ponedeljek, 28. september 2015

Veliki brat...


ponedeljek, 21. september 2015

ponedeljek, 14. september 2015

ponedeljek, 07. september 2015

ponedeljek, 31. avgust 2015

Little flower


Just living is not enough... one must have sunshine, freedom, and a little flower.
Hans Christian Andersen

ponedeljek, 24. avgust 2015

sreda, 19. avgust 2015

ponedeljek, 17. avgust 2015

studio4golf



Kontakt: http://www.studio4golf.si/Kontakt/

sreda, 12. avgust 2015

The path


I truly believe that everything that we do and everyone that we meet is put in our path for a purpose. There are no accidents; we're all teachers - if we're willing to pay attention to the lessons we learn, trust our positive instincts and not be afraid to take risks or wait for some miracle to come knocking at our door.
Marla Gibbs

ponedeljek, 10. avgust 2015

Going home




nedelja, 09. avgust 2015

Earth laughs in flowers


Ralph Waldo Emerson

torek, 04. avgust 2015

torek, 23. junij 2015

Dog and cat



ponedeljek, 15. junij 2015

Lucky loser


ponedeljek, 08. junij 2015

sreda, 03. junij 2015

četrtek, 28. maj 2015

ŽELIM SI, DA BI PEMA IMEL BILIJONE DOLARJEV…

Sedim za računalnikom in gledam fotografije iz Nepala. Večina fotografij je iz Kathmanduja. Že te so strašne! Dolina Tsum, kjer sem bila leta 2013, je še bližje epicentru potresa, ki je 25. aprila 2015 stresel Nepal. Zelo sem bila vesela prijateljevih besed: »Zaenkrat smo ljudje ok. Le gmotna škoda je ogromna. Ostali smo brez strehe nad glavo.« Stisne me. Noči v dolini Tsum so tako peklensko mrzle. Bodo zmogli? Čez kak mesec pride še monsun. Kako bodo lahko popravili najhuje, če do njih vodi le steza? Tudi ta je uničena. V dolino se že v normalnih razmerah pride le peš, na konju ali s helikopterjem. 

Z veseljem bi bila tam in jim pomagala na licu mesta. Premišljujem kaj lahko naredim od tu. Objavila sem fotografije doline pred potresom in prošnjo prijateljem, da preko linka:
https://www.indiegogo.com/projects/tsum-nubri-relief-recovery-program/x/10658649#home prispevajo za prijatelje iz doline Tsum. 

Da bi razumeli zakaj me skrbi za ljudi tam, da bi donirali ali dali kako idejo na kakšen način pomagati, objavljam zgodbo, ki sem jo pred časom napisala, a je manjkal zaključek. Mi ga bo sedaj lažje napisat?

DOLINA TSUM – SKRITA DOLINA

»Tashi Delek!« me v popolni tišini iz moje zamišljenosti prebudi pozdrav. Odzdravim in pomislim, da ni dolgo, ko sem se navadila na nepalski »Namaste!«. A ne tisto kot »namaš'te si maslo na kruh« brez strešice, ampak s takim zategnjenim e na koncu. Tu, v približno 30 kilometrov dolgi nepalski dolini Tsum, skriti dolini kot jo imenujejo domačini, imajo svoj dialekt in še mnogo prav njim lastnih značilnosti, ki jih je vredno spoznati.


Od mosta Ghum do Mu Gonpe

Treking po dolini Tsum se začne, ko iz bolj turistično obljudenega trekinga okrog Manasluja pred vasjo Nyak in mostom Ghum na približno 2200 m, zaviješ proti vasi Lokpa in se počasi skozi vasi vzpenjaš proti meji s Tibetom. Ponekod je steza tako ozka, da gre lahko po njej istočasno le en močno otovorjen osel ali jak. »Pazita! Če se srečamo z osli, se je treba postavit k steni,« opozori lokalni vodič Pema. 





Po nekaj dneh hoje prideš na višini 3700 m do enega zadnjih obljudenih zaselkov v dolini Tsum, do Mu Gonpe. Tu domuje petdesetih budističnih menihov. Čez poletje se zberejo tam, molijo, se izobražujejo, meditirajo, pozimi pa vse znanje in spoznanja prenašajo na mlajše v dolini. Pozimi v zaselku ostaneta le dva, ki skrbita za zgradbe in pogostita morebitne obiskovalce. 


Vsi takrat tam prisotni smo se zbrali v majhnem bivališču meniha, ki mu služi kot soba in kuhinja obenem. Svojo novejšo sobo je za spanje prijazno odstopil gostom. Pema se je nagajivo smejal izpod svoje kape. Dogovorila sva se, da mi odgovori na nekaj vprašanj. Skrbelo ga je, katera mu bom zastavila. Domačini v dolini Tsum niso navajeni tujcev in naših radovednih pogledov. Dolino so za tujce odprli šele leta 2008. Prej so v te kraje tujci hodili le kot raziskovalci s posebnimi dovoljenji in nalogami. Tudi sedaj je za obisk doline potrebno pridobiti dovoljenje ter lokalnega vodiča. Omejitev naj bi bila 800 tujcev na leto, a jo vsako leto prekoračijo. Časovno za obisk doline najbolj priporočajo mesece od februarja do aprila in od septembra do novembra.


Dolina Tsum leži med visokimi vrhovi Himalaj Ganesh in Shringi. Ponekod je tako ozka, da sonce skoraj ne posije vanjo. Tako so temperaturne razlike med dnevom in nočjo velike. Če si podnevi okrog hodil v majici s kratkimi rokavi, to ne pomeni, da zvečer ne boš rabil puhaste bunde. »Domačini so slog oblačenja spremenili«, se spominja Pema. »Včasih so moški in ženske nosili tradicionalna oblačila. Ženske imajo še dandanes okoli pasu zavezan neke vrste črtast predpasnik, ki ga stkejo iz živobarvnih prej. Ta predpasnik jim na njivi pred mrazom ščiti hrbet, doma ga prestavijo naprej, da jih ščiti pred vročim ognjiščem. Otroci smo včasih okrog hodili bolj umazani in z več luknjami v hlačah. V svoji radovednosti smo preplezali na marsikatero drevo in se na kamnih spotaknili. Dandanes pa ima mladina na sebi kavbojke in čista oblačila.« Ob Pemovi omembi tkanja me je zanimalo, kdaj ženske tkejo, glede na to, da se jih pogosto vidi na poljih in so one tiste, ki pripravljajo hrano in večinoma skrbijo za dom. »Tudi to je en od običajev, ki se je precej spremenil. Včasih so se ženske pogosto dobile pri eni ali drugi in skupaj ustvarjale. Pletle, šivale, tkale, pele in si izmenjevale narejene izdelke. Danes je to bolj domena starejših žensk. Mlajše sploh ne znajo več vseh teh ročnih del in starih kulturnih običajev. Škoda,« se malce nostalgično zazre predse. Nekje sem prebrala, da imajo tukajšnje ženske tudi več možev. »Res je,« mi pravi Pema. »Ponavadi je bilo tako, da je imela ženska dva moža. En je bil trgovec in ga praktično ni bilo doma, drugi pa je pomagal pri vzdrževanju domačije. Vendar se tudi to počasi opušča. Zdaj ocenjujem, da je en tak zakon na približno 15 zakonov. Je pa večina zakonov aranžirana s strani družin. Upam, da se mi ne bo treba držati tradicije,« se zahihita izpod kape.


Ko greš skozi vasi, se je dobro malce orientirati, da se navadiš na okolico. Vse hiške so si namreč tako od zunaj kot tudi znotraj čisto podobne. Narejene so iz kamna brez veziva, z lesenim ostrešjem in položnimi strehami, kritimi s kamnitimi ploščami. Skozi vse špranje med kamni piha in dobro je imeti res toplo spalno vrečo. Vse hiške imajo enak tloris. So enonadstropne z mansardo, ki jo uporabljajo za shrambo. Stopnice v zgornje nadstropje vodijo po zunanji strani. 


Tla v nadstropju so lesena. V spodnjih prostorih so prostori za drva in živali, zgornje nadstropje pa je namenjeno kuhinji, sobi za molitve ter spanje odraslih. Otroci spijo kar na verandi. Zbirajo se okrog štedilnika na drva, ki stoji skoraj na sredini prostora. Imajo predvidena mesta, kje lahko kdo sedi. Mama, ki pripravlja hrano, je v kotu, da ima lažji dostop do polic z vsem, kar rabi za kuho, oče na drugi strani, otroci in morebitni gostje v polkrogu okrog. Ko obiščeš več kuhinj in opazuješ ženske pri kuhi, imaš občutek, da bi v naslednji kuhinji znal že sam skuhati kosilo. Tako je, kot da bi bile v vseh hiškah tudi kovinske posode z živili enako razporejene po policah okoli sobe. Živila so v trdo zaprtih posodah varna pred mnogimi »domačimi živalcami«. Biti v dolini novembra, ko ni več veliko turistov in so spremljevalci – vodič in nosači – domačini, iz prav te doline, je velika prednost, saj imaš možnost, da prisedeš k mizi oziroma prespiš dejansko pri domačinih. 

Prav dosti ni treba razmišljati kaj jesti. Najbolj pogosta jed je Dal Bhat. Bhat je kuhan riž, Dal pa lečina ali fižolova juha. Na krožnik pogosto dodajo tudi krompirjev curry in pri bogatejših zelenjavo: špinačo, blitvo ali zelje. Dal Bhat jedo tudi po 3-krat dnevno in pravijo: »Dal Bhat power for 24-hours«. »Veš, včasih smo jedli vse domače, organsko. Vse, kar se je pojedlo, se je pridelalo tu, v dolini. Zdaj je vedno več »junk fooda« in »fancy fooda«, ki ga pripeljejo z osli, konji in jaki iz drugih dolin. Tudi iz nekaj dni oddaljene tržnice v Tibetu, kamor je treba preko 5100 m visokih prelazov. Meni je še vedno najljubša thukpa – zelenjavna juha z rezanci. Ko grem v Kathmandu, pogrešam tudi tukajšnjo polento,« mi razloži Pema. 


Mesojedci v dolini težko pridejo na svoj račun. Tu namreč domačini ne ubijajo živali. Sveže meso koze (tudi divje) ali krave pojedo le, če pade s kake pečine v dolino ali če pogine. Domačini jim ne režejo vratov. Ko smo se vračali po dolini navzdol, smo na nekem mestu v zraku opazili ujede, ki so krožile. V vasi so nam domačini nato povedali, da so mislili, da je padla kakšna divja koza, a so videli, da je bil zablodeli star konj. »In nič ne bo od mesne večerje,« so pripomnili. Po mojih začudenih pogledih so rekli: »Legenda pravi, da imajo konji več zob kot ljudje in to pomeni, da so konji predniki človeka. Ker nismo kanibali, mesna večerja odpade!«

Pema

Kdo je Pema? Mladenič, ki bi po letih lahko bil moj sin in mi na vprašanje: »Kaj bi naredil z milijon dolarji?«, odgovori: »Milijon dolarjev? To je ogromno denarja! Slišal sem, da denar pokvari ljudi… (tišina) Milijon dolarjev? Plačal bi si šolnino kje v tujini. Za študij o okolju, ekologiji, kaj podobnega. Morda pridem v Slovenijo!?«, se mi smeji. »Pomagal bi družini. Del denarja bi šel gotovo tistim, ki ga potrebujejo bolj od mene.« 


Pema se je rodil kot sedmi od devetih otrok enega očeta in dveh mater. Oče je imel s prvo ženo pet otrok, a je umrla. Za drugo ženo je vzel kar sestro prve žene. Tako so otroci med seboj polbratje in polsestre ali pa bratranci in sestrične. 
Pema se je rodil bolan. Takoj po smrti bratca in so mislili, da bo tudi on umrl. A je v vas prišel menih, ki je povabil mamo v svetišče in mu tam »vlil« življenje. Takrat so težko živeli. Oče je preživljal družino kot poslovnež, trgovec med tibetansko mejo in dolino Tsum in dolinami bližje prestolnici. Pema je ogromno časa preživel pri dedu po očetovi strani. Teh časov se Pema najraje spominja. »Ded je imel ogromno živali. Naučil me je o borbi za preživetje, o živalih, ljubezni. Včasih je bilo v dolini tudi mnogo več jakov, konjev in drugih živali. Vse se je delalo z rokami. Poljedelstvo se vse bolj opušča in vedno več je trgovanja, malih poslov, turizma. Težko sem se vrnil k družini. A sem moral v šolo. Bil sem star osem, devet let in večina vrstnikov jo je že obiskovala. Mi je bilo pa grozno. Zelo sem pogrešal deda.« Šolo v vasi je obiskoval pet let. 

Njegov dan se je okoli sedme ure začel s thukpo, nato je mama pripravila »pop corn« za šolsko malico. »Veš, takrat sem imel neskončno prijateljev!« se mi muza. »Ostali sošolci si take malice niso mogli privoščiti. Nam je to omogočala očetova služba. Ostali so nosili pšenico in jo zobali.« Pouk v šoli je imel od desete do četrte ure popoldan. Po pouku so šli s prijatelji nabirat drva. »To nam je bila najlepša igra!« pravi. Oče in mama sta se odločila, da ga pošljejo v samostan za meniha, da bo na stare dni skrbel za njiju. A se je zanj zavzel starejši brat Sonam, ki je starše prepričal, da je Pema tako dober v šoli, da bi bilo škoda, da se ne bi šolal naprej. Odpeljal ga je v nižje ležeče področje Gorkhi District. »Tega obdobja se ne spominjam rad. Tam sem v šolo hodil pet let, ki so bila po ekonomski plati za družino eno najtežjih obdobij. Takrat je umrl tudi oče in naučiti sem se moral delati z denarjem. S pomočjo brata in sestre sem šolanje tam zaključil, onadva sta nato poiskala štipendijo, da sem šel naprej v srednjo šolo v Kathmandu. Sedaj se lahko sam preživljam, a si vseeno želim nadaljnjega šolanja. Zanimajo me vede o okolju, vse te ekološke težave, globalno segrevanje...«, mi razloži v odlični angleščini. Kasneje se prepričam, da tudi piše odlično angleško. 

»Predvidevam, da te je brat usmeril v vodenje. Voditi ljudi po teh krajih ni lahka naloga. Kaj je bila tvoja najhujša izkušnja?« mu zastavim vprašanje. »Hja… Ženske ste trmaste,« me opazuje, kako bom reagirala. »Na eni od tur sem vodil zakonski par. Žena se je pripravljala na maraton in je treking vzela kot višinske priprave. Bila je izredno ambiciozna. Par ni hotel upoštevati navodil glede aklimatizacije. In nastale so težave. Bruhanje. Nista priznala, da gre za višinsko bolezen, ampak sta krivila hrano. Nosil sem vso njeno prtljago. Molil sem, da bi bilo na prelazu brez vetra in srečo sem imel, da so me bogovi uslišali, drugače si ne predstavljam, kako bi speljal turo.«


Na začetku si nisem mogla zapomniti imen naših spremljevalcev, zato sem uporabila asociacije. Vodič Pema se je po kamnitih poteh gibal kot divja mačka in kaj lahko sem si predstavljala pumo. Torej puma – Pema. Njegovega strica, ki nas je spremljal kot nosač, so predstavili kot Baldžurja. In sem si rekla »kmalu bo zabava« (bald - nemško »kmalu«; žur – zabava). Me je pa zanimalo, kako otrokom dajo ime. Pema mi razloži: »V tednu po rojstvu mamo in novorojenca obišče menih ali visoki lama in podeli otroku ime. Takrat, po enem tednu, lahko tudi ostali pridejo čestitat in na obisk. Kasneje se lahko starši odločijo, ali bodo otroku dodali še kakšno ime. Moje ime pride iz besede padme v molitvi »om, mani, padme, hum« in pomeni lotosov cvet. Ker sem bil ob rojstvu bolan, menih pa je verjel v mojo ozdravitev, je bila to kot prispodoba, da se bom kljub bolezni »razcvetel«. Včasih so bile velike družine. Dandanes ima par v povprečju 3 otroke. Ker je v prenatalni dobi le malo možnosti za zdravniško pomoč, veliko otrok umre.« 

Kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza


Ljudje v dolini verujejo v Budo. Varuje jih tudi na njihovih poteh gor in dol po dolini. Ko gredo mimo molilnih zidov – »mani walls«, ki so zgrajeni iz kamnov z vklesanimi molitvami, jih pobožajo in tudi sami dodajo kak kamen. Nanje obesijo molilne zastavice pisanih barv, da plapolajo v vetru. »Ko gremo mimo budističnih spomenikov (stup – »chorten«), moramo v smeri urinega kazalca okrog njih in šele nato nadaljujemo pot. Če to upoštevaš, prehod čez najvišji prelaz na trekingu okoli Manasluja ne bo problem!« uči Pema. Seveda njegove nasvete z veseljem upoštevam. Tudi molitve »om, mani, padme, hum« se naučim in si jo kot mantro ponavljam, sploh tam, kjer se pot postavi bolj strmo, ter pridno vrtim molilne mlinčke v večjih »chortah« s prehodom.    


Celotna dolina, vključno z Mu Gonpo, me je čisto prevzela. Tišina tam me je začarala. Začetek Šifrerjeve pesmi: »Odšel bom tja, kjer je daljši dan, kjer se mestni svet konča. Kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza…«, je gotovo pravi opis doline. Le daljši dan bi bilo treba zamenjati s krajši dan, saj se pred osmo uro zjutraj še nič ne dogaja. Ko gre sonce okrog šestih popoldan za okoliške vrhove, pa tudi ne dosti. Takrat tudi temperatura močno pade. Treba si je obleči toplejša oblačila. Ko sonce zaide, se pokažejo zvezde. Neskončno zvezd. Mlečna cesta je kot na dlani. Imaš občutek, da lahko stegneš roko in si kakšno vzameš za spomin. Tu ni avtomobilov, ni motorjev, niti koles. Videla sem le enega na dvorišču osnovne šole. Če se s kom kaj zgodi, zberejo denar za helikopter, da se ga odpelje v dolino. 


Domačini so na dolino zelo navezani. Zato jih skrbi, ker se je nepalska vlada brez njihove privolitve, predvsem pa brez sodelovanja z domačini, ki dolino poznajo, odločila, da s tibetanske strani navzdol zgradi cesto. Res je bilo prav nenavadno v tej neokrnjeni dolini videti buldožer, ki so ga pripeljali in spustili v dolino s helikopterjem… Tukajšnja lokalna skupnost je zelo aktivna in je o gradnji ceste naredila tudi film (http://manidoco.vhx.tv/), s katerim želijo predstaviti svojo zaskrbljenost in napore, da bi vlada bolj celovito pristopila k projektu. 


Po načrtih, ki so jih videli, naj bi bila cesta speljana tam, kjer gredo sedanje pešpoti. Ob poteh so postavljeni kulturni spomeniki, ki niso le za okras, ampak jih domačini zvesto negujejo. Zmedeni so. »Želimo si napredka, ki bi ga prinesla cesta, po drugi strani pa nas je strah, da bodo uničili kulturne spomenike. Npr. našo stupo pred vasjo Nile, ki varuje dolino pred naravnimi nesrečami. Prej so bile tam poplave, od kar jo imamo, je mir. Kaj bo z našimi »mani wallsi« in »chorteni«? Poleg tega bodo ljudje ob rodovitno zemljo. Da ne omenjam onesnaževanja, ki ga bo cesta prinesla. Resnično si ne želim, da bi naša dolina postala kot tista, kjer poteka treking okrog Annapurn in sem videl kaj pomeni uničiti naravo.« žalostno razloži Pema. 


In zaključek?

Manjkal je. Želela sem nadaljevati o ljubezni ljudi do doline, o cesti, o prijateljstvu in najinih dogovorih s Pemo, da se v dolino vrnem, da mi skuha kavo. Med obiskom tam smo imeli veliko smeha na račun mojih fotografij z instant kavo. 

Ponovno gledam fotografije iz doline Tsum. Vmes je tudi fotografija stupe pred dolino Nile. Tudi ta je ob potresu utrpela poškodbe. Pomislim na Pemove besede, da jih je varovala pred poplavami ter slabimi vplivi iz velike skalne jame nad njo in se sprašujem, le zakaj ni imela moči, da bi jih obvarovala pred potresom? Želim si, da ljudi tam ne zebe preveč! Da bi prišla pomoč v dolino Tsum dovolj zgodaj! Da bi bilo dovolj pomoči za vse, ki morajo tiste mrzle tsumske noči preživljati na prostem, ker nimajo strehe nad glavo in ker jih je strah pred ponovnimi potresnimi sunki! Želim si, da v teh razmerah ostanejo zdravi in pride monusun tja, ko bodo ljudje in njihova dolina na to pripravljeni! Vem, da Pema pomaga ostalim čeprav nima denarja, pa si vseeno želim, da bi imel bilijone dolarjev, ne le tistega milijona dolarjev o katerih sva se pogovarjala! Želim si, da bi ljudje razumeli v kakšnih razmerah so se znašli ljudje v skriti dolini in bi pomagali po svojih močeh! 

Vem, da ima vsakdo, ki je kdaj bil v Nepalu, svojega/svojo Pemo, Sonama, Phunjo, Dhawa…z družino in prijatelji, ki rabi pomoč. Vem, da so moje želje velike. Nekatere so neizvedljive. Eno pa mi lahko pomagate izpolniti. Prosim donirajte za ljudi, prijatelje iz doline Tsum: 


Želim si, da bi, namesto, da pišem tu, uživala spokojnost doline Tsum pred potresom in tam pila kavo, ki mi jo je skuhal Pema…

Alja Pregl
Ljubljana, Slovenija

Prosim, delite....