imela v mislih, da bi napisala, da administrator zaklene temo, pa bi me gotovo obdolžili, da sem pristranska...

Z muslimani imam, vsaj do sedaj, le dobre izkušnje. Ne bom pozabila, ko smo si v mestecu Van v Turčiji šli ogledati mošejo. Pravila so znana. Ženske z rutami. Nekatere Slovenke so bile tiste, ki tega niso upoštevale! Dovolili so nam, da smo bili prisotni na obredu. Nihče nas ni čudno gledal. Po obredu smo si lahko odšli ogledat tudi preostali del in ko je njihov mufti pristopil in ugotovil, da se lahko z našim vodičem pogovarja po Turško in da je pri nas glavna vera krščanstvo, nas je pozdravil: "Dobrodošli pri nas. Vsi imamo istega boga. In mi imamo še Mohameda. Pridite kadar želite. Vabim vas na čaj!" Smo se usedli v čajnico na vogalu in razglabljali: "Koliko slovenskih duhovnikov bi avtobus muslimanov sprejelo na ta način?" Pa smo se strinjali, da verjetno ne veliko. Med muslimane se rada vračam in upam, da so se že navadili, da me svarila: "Pa spet greš med muslimane al kaj?", ne bodo tako na hitro odvrnila od tega. Tudi tu ali pa drugje po svetu so taki in drugačni norci.

Pa smo pri uniformirancih. Ja, morda imajo nekatere ženske fetiš na uniforme. Jaz nisem "padla" na uniformo, ampak na glas. Z dobro postavo. In skrbel je za to. Kar mi je bilo všeč. Ampak ker imam slabe izkušnje, kako je pri uniformirancu s kazanjem čustev in to slišim tudi od prijateljic, se le-takim raje izognem. In sem tudi sama tam... Popredalčkala sem in posplošila ter težko odpiram ta predal. Morda bom zdaj, ko sem pomislila na to, bolj "prizanesljiva".

Nekoč sem na alpinističnem forumu brala komentar mladeniča, ki se je pritoževal, da z babami it v hribe je pa ful bedno. Ker potem celo pot navzgor blebetajo, sekirajo in sikajo. V naslednji temi pa je iskal soplezalca/soplezalko!, ki naj ima povrhu vsega še vrv, da bi šel plezat z njim/njo. Me je tako razkurilo, da sem odprla e-naslov glasna_bejba@whatever.com in sem mu spustila, da ja, da je tolk fajn, ker imam ravno tisti vikend čas in tud vrv, ampak j.... ga, sem ženska (in mu zraven dodala njegova citata). Mladenič je bil tako brihten, da se mi je prav simpatično zahvalil, se pohecal in napisal: "Mater, dobro si me! Tudi jaz ne maram, da me mečejo v koš z moškimi, ki ne dvigajo straniščne školjke!" Kot administrator foruma je celo zbrisal tisto temo o zoprnih babah...

Nič ni samo belo in nič samo črno. Vmes obstajajo še nešteti barvni odtenki.

sreda, 11. julij 2007

14.7.2007

Enkrat lani sem dobila darilo z vabilom... :
Kako se napiše
pismo dobri vili?
Za Dedka Mraza
so me nekoč že učili,
za vile pa ne!
Kako to gre?
Ker mi je namreč
nekaj lepega storila,
pa sem sklenila,
da ji napišem pismo...
a mi ni čisto jasno,
kam naj ji pišem,
ker ji še nikoli nisem.
Že vem!
Namesto pisma
ji spletem copate!
Take zlate!!!
Da bodo kot ona,
ki se spomni nate,
kadar so noči nemirne
in misli črne.
Da si jih bo nadela
kadarkoli bo želela,
kot si nasmeh nadenem jaz,
ko se spomnim na njen glas.
Ji lahko prosim poveste,
če kaj v njeno hiško greste,
da jo čakajo copati,
taki zlati?
Če pa tole slučajno sama bere...
"Draga vila!
Tole je zate, v zahvalo, od mene!"

lp, m

Komaj čakam ta dan! Kot bi bil MOJ! Pa bo vseeno čisto VAJIN! :-)

Pasje vroče

Se je na Šmarnogorski grmadi pritožila Črna.

Pegaz.

Leteči konjiček, ki domuje v svojem hlevčku. Verjetno ima sedaj toliko dela s prežvekovanjem, da nima časa ničesar napisati... (tole je bilo mišljeno, da bo objavljeno včeraj. Zdaj me je pa prehitel in razložil Kaj ljudje počno? ...)

Ob sobotnem vračanju iz stare Ljubljane se je, glede na to, da se je javil s poti proti Krki, porajalo vprašanje: "Katera reka teče skozi Ljubljano?" ;-)

torek, 10. julij 2007

Grrrrrr!

Zdajle sem imela v mislih in s slikami "podprta" nova dva posta, pa ne bo šlo. Zakaj?
Ker me tale blogger mal... u glavo!... Enostavno ne morem napisati naslova posta. ????
Bom preverila še zjutraj na drugem računalniku, ampak svašta!
Zame, ki sem najbolj srečna, ko naš sistemski administrator ni na dopustu, ker v takem primeru dvignem telefon: "Jaz sem spet malce blonT... Ni mi jasno..." In dobim odgovor: "Vse za naše uporabnike." S tem, da je težava v hipu odpravljena! Ampak zvečer in na dopust... pa se mi enostavno ne zdi fer težit... Tale blogger me jezi tudi ob nalaganju slik, ko skoraj doktoriram ob njihovi postavitvi v neko kao obliko... Pa še kaj bi se našlo... Npr. ni mi všeč širina slike v headerju mojga bloga... Se mi zdi, kot da imam že nekaj doktoratov...
In ja vem, v bistvu me ne jezi tako tale blogger, ampak moje neznanje... Ampak tega se RES ne grem učit!

ponedeljek, 09. julij 2007

Koreninjenje

Koreninjenje ni tisto, da bi pognal nekje korenine. Se zasidral v lifu...
Danes pri kosilu, ko sva z V. nosila vilice v usta, zraven brala vsak svoj časopis in razglabljala o "pompoznih naslovih", sem omenila, da grem s kolesom na Golovec. Me začudeno pogleda in vpraša: "Danes?" "Ja, če želim speljati vse septembrsko-oktobrske športne aktivnosti z dopustom vred, se je treba premaknit." Čez nekaj časa me vpraša: "Kje si pa mislila iti?" "Čez Rudnik na Orle, pa do Urha, nato pod Golovcem proti Lj. in pri vulkanizerju ponovno na vrh Golovca in nato nekje dol." "2x misliš it na Golovec?" "Ja." "No, saj ne bom nič komentiral. Po desetih letih bi lahko vedel, da si čist odklopljena..." Ni minilo dolgo, ko sva se zmenila, da greva skupaj.
In če ga ne bi bilo z mano, ne bi že kmalu, ko sva zavila v hrib, opazila srnice, ki naju je prav presenečeno gledala izza vejevja. V klanec tako ali tako nisem mogla govorit in komentar je bil: "Ampak upam, da s tem kolesom ne misliš it na jug!" "Vem, vem. Ampak treniram pa lahko s tem težakom. Mi bo vsaj potem lažje, če res izpeljemo naše načrte." Najina prva naloga na Orlah je bila poiskati nekoga, ki ima pumpo za kolo. Ugotovila sva, da sva šla na pot popolnoma nepripravljena... In dobri ljudje še obstajajo. Kljub temu, da nastavek na pumpi ni bil pravi, je prijazni domačin našel še izolirni trak, da smo si pomagali in napumpali kolo. Pa ni šlo dolgo brez zapletov. Kar naenkrat začne nekaj "ribsat". Ups, nobenega ključa nimava s seboj... Do dol bo šlo, potem bova spet poiskala kakega, ki bo pred garažo "šraufal" svojega konjička... A prej je na vrsti ravno to, kar je v naslovu. Koreninjenje. Skratka, vožnja čez korenine. Malce boli rit, kljub najnovejši pridobitvi v obliki "sponzorskih" kolesarskih hlačk, ki smo si jih "ta športni" izborili v službi. Na začetku me je bilo tudi malce strah, na koncu sem pa prav uživala. Medtem naju je oplazilo nekaj kapelj in sva že razglabljala o tem, da spremeniva prvotni načrt in jo popihava proti domu. Pri prvi hiši sva si sposodila ključ, V. je popravil tisto "ribsanje" in odpujsala sva. Spet naju je obsijalo sonce in dileme ali se gre še enkrat na Golovec ali ne, sploh ni bilo več. Greva! Na vrhu je bil končno čas za krajšo pavzo in nato naprej. Malce po cesti in tik pred koncem spet koreninjenje. Kul! Tole bo treba ponoviti!
Je pa res, da me je malce strah jutrišnjega dne in muskelfibra. In firbec me matra, katero pesmico in s kakšnim izrazom na obrazu, mi bo V., kot ponavadi, ko zjutraj stopi v mojo pisarno, zapel za dobro jutro... ;-)

četrtek, 05. julij 2007

sreda, 04. julij 2007

Tokratna polna luna

Je imela res močan vpliv...

Pravkar sem že od druge prijateljice dobila SMS: "spet dobrodošla v klub samskih...čudna so pota tega sveta", žlahtnik pa tudi podobno...

Čist tu mač!

Kaj se dogaja z medčloveškimi odnosi??? Halo?

Oh to naše zdravstvo

Hvala bogu, da zase ne rabim prav pogosto zdravnika. In imam krasno osebno zdravnico. Zadnjič sem jo obiskala pred več kot letom in pol, pa še to zaradi kamna, ki mi je razparal prsta pri plezariji. Ampak se je zgodilo, da je bilo vseeno treba na obisk. Tokrat sem se pri njej počutila kot je baje pri vedeževalki. In še predno sem ji do konca razložila, je že pisala napotnici. Eno sem uporabila naslednji dan, pri naslednji se je bilo treba naročiti. Pridobim informacije kako in kam ter pokličem.
jaz: "dober dan, sem ta in ta, rada bi se naročila za specialista."
gospa: "ja termin je konec oktobra."
jaz: "oktobra?"
gospa: "ja, razen če greste na samoplačniško."
jaz: "in kdaj je to?"
gospa: "konec avgusta."
jaz: "mhm. prosim naročite me."
Dobim termin in se lepo zahvalim. Zraven pa bi najraje eksplodirala!%$%#&(#%(&grrrrr Zakaj že plačujemo sproti?
Po preverjanju izvidov, bo vseeno treba do drugega, naslednjega specialista in prav zanima me, kakšen datum izborim jutri zjutraj pri oddaji tretje napotnice!? Tu imam vsaj alternativo. Če bo treba dolgo čakati, mi je osebna zdravnica ponudila roko ter predlagala še drugačno, vzporedno pot...
Tako ali tako sem pa zdrava. In je tole čista preventiva. Še dobro!

Nenapovedano

Ob povabilu pristaneš na kratko pijačko. Znajdeš se ob tortilji, koktejlu in čaju. Odbita kombinacija. Tisto kratko se sprevrže v to, da skoraj pomagaš pospraviti lokal in pripraviti pogrinjke za naslednji dan... Zveš, kaj se dogaja na drugem koščku sveta in rojevajo se odbite misli in odbiti plani. Pri tem pa se SMEJIŠ! Krohotaš, da tečejo solze! Toliko jih je, da zmanjka papirnatih robčkov, brisač in WC papirja. Nobena kozmetična hiša, še ni patentirala zmagovite sestave maskare, ki bi to preživela. Veš, da prijatelji SO! Bil je čudovit večer, ki se je končal danes. Ni čudno, da me danes nihče ne razume. Enostavno: lebdim!

Včasih je dvojina bolela

"A vidva tudi prideta?"
"Kako gresta pa vidva?"
"Bosta tudi vidva?"
"Ja, saj sta tudi vidva...?"
"Kaj pa vidva?"

Vidva = midva, čeprav ni obstajalo, je vseeno bolelo. Kako lepo je, ko ne boli več!
Zaključena zgodba. :-)

torek, 03. julij 2007

Sedi, minus pet

...pa mama naj pride v šolo... ;-)

S svojimi učitelji se ne morem primerjat, mi je pa vseeno fino, ko mi futrate moj ego! ;-) Inbox s komentarji: "Še slikc!", je bil poln. In kot reče naš sistemski administrator ;-): "Vse za naše uporabnike!", vam v zahvalo podarjam nekaj tistih, ki so bile najmanj skritizirane... No ja, tudi malce pohvaljene.
Za naslednjo serijo bo treba pa spet malce izven štirih sten stopit...
















ponedeljek, 02. julij 2007

Fantek in pes

...sta na včerajšnji ženski odpravi na Vogar, s svojo prisotnostjo, pred nevihto obvarovala ostalih: 8 žensk (3 mamice, 2 nosečnici in 4 potencialne mamice), 2 punčki in 2 psici. Ali pa 3+2+4 je včasih tudi 8...
Bi lahko pisalo v rumenem tisku.