torek, 18. december 2007

Piercing...

...mi načeloma ni všeč in zgrozila sem se ob nekih fotkah, ki sem jih dobila od Ovce, kaj vse ljudje vesijo nase...
Ampak!
Tile dva imam pa ful rada!






Na posodo...

...sem dobila tole knjigo. Jo "požrla" in obljubljam vam, da me v Maroku ne bo "zanašalo"...
...Živeti, kot je živela avtorica z mamo, sestrami, bratoma in dvema ženskama, 20 let v zaporih... Ne hvala!...
...Ni mi treba razlagati, da imajo nekateri tudi tu "zapore"...
...Pridem nazaj!

četrtek, 06. december 2007

Auč

V hribih sem doživela prav različne dogodivščine. In nekaterih se še prav posebno rada spominjam. Med njimi gotovo izstopajo ture, ki sem jih naredila z meni izredno ljubimi ljudmi. Npr. turni smuki z Lenčko in Gašperjem. Eno leto jih je bilo še posebno veliko. In z Gašperjem, ki je to nabiranje izkušenj letos "okronal" z izpitom za alpinista, v navezi kot druga, sem preplezala zame eno lepših (od tistih, ki sem jih jasno) smeri v Dolomitih, Mali Micheluzzi. Da pa nekdo postane pravi alpinist, ga čaka sprejem. Le-ta je bil na našem AO v soboto. In štirje novi alpinisti (poleg tistih, ki so se iz tečajnikov povzpeli v naziv mlajši ali starejši pripravnik) so ga pošteno fasali z vrvjo... Auč, še mene, ki sem le gledala, je bolelo....

Mali Micheluzzi

Bodoči štirje alpinisti: Janez, Gašper, David, Marko

Joj, kaj jih čaka...

AUUUUUČ

Novopečeni alpinist Gašper in alpinistka Lenčka


Bravo Gašper! Sem bila spet FUUUL ponosna!

torek, 04. december 2007

Sobotna belina






















Sejem bil je živ...




Bogatejša sem za izredno lepo preživeto dopoldne s sestričnico, pisateljico večih knjig, predvsem meni izredno ljube knjige Ferdinand, za prijeten klepet ob kavi z letošnjim Schwentnerjevim nagrajencem za življensko delo in za pol metra knjig...

Incognito

© 2007 mOOdposters

Dragi mačkoni in mačke!
Simpatična razglednica, ki bi mi bila še bolj všeč, če bi imela podpisnika...
Vaša mačka :-)

petek, 30. november 2007

Razdrto gnezdo


ponedeljek, 26. november 2007

Gostujoče pero - Ančkin gusarski dnevnik

Na Korziki sem se imela res lepo. Stvari so se odvijale tako, kot bi si človek lahko le želel. Prav zanimivo mi je, kako smo si z A&A na nek način popolnoma različne, po drugi strani pa tako zelo podobne, a skupaj se imamo neskončno fino. In Anči mi je že takrat obljubila, da mi posodi svoj Gusarski dnevnik, da objavim kako dogodivščino tule, čeprav ima o blogerstvu čisto svoje mnenje.

Tako en odsek naše zgodbe izpod gusarskega peresa:



"...Všeč mi je, kako se vse stvari poklopijo v popolnost, če je človek dovolj odprt, malce nor, premore mešanico spontanosti in poguma in ima ves čas vklopljene senzorje za raznorazne ideje in signale, ki mu uspejo šiniti v glavo. Pomaga tudi prijaznost in neškodljivost do okolja. Preden tole zaide v pretirano filozofiranje naj razložim na praktičnem primeru, čeprav se lahko z veseljem pohvalim, da bi kot case study za tole teorijo zlahka navedla kar celo svoje življenje.

Ni naključje, da v Sparu v Portu niso imeli niti enega uporabnega zvezčiča, saj me je 400 višinskih metrov višje, v Piani, v zakotni trgovinici s souvenirčki na temni zakotni polički čakal tale ladijski dnevnik. Kot majhen otrok sem se ga razveselila in dvakrat sem se morala vrniti v trgovino, da sem izprosila ceno za ta sicer neprecenljivi zaklad.




Prav na Korziki, ki je prežeta z gusarsko zgodovino, bom imela možnost popisati svoj prvi gusarski dnevnik in čeprav zaradi nas treh domačini ne bežijo v hribe, postavljajo obrambnih utrdb in zbirajo orožja, naše popotovanje na momente vseeno spominja na piratstvo. Vztrajno, dan za dnem, osvajamo deželo (in upamo si polaskati tudi njene prebivalce) na naših dvo-kolesnih strelah, namesto udarne gusarske himne, pa zvok mojih pnevmatik opozarja vaščane, da prihajamo. Včasih nenapovedano vdremo na kakšno privatno posestvo in tudi krademo. Krademo čudovite razglede, ujete trenutke, prijazne nasmehe in vonj. In še marsikaj bomo zaplenile in odnesle s sabo domov.




Prav Porto me je tako gusarsko prevzel- v živo si lahko predstavljam, kako so Genovci tam zasidrali svoje ladje in pognali Korzičane v globoke kanjone in visoka hribovja v notanjosti dežele, kjer so potem skrivoma negovali svojo kulturo, se pogovarjali v svojem jeziku in peli svoje pesmi.
Bolj kot se pomikamo v osrčje Korzike, bolj čutimo to nacionalno zavest, zasidrano v starih bradatih možeh, ki posedajo v vaških gostilnicah in premlevajo to in ono in se ne zmenijo preveč za mimoidoče kolesarke.

Iz Porta nas je pot peljala visoko nad dolino, mimo zapuščenih in razpadajočih kamnitih pastirskih bajt, prašičjih staj, v katerih so samevali hripavi psi, kaj se je zgodilo z vsemi prašički pa lahko samo ugibamo. Hm, zima se bliža, lokalne trgovinice pa se šibijo pod Korziškimi specialitetami - slastni pršuti, salame, dobrote iz prašičje drobovine.

Korziški pol-divji prašiči sicer dokaj prosto postopajo po deželici - vendar pa isto velja za korziške pol-divje lovce, ki bojda streljajo vse povprek, o čemer pričajo prestreljeni cestni znaki in odvrženi tulci, potem pa meni nič, tebi nič s svojo lovsko puško prikorakajo v vaško gostilno in z njo ponosno mahajo naokrog.









Mladenič z odtisom Che Guevare na jagrsko-zeleni srajci je s seboj iz gostilne v Elvisi odpeljal mično črnolasko, kar mi je dalo misliti, da se morda na Korziki meri moškost z dolžino lovske puške. Kakorkoli smo si za hip zaželele, da bi nam kdo ponudil prenočišče v svojem domu, se hkrati sprašujem, kakšne trofeje bi našle na stenah tistih hiš, ki jih zaprte rdeče, rumene in modre polknice skrivajo pred radovednimi pogledi z ulice.




Vasice v tem delu so nas vse prevzele. Obdaja jih tiha spokojnost, sluti se mirno in počasno življenje, ki ga pri nas odseva Kras, me tri moderna dekleta iz glavnega mesta, pa ga tako zelo pogrešamo. Že prva vasica Ota, je bila z vseh zornih kotov nepopisno fotogenična.
Nižje doli, kjer se srečujejo ozko izklesane rečne dolinice, ki jih hrani voda, ki priteka iz okoliških visokih hribov, smo občudovale prekrasne arhitekturne dosežke - kamniti obokani mostički, ki se zrcalijo v zelenih tolmunčkih, so tudi stoletja potem, ko so jih Genovci gradili, enako trdni. Pri enem takih smo razjahale kolesa in peš sledile potki globoko v čudovito sotesko Spelunca.
Poleti se prav gotovo ne bi uprle mrzlemu kristalnemu potočku, tokrat pa smo raje samo uživale v razgledih z granitnih ploščadi, svežini temnega gozda, prepredenega z lijanami in oponašala krike ptic. Pont de Zoglia še eden izmed genovskih mostičkov je skrit sredi soseske, oddaljen od oči lenobnih avto-turistov, aktivnega raiskovalca pa nagradi z mirom in tišino na skalah sredi žuborečega potoka.

Vsak spust se seveda poplača z vzponom - na srečo velja tudi obratno in kar pošteno smo se nasopihale pri vzpenjanju nad dolino, hkrati pa seveda zbrale dovolj energije za glasno vriskanje in navduševanje nad razgledom.
Me vedno višje, globoke doline petih rek, varovane s strmimi oranžnimi klifi pa daleč pod nami. Nekje zadaj pa le še slutnja oceana, ki smo ga za nekaj časa zapuščale.

Na poti so me fascinirale neverjetne družinske grobnice in z največjo lahkoto sem se strinjala, da so najbolj razkošna domovanja na Korziki posvečena ravno mrtvim. Mavzoleji, takšnih in drugačnih barv in oblik, več-nadstropni, s celimi življenjepisi tam pokošenih junakov. Spomnim se enega, ki je v boju za Francijo častno preminil v Maroku, tu pa so mu podarili večnost s prekrasnim razgledom nad zračno dolino. Seveda so nas še veliko bolj kot mrtvi, zanimali in fascinirali tisti primerki pravih domačinov, ki smo jih na poti uspele srečevati. Kljub temu, da so izredno prijazni in gostoljubni, se zdijo nekako plašni in zadržani in so nas bolj kot ne vedno od daleč povohali, potem pa šli svojo pot.



Težko bi isto trdila za njihovo živino. Že bik, ki je na poti iz Galerie, izbral Aljo za svojo žrtev, je demonstriral vse prej kot korziško prijaznost. Nikakor nisemo imele namena motiti njegovega duševnega miru ali vdirati na njegovo privatno posestvo, samo malce vode iz obcestnega vodnjaka smo si zaželele; kaj je tako razhudilo mladega bikca, ne bomo izvedele - rdeče hlače, rdeč bidon, rdeče kolo , ali pa morda le ni šlo za zlovešč napad, pač pa za romantično osvajanje - kakorkoli, Alja se je pred njegovim srepim pogledom pognala čez ograjo, skoraj v prepad in ga z raznoraznimi metodami prepričevanja, kot so dretje, moledovanje, metanje kamenja za odvračanje pozornosti, hotela prelisičiti, vendar mu je šele po kakih desetih minutah uspela pobegniti. Poleg bikov so se kasneje izkazali kot relativno nevarni še prašiči in druge, sicer dokaj nedolžne zverinice, kar pa je že druga zgodba...."

Vonji, okusi...

... in glasovi Marakeša ter okolice me bodo spremljali ob koncu leta.

Ob prebiranju tega mnenja sem ugotovila, da sem bila ob branju Eliasa Canettija čisto preveč površna in bo treba tole preverit v živo...

sreda, 21. november 2007

Polmaraton Palmanova

Pok! Kot iz topa! V ozki uličici je naredil svoje še odmev... Začne se. Stopicanje na mestu, hoja in končno nastane toliko prostora, da zatečem. Najprej en krog po ulicah, napolnjenih z domačini. Možak se dere: "Ciao bella!" "A si mislil mene?" Tudi, če bi, bi moral počakati, da pridem do cilja... Na levi ob meni je Softi, ki s posebnimi gibi rok in zamaknjenim pogledom, da vedeti, da je v svetu glasbe, ki si jo je izbrala za teh 21 km. Kar nekaj skupnih tekov sva naredili pred tem in poznam njen tempo. Zato me čudi, kako hitro gre. A mi reče, "Neki si ti hitra dones!" "Oj ustavi konje! Saj ti komaj sledim!" Pri treh kilometrih imam občutek, da ne bo šlo. Da se je v zadnjem tednu nabralo toliko nepredelanih zgodb, da glava ne zmore. Boj misli. Prav po slonovsko jusufovsko: zmoreš, ne moreš, zmoreš, ne moreš... To se je pletlo nekako do petega kilometra. No, pa smo na četrtini. Približno na vrhu goladarskega egotripa. Grem vsaj eno Golado... Vrste tekačev se redčijo. Okrepčevalnice so na mestih, ki jih nisem navajena. Druga tam nekje pri 8.5 km, jaz pa bi jo rabila pri desetem! Tudi voda, ki mi jo prijazno ponujajo, mi ni dobro dela. Čisto premrzla je bila. Sem jim pa štela v plus, da so mi jo podali v roke. Softi sledim do 10tke, nato imam občutek, da se mi je "odprlo". Kar naenkrat je bil 14. km. Sprašujem se, če ni Softi začel pešati tempo. "Gremo punca!" Kje so najini nočni PSTji? Ko sem se vsa brez energije privlekla iz službe, v času, ko ostale ženske otrokom berejo pravljice za lahko noč, in me zvlekla v temo, dež, mraz...? "Pejt, pejt!"

Moje misli so begale. Kje so zdaj ostali? Računala sem kakšen je približen čas, če sem na tej in tej razdalji in ali se mi bo želja, po čisto določenem času izpolnila?

vir: TF

Spomnila sem se na nasvet Tomaža, "Pazi kaj delaš z rokami, opazuj svoje gibanje in ne mahaj levo/desno ampak naprej/nazaj. Zgubljaš energijo." Sem poskusila misli krotiti in opazovala kako mi gornji del telesa rotira. Poskušala sem nadzorovati gibanje. In vsakič je med nama s Softi nastala večja razdalja. Kaj tole že deluje?!

Km so minevali, da mi sploh ni bilo jasno kdaj. Pri 18. zgrizem še en enervit in občutek imam, da bi lahko poletela. "Softi! Greva!" Če pomislim, da bi mene kdo tako spodbujal, si predstavljam, da bi mi šlo na jok. Težko sledim tujemu tempu, zato na polmaratonih težko s kom tečem. Tudi Softi me podi naprej, a ta opcija takrat ne obstaja. Pri zadnji okrepčevalnici dobim namesto kozarčka kar steklenico. Bolje, a zašraufa me. Zdrži do cilja! Pri 20. km Softi vseeno neham težit in tečem sama proti cilju. Ko pridem pod 1. plastični obok, si mislim, da je le še malo. Pri prihodu proti štadionu veselo maham navijačem, a z grozo ugotovim, da bo treba še okrog. Konec! Izreden občutek! Kot da bi lahko v tistem trenutku pretekla še enkrat toliko... Si lahko to razlagam, da se nisem dovolj potrudila? Da bi morala bolj loviti minute in sekunde...? Morda. A za to bo že še čas... Vseeno čisto soliden čas 2:11:?? in izpolnjena velika želja. Čestitke vsem PBjevcem! Za mano pa Softijin glas: "Tastara, ne vem od kod ti to vlečeš...?"

Bil je dan, ki sem ga izredno težko pričakovala in se ga iz srca veselila. Nastal je dan, ko sem imela več opraviti sama s sabo kot s kilometri. In dragi prijatelji, bili ste tam! Z mano! Pred, med in po teku! To mi ogromno pomeni! Hvala!

Še bomo tekli...

Pojdi, kamor te vodi srce

Suzanna Tamaro

...pot, ki si jo prehodil, ni držala ves čas naravnost, ampak je bila polna razpotij. Na vsakem koraku je stal kažipot, ki je kazal drugam: od tod se je cepila steza, od tam zaraščen kolovoz, ki se je počasi izgubil v gozdu. Nekaterim izmed teh odcepov si sledil, ne da bi se tega zavedal, drugih še opazil nisi; ne veš, kam bi privedle poti, ki jih nisi izbral, na boljše ali na slabše; ne veš, pa vendar obžaluješ. Lahko bi nekaj storil, pa nisi, vrnil si se nazaj, namesto, da bi šel naprej. Kot "človek, ne jezi se" se spomniš? Podobno se odvija tudi življenje.
Na križiščih poti se ti ponujajo drugačna življenja; ali jih boš skusil ali ne, ali jih boš do konca izživel ali pa zavrgel, je stvar hipne odločitve; in s tem, ko greš naravnost ali pa zaviješ vstran, marsikdaj zaigraš svoje življenje ali življenje onih, ki so ti blizu...

...Kdove zakaj je najteže doumeti prav najosnovnejše resnice? Če bi takrat vedela, da je prava lastnost ljubezni moč, bi se dogodki bržkone odvijali drugače. a če hočeš biti močan, se moraš poznati do globin, o sebi moraš vedeti vse, tudi najbolj skrite stvari, ki si jih najtežje priznaš...

...Pred časom sem v nekem časopisu brala, da se po najnovejših dognanjih ljubezen ne porodi v srcu, ampak v nosu. Če se dva človeka srečata in sta si všeč, si začneta pošiljati majhne hormone, katerih imena se ne spominjam več. V glavnem, ti hormoni vstopijo skozi nos in potujejo naprej v možgane, tam pa v skrivnostnih vijugah sprožijo ljubezenski vihar. Čustva skratka, je zaključil članek, niso nič drugega kot neviden smrad. Kakšna bedarija! Kdor je kdaj izkusil resnično ljubezen, tisto neizmerno in brez besed, dobro ve, da takšne trditve niso nič drugega kot še eden v vrsti nizkih udarcev, s katerimi bi radi poslali srce v izgnanstvo. No, samoumevno je, da te vonj ljubljene osebe zelo vznemirja. Toda vznemirja te zato, ker se je prej zgodilo še nekaj drugega, nekaj, kar se po mojem krepko razlikuje od navadnega smradu...

sobota, 17. november 2007

Spomin...


ponedeljek, 12. november 2007

Ko čustva pojejo...
















Sečoveljske soline II.












nedelja, 04. november 2007

Na svoje mesto...



...mi je uspelo postaviti mojo knjižnico. Pri tem sem naletela na dilemo, kako sortirati? Po:
-abecednem redu naslovov;
-abecednem redu avtorjev;
-velikosti;
-temah;
-barvah;
-všečnosti...
In ugotovila, da bi morala morda za lažje učenje na faksu, knjige previti v manj depresivne barve...

torek, 30. oktober 2007

Navijaštvo

V srednji šoli sem bila navdušena navijačica odbojkašev Narodnega doma. Sobote zvečer so bile rezervirane za tekme in smo jih preživeli z dretjem ob igrišču.

foto: izyemna, vir: TF

Malce te "kulture" mi je ostalo tudi, ko sem se pridružila TFju. Lani na "ljubljancu" sem se pridružila Nti in Staši, ter z megafonom spodbujala znance in prijatelje. Spomladi sem optimistično planirala, da se udeležim polmaratona v Beogradu, a je kondicija enostavno zadoščala le za navijaštvo. Takrat smo z Nado in Izyemno sestavljale eno od navijaških ekip... Se imele izvrstno in se nasmejale... Poleg kričanja in fotografiranja smo bile še v maserski vlogi... Pa nato Kranjskogorska desetka z izyemno in pegazom... So gotovo še teki (npr. Runnerjev tek, kjer sva se z mojcej77 nasmejali, da je bolel trebuh!), kjer sem navijala...


foto: izyemna, vir: TF

Za tokratnega "ljubljanca" sem načrtovala, da se bom postavila na enako mesto kot lani in si spet sposodila megafon. Pa se mi je zdelo, da ni kakega posebnega navdušenja za ponovno sestavo TF navijaške skupine. Sem uslišala prošnjo S., da jo počakam tam okrog 17. km. S Tomažem sva se skupaj odpravila na dogovorjeno mesto in navijala. Lani se mi je zdelo (morda sem si le domišljala, a meni je fino, če me kak znan spodbudi), da nam je nekatere, ki so že hodili, uspelo spet spraviti v tek. Tokrat sem si "sposodila" kar tamkajšnji prometni znak in tolkla nanj. Ob spodbujanju znanih sem res počakala S. in z njo odtekla kak km. Bila je navdušena. Meni se je pa tudi dobro zdelo.

In dobro se je zdelo še mnogim drugim, ki so rekli, da jim je moj "džumbus" tam dobro del...

Vedno pa ne moreš ugoditi vsem... Nekaterih resnično nisem opazila v tisti množici! Glede tekočine so bili nekateri sramežljivi, drugi so sami prosili za vodo, ki svo jo držala v rokah. Nekaterim je bil moj hrup odveč... So nekaj nejevoljno zmajevali z glavo, po drugi strani so nekateri maratonci pri drugem krogu spraševali kje je zdaj tempo... Ja, spet en dokaz, kako smo si različni!

nedelja, 28. oktober 2007

Dve nedelji, dva maratona

Proti cilju na štadionu

Prejšnja nedelja: Amsterdam.
Že lani na Amsterdamskem polmaratonu sem sklenila, da se tja gotovo še vrnem. In res sem se. Že kar letos. Pred dobrimi dvemi meseci smo se z ekipo, ki se je lani udeležila teka čez most med Dansko in Švedsko (Tjaša, Irena, Pegaz), dogovorili kako bomo potovali. Ovca, tudi članica ekipe, je tako ali tako že tam. Najprej z letalom do Bruslja, naprej pa rent-a-car. Prenočišče nam je več kot prijazno ponudila ovčja čredica. Ekipa za tek se je povečala še za tri člane (Nataša, Tomaž, Edi).

Ekipa brez maratonke Nataše

Dan pred maratonom smo osvajali Alkmaar, peščene sipine obale Bergen am Zee in Amsterdam, se privajali na morebiten veter in zaskrbljeni zrli v nebo: "Le kaj nas čaka jutri?"

Na dan D smo vsi, razen Nataše, ki je tekla svoj 1. celi maraton in je imela štart prej, v Amsterdam odšli tam nekje okrog 11. ure. Pri iskanju parkiranja smo se odločili, da v nedeljo gotovo avtov ne vozijo s pajki, ter ga parkirali na nek pločnik. Dobili smo se še z Bruseljsko, bolj suport, ekipo (Suzano, Tino, Matevžem). Odpravili smo se proti štadionu, kjer so le malce pred tem, ko smo prispeli tja, na cilj pritekli 1. maratonci. Z Ovco sva želeli ostalim pokazati, kje je cilj in kakšno je vzdušje tam. Sledilo je slačenje, oddaja odvečnih oblačil v garderobo in poskakujoči smo odšli proti štartu. Tam je organizirano tako, da v štartne bokse spuščajo redarji. Le-ti že po barvi štartne številke vedo, kakšen predvideni čas si prijavil ob prijavi. In čeprav je bila moja in ovčina želja, da tečeva skupaj - tako kot lani, sem jaz ostala nekje v zadnjem boksu... Ostali so odšli naprej. Tomaž se je prijazno ponudil, da bi tekel z mano, a sem razložila, da na 21 km težko s kom tečem, pa tudi njegov prijavljeni čas je bil nekaj razredov boljši.
Nizozemski THE STROJ
Na štartu so nas spodbujali, vsake toliko v različnih jezikih povedali koliko časa še manjka do štarta in ogromno govorili po nizozemsko... Ja, tudi muzika je bila. Pok. Na začetku sem se prilepila nekemu sivolasemu gospodu za vrat in mu pihala za ovratnik. Ravno tak tempo, primeren mojemu, je imel. Potem pa pojma nimam kje sem ga "zgubila". Moje misli so odplavale drugam in nisem bila več pozorna na tekače okrog sebe.

Ko sem pri 8,9 km, kjer so merili vmesni čas, videla številko, sem bila sama nad sabo pošteno navdušena. Definitivno moj najboljši čas kadarkoli! Pri 12. km sem pospravila vase preverjene tabletke enervita in malce kasneje še vitergin. Pa je bila moja ihta vseeno očitno prehuda... Pri 16. km je nastopila kriza, ko sem morala postavit glavo na svoje mesto. Koliko Golade je še pred mano? Sem že čez egometer ali še pod? No, saj smo že pri številki 19. Tale dva bom pa že še. Množica okrog proge se je zopet zgostila in mi dala novih moči. Ko se, malce naprej kot lani, oglasita ovčin škorpijon in Nataša, ki je odlično opravila z 42. km, mi je pa sploh zaigralo srce. In na štadionu, ko je že skoraj vse mimo, slišim še Suzano. Je bilo kot pesem za moja ušesa! Cilj! Ura je kazala okrog 17 minut čez 2 uri. Vedela sem, da je gotovo padel moj rekord na 21 km. Ko sem zvečer preverila na internetu in ugotovila, da sem rezultat izboljšala za 2 min in 24 sek, je bilo jasno, da bo amsterdamski maraton pri meni na posebni stopnički priljubljenosti. 2.09.11. Na dogovorjenem mestu smo se zbrali in ko smo se prestavili do avtomobilov, srečali še 4 Slovence. Kako je svet majhen! Zadovoljni smo odšli do restavracije all you can eat in se napokali do onemoglosti ter popadali v postelje... Tokratne sanje so bile lepe... Hvala še enkrat ovčini čredici za gostoljubje!

In včeraj: Ljubljana.
Kljub osvojenim vsem korziškim klancem sem se zavedala, da bi bili dve 21tki v dveh nedeljah zame čisto preveč. Tako kot lani sem se prijavila na 10 km, le da smo tokrat v službi sestavili ekipo. 8 (kar je 8%!) se nas je udeležilo rekreativnega teka na 10 km. Prejšnji večer smo v TFjevski zasedbi pomastili sklede testenin in ob Pegazovi predstavitvi Afrike (Staša, sva s Pegazom dogovorjena, da mu ne bo zoprno še enkrat pokazat!) malce pozabili na naslednji dan. Ponoči se je spremenilo uro. Smo lahko dalj spali. A kaj, ko sem imela občutek, da se bodo vsi, ki jih poznam, tokrat prvič udeležili te ali kakršnekoli tekaške prireditve. Telefon je zvonil kot da imam telefonsko centralo! Katere nogavice boš ti obula? A misliš, da je treba tiste, ki smo jih dobili v vrečki, prej oprati? Kako naj pritrdim čip? A imaš ti kakšno kapo s šiltom za posodit? A lahko še kako štartno številko zrihtaš? A si se že pokakala danes? A misliš, da mi bo kava zdaj škodila? A jo lahko popijem z mlekom? A naj imam rdeče ali modre superge? Kje se dobimo? Si priklopila pralni stroj? Baterija na daljincu mi je crknila! Boš imela ta viseče uhane?.... Se mi zdi, da bi sedajle lahko še naštevala... Še dobro, da se je v nekem trenutku moj mobi odločil, da je bilo dovolj. Le še zapiskalo je: Baterija je prazna. In tako sem se počutila tudi sama. Kako lepo je bilo v Amsterdamu! Le SMS sodelavca, naj uženem amsterdamski veter in to je bilo vse.
Na štartu sem se udeležila slikanja TF in odvečno robo oddala Tomažu v varstvo. Neskončno hvaležna sem mu bila za suport in navodila, da naj mu anorak predam v varstvo že na štartu. In jasno, tudi tu: pok!
Po Dunajski navzdol do Plave lagune, kjer sta mi mahala matka in brat s psičko Gašo. Še ona je nekaj tulila v pozdrav! Pa naprej do Ruskega carja in obrat po Vodovodni. V glavi se pripravljam: dovolj počasi grem, da na 8. km pospešim. Ugotavljam, da bi brez problemov lahko oblekla kratke hlače. Neznansko vroče mi je. Spet zavijem proti Dunajski. Na tleh dekle nad katero se sklanjajo, policija s prižgano lučko, rešilec s sireno. Uf! Morala mi v trenutku pade v hlače. Tole mi je tako težko gledat! Glava ne zdrži. Psiha je naredila svoje. Glavno, da pridem do cilja! Korak za korakom mi je bilo težje. Bom sploh prišla do cilja? Zdrži, če si prejšnji teden naredila 21 km brez bistvenih težav, bi moral biti tole mačji kašelj! Oglasi se še desni kolk. Ups. Pri operi še spodbudne besede Tomaža, dva ovinka in: Cilj! Ura se ustavi pri 1.02.07. Neto sem za 5 sek poslabšala lanski rezultat. Počutila sem se kot, da bi pretekla cel maraton. Sesuta. A s trmo v očeh, da grem čez 3 tedne v Palmanovo na naslednjih 21 km...

sreda, 24. oktober 2007

Amsterdam


Ntica, tole bi bilo tudi nekaj zate! Nova knjižnica...


NEMO, hiša eksperimentov...


Parkirišče 1. Kje je moj???
Parkirišče 2
Kakšne barve bo pomlad 2008?

Ko ugaša dan in se prižigajo luči...Naslednjič s stativom...