torek, 31. avgust 2010

Repnica

ponedeljek, 30. avgust 2010

Navzgor


nedelja, 29. avgust 2010

Emonska promenada

Podponedeljek

pa kje?

petek, 27. avgust 2010

Nadometno

četrtek, 26. avgust 2010

sreda, 25. avgust 2010

Končno

torek, 24. avgust 2010

Prepih

ponedeljek, 23. avgust 2010

nedelja, 22. avgust 2010

Zaklad

Z mojimi besedami zapisano pripovedovanje Z. Č.


Vroče poletje je bilo. Pšenica je ravno dobro zorela. S sosedovimi dečki smo se podili v okolici našega skromnega doma. Deset, enajstletni fantiči smo se izmišljevali različne igre s katerimi smo si krajšali dneve šolskih počitnic. Skrivalnice, zemlja-krast in podobne so bile na vsakodnevnem urniku. Ko smo se naveličali ali pa je kateri iz klape manjkal, smo stikali po okolici. Zanimalo nas je vse kar se je nahajalo in dogajalo okoli nas. Ko smo se ponovno zbrali, smo si ponosno pokazali svoja nova odkritja. Nove pridobitve, nove zaklade. Mnogo jih je bilo. Kamen v obliki trikotnika, ovitek tujih cigaret, ki ga nihče ni opazil pri kom od domačih, frnikola pisanih barv, polomljen vžigalnik, veliki hrošč, ki se je ujel na z medom pomazan pokrovček…

Nekega dne sem našel škatlico za globin. Take škatlice je mama skrbno čuvala, da nam je z gosto vsebino zloščila čevlje preden smo morali k zdravniku. Škatlica, ki sem jo našel, je bila zelo zanimiva. Nekdo je moral znotraj dovolj dobro pobrisati vsebino, drugače ob mojem tresenju ne bi oddajala zvokov. Najbolj me je presenetilo to, da je bil »štiftek«, ki si ga obrnil, da se je pokrovček dvignil, zlomljen. Poskušal sem škatlico odpreti. Nisem bil dovolj močan. Poskušal sem tako, da sem pokrovček ovil v cunjo in poskušal zavrteti, kot sem videl mamo, kadar je odpirala kozarce kompota. Nič. Namočil sem škatlico v vročo vodo, da bi se pokrovček segrel in tako raztegnil, pa bi mi potem uspelo. Nič. Palčko sem želel poriniti med pokrovček in spodnji del. Rezultat je bil zlomljena palčka. Torej nič. Ravno sem premišljeval kaj naj še naredim, ko me je mama poklicala, da moram domov. Razočarano sem škatlico spravil v žep. Zvečer sem si jo nesel v posteljo. Ogledoval sem jo, jo pestoval, premišljeval kaj vse bi se lahko skrivalo v njej. Vtaknil sem jo pod blazino, se zazrl v strop in ob uporabi vse otroške domišljije kaj bi bilo lahko notri, zaspal.

Zjutraj sem najprej z roko preveril, če je moj zaklad še na skritem mestu. Ko sem se oblekel, je bila naslednja gesta ta, da sem prestavil škatlico izpod blazine v hlačni žep. Mama mi je za ta dan naložila toliko opravil, da je morala škatlica počakati. A misli so mi kar naprej begale k njej. Če se je le dalo, sem segel v žep in preveril ali je škatlica, moj mali zaklad, še tam. Na ta dan sem vsa opravila opravil mnogo prej kot običajno. Enostavno se mi je mudilo, da bi lahko ponovno raziskoval moj zaklad. Ko sem si izprosil, da sem prost, sem se zavlekel na samo in tuhtal kaj bi naredil. Škatlico sem prestavljal iz roke v roko in premišljeval kako naj jo odprem. Zaslišal sem, da me kličejo in da moram domov. V tistem sem prijel kamen in močno udaril po škatlici. Med pokrovčkom in spodnjim delom je zazevala luknja. »Tako. Sedaj mi vsebina ne uide«, so bile moje misli. Res mi je uspelo. Odprl sem izmaličen pokrovček in se zagledal v vsebino. Vsa moja pričakovanja so se razblinila. Obraz se mi je razpotegnil v veliko razočaranje. Solze so se mi nabirale v očeh. Nekje v ozadju pa sem razločil klice, naj že pridem. V škatlici so bila zelena zrnja. Taka pšenična. Stekel sem proti domači hiši z vsebino škatlice v eni in škatlico v drugi roki. V bližini hiše sem roko z vsebino odprl in kar malce v besu zagnal zrna domačim kokošim. Naj imajo vsaj one kaj od mojega zaklada. Meni vsebina, ki sem se je tako veselil, ni pomenila nič. Škatlico, moj mali zaklad, sem postavil med ostale male zaklade in nisem več mislil nanjo.

Domača hiška ni bila velika, a vseeno tolikšna, da smo na majhnem vrtičku ob njej lahko imeli kokoši. Naslednji dan sem odšel s sosedovimi na kopanje. Lepo smo se imeli in vsi smejoči smo se proti večeru vračali domov. Doma me je čakalo presenečenje. Mama je s solzami v očeh odpirala še zadnjo, sedmo od kokoši, ki so čez dan »pocepale« po dvorišču. Zanimalo jo je, kaj je vzrok in iz njenih ust je prišel skoraj krik. »Saj to ne more biti res! Tale zrnja! Tale zrnja so vzrok za pomor kokoši. Le kdo je vrgel podganji strup na naše dvorišče?!« Pogledal sem v njeno tresočo roko v kateri je držala zelena pšenična zrna. Vse kar sem lahko naredil je bilo, da sem sklonil glavo. »Moj zaklad!«, mi je šlo skozi možgane. Nisem zmogel odpreti ust. Vsebina mojega zaklada niso bila več zelena pšenična zrna, pač pa to, da sem v sebi skrival resnico.

Vse življenje iščemo zaklade. Včasih imamo občutek, da smo zaklad našli, a se izkaže drugače. Takrat razočarani ugotavljamo, da smo se zmotili in je bilo tisto, kar smo imeli za zaklad, vse prej kot to. Tako kot sem težko odprl škatlico, sem mnogo let kasneje težko mami povedal kdo in kaj se je zgodilo tistega poletnega dne...

Come back...

...and fly with me...

Tega jutra..

sobota, 21. avgust 2010

Menjava

Cesaričini...


...srčki...

Tvoj?

sreda, 18. avgust 2010

SXastno

X1=l
X2=tr
X3=...

torek, 17. avgust 2010

Plastenje

ponedeljek, 16. avgust 2010

nedelja, 15. avgust 2010

sreda, 11. avgust 2010

torek, 10. avgust 2010

ponedeljek, 09. avgust 2010

nedelja, 08. avgust 2010