torek, 30. oktober 2007

Navijaštvo

V srednji šoli sem bila navdušena navijačica odbojkašev Narodnega doma. Sobote zvečer so bile rezervirane za tekme in smo jih preživeli z dretjem ob igrišču.

foto: izyemna, vir: TF

Malce te "kulture" mi je ostalo tudi, ko sem se pridružila TFju. Lani na "ljubljancu" sem se pridružila Nti in Staši, ter z megafonom spodbujala znance in prijatelje. Spomladi sem optimistično planirala, da se udeležim polmaratona v Beogradu, a je kondicija enostavno zadoščala le za navijaštvo. Takrat smo z Nado in Izyemno sestavljale eno od navijaških ekip... Se imele izvrstno in se nasmejale... Poleg kričanja in fotografiranja smo bile še v maserski vlogi... Pa nato Kranjskogorska desetka z izyemno in pegazom... So gotovo še teki (npr. Runnerjev tek, kjer sva se z mojcej77 nasmejali, da je bolel trebuh!), kjer sem navijala...


foto: izyemna, vir: TF

Za tokratnega "ljubljanca" sem načrtovala, da se bom postavila na enako mesto kot lani in si spet sposodila megafon. Pa se mi je zdelo, da ni kakega posebnega navdušenja za ponovno sestavo TF navijaške skupine. Sem uslišala prošnjo S., da jo počakam tam okrog 17. km. S Tomažem sva se skupaj odpravila na dogovorjeno mesto in navijala. Lani se mi je zdelo (morda sem si le domišljala, a meni je fino, če me kak znan spodbudi), da nam je nekatere, ki so že hodili, uspelo spet spraviti v tek. Tokrat sem si "sposodila" kar tamkajšnji prometni znak in tolkla nanj. Ob spodbujanju znanih sem res počakala S. in z njo odtekla kak km. Bila je navdušena. Meni se je pa tudi dobro zdelo.

In dobro se je zdelo še mnogim drugim, ki so rekli, da jim je moj "džumbus" tam dobro del...

Vedno pa ne moreš ugoditi vsem... Nekaterih resnično nisem opazila v tisti množici! Glede tekočine so bili nekateri sramežljivi, drugi so sami prosili za vodo, ki svo jo držala v rokah. Nekaterim je bil moj hrup odveč... So nekaj nejevoljno zmajevali z glavo, po drugi strani so nekateri maratonci pri drugem krogu spraševali kje je zdaj tempo... Ja, spet en dokaz, kako smo si različni!

nedelja, 28. oktober 2007

Dve nedelji, dva maratona

Proti cilju na štadionu

Prejšnja nedelja: Amsterdam.
Že lani na Amsterdamskem polmaratonu sem sklenila, da se tja gotovo še vrnem. In res sem se. Že kar letos. Pred dobrimi dvemi meseci smo se z ekipo, ki se je lani udeležila teka čez most med Dansko in Švedsko (Tjaša, Irena, Pegaz), dogovorili kako bomo potovali. Ovca, tudi članica ekipe, je tako ali tako že tam. Najprej z letalom do Bruslja, naprej pa rent-a-car. Prenočišče nam je več kot prijazno ponudila ovčja čredica. Ekipa za tek se je povečala še za tri člane (Nataša, Tomaž, Edi).

Ekipa brez maratonke Nataše

Dan pred maratonom smo osvajali Alkmaar, peščene sipine obale Bergen am Zee in Amsterdam, se privajali na morebiten veter in zaskrbljeni zrli v nebo: "Le kaj nas čaka jutri?"

Na dan D smo vsi, razen Nataše, ki je tekla svoj 1. celi maraton in je imela štart prej, v Amsterdam odšli tam nekje okrog 11. ure. Pri iskanju parkiranja smo se odločili, da v nedeljo gotovo avtov ne vozijo s pajki, ter ga parkirali na nek pločnik. Dobili smo se še z Bruseljsko, bolj suport, ekipo (Suzano, Tino, Matevžem). Odpravili smo se proti štadionu, kjer so le malce pred tem, ko smo prispeli tja, na cilj pritekli 1. maratonci. Z Ovco sva želeli ostalim pokazati, kje je cilj in kakšno je vzdušje tam. Sledilo je slačenje, oddaja odvečnih oblačil v garderobo in poskakujoči smo odšli proti štartu. Tam je organizirano tako, da v štartne bokse spuščajo redarji. Le-ti že po barvi štartne številke vedo, kakšen predvideni čas si prijavil ob prijavi. In čeprav je bila moja in ovčina želja, da tečeva skupaj - tako kot lani, sem jaz ostala nekje v zadnjem boksu... Ostali so odšli naprej. Tomaž se je prijazno ponudil, da bi tekel z mano, a sem razložila, da na 21 km težko s kom tečem, pa tudi njegov prijavljeni čas je bil nekaj razredov boljši.
Nizozemski THE STROJ
Na štartu so nas spodbujali, vsake toliko v različnih jezikih povedali koliko časa še manjka do štarta in ogromno govorili po nizozemsko... Ja, tudi muzika je bila. Pok. Na začetku sem se prilepila nekemu sivolasemu gospodu za vrat in mu pihala za ovratnik. Ravno tak tempo, primeren mojemu, je imel. Potem pa pojma nimam kje sem ga "zgubila". Moje misli so odplavale drugam in nisem bila več pozorna na tekače okrog sebe.

Ko sem pri 8,9 km, kjer so merili vmesni čas, videla številko, sem bila sama nad sabo pošteno navdušena. Definitivno moj najboljši čas kadarkoli! Pri 12. km sem pospravila vase preverjene tabletke enervita in malce kasneje še vitergin. Pa je bila moja ihta vseeno očitno prehuda... Pri 16. km je nastopila kriza, ko sem morala postavit glavo na svoje mesto. Koliko Golade je še pred mano? Sem že čez egometer ali še pod? No, saj smo že pri številki 19. Tale dva bom pa že še. Množica okrog proge se je zopet zgostila in mi dala novih moči. Ko se, malce naprej kot lani, oglasita ovčin škorpijon in Nataša, ki je odlično opravila z 42. km, mi je pa sploh zaigralo srce. In na štadionu, ko je že skoraj vse mimo, slišim še Suzano. Je bilo kot pesem za moja ušesa! Cilj! Ura je kazala okrog 17 minut čez 2 uri. Vedela sem, da je gotovo padel moj rekord na 21 km. Ko sem zvečer preverila na internetu in ugotovila, da sem rezultat izboljšala za 2 min in 24 sek, je bilo jasno, da bo amsterdamski maraton pri meni na posebni stopnički priljubljenosti. 2.09.11. Na dogovorjenem mestu smo se zbrali in ko smo se prestavili do avtomobilov, srečali še 4 Slovence. Kako je svet majhen! Zadovoljni smo odšli do restavracije all you can eat in se napokali do onemoglosti ter popadali v postelje... Tokratne sanje so bile lepe... Hvala še enkrat ovčini čredici za gostoljubje!

In včeraj: Ljubljana.
Kljub osvojenim vsem korziškim klancem sem se zavedala, da bi bili dve 21tki v dveh nedeljah zame čisto preveč. Tako kot lani sem se prijavila na 10 km, le da smo tokrat v službi sestavili ekipo. 8 (kar je 8%!) se nas je udeležilo rekreativnega teka na 10 km. Prejšnji večer smo v TFjevski zasedbi pomastili sklede testenin in ob Pegazovi predstavitvi Afrike (Staša, sva s Pegazom dogovorjena, da mu ne bo zoprno še enkrat pokazat!) malce pozabili na naslednji dan. Ponoči se je spremenilo uro. Smo lahko dalj spali. A kaj, ko sem imela občutek, da se bodo vsi, ki jih poznam, tokrat prvič udeležili te ali kakršnekoli tekaške prireditve. Telefon je zvonil kot da imam telefonsko centralo! Katere nogavice boš ti obula? A misliš, da je treba tiste, ki smo jih dobili v vrečki, prej oprati? Kako naj pritrdim čip? A imaš ti kakšno kapo s šiltom za posodit? A lahko še kako štartno številko zrihtaš? A si se že pokakala danes? A misliš, da mi bo kava zdaj škodila? A jo lahko popijem z mlekom? A naj imam rdeče ali modre superge? Kje se dobimo? Si priklopila pralni stroj? Baterija na daljincu mi je crknila! Boš imela ta viseče uhane?.... Se mi zdi, da bi sedajle lahko še naštevala... Še dobro, da se je v nekem trenutku moj mobi odločil, da je bilo dovolj. Le še zapiskalo je: Baterija je prazna. In tako sem se počutila tudi sama. Kako lepo je bilo v Amsterdamu! Le SMS sodelavca, naj uženem amsterdamski veter in to je bilo vse.
Na štartu sem se udeležila slikanja TF in odvečno robo oddala Tomažu v varstvo. Neskončno hvaležna sem mu bila za suport in navodila, da naj mu anorak predam v varstvo že na štartu. In jasno, tudi tu: pok!
Po Dunajski navzdol do Plave lagune, kjer sta mi mahala matka in brat s psičko Gašo. Še ona je nekaj tulila v pozdrav! Pa naprej do Ruskega carja in obrat po Vodovodni. V glavi se pripravljam: dovolj počasi grem, da na 8. km pospešim. Ugotavljam, da bi brez problemov lahko oblekla kratke hlače. Neznansko vroče mi je. Spet zavijem proti Dunajski. Na tleh dekle nad katero se sklanjajo, policija s prižgano lučko, rešilec s sireno. Uf! Morala mi v trenutku pade v hlače. Tole mi je tako težko gledat! Glava ne zdrži. Psiha je naredila svoje. Glavno, da pridem do cilja! Korak za korakom mi je bilo težje. Bom sploh prišla do cilja? Zdrži, če si prejšnji teden naredila 21 km brez bistvenih težav, bi moral biti tole mačji kašelj! Oglasi se še desni kolk. Ups. Pri operi še spodbudne besede Tomaža, dva ovinka in: Cilj! Ura se ustavi pri 1.02.07. Neto sem za 5 sek poslabšala lanski rezultat. Počutila sem se kot, da bi pretekla cel maraton. Sesuta. A s trmo v očeh, da grem čez 3 tedne v Palmanovo na naslednjih 21 km...

sreda, 24. oktober 2007

Amsterdam


Ntica, tole bi bilo tudi nekaj zate! Nova knjižnica...


NEMO, hiša eksperimentov...


Parkirišče 1. Kje je moj???
Parkirišče 2
Kakšne barve bo pomlad 2008?

Ko ugaša dan in se prižigajo luči...Naslednjič s stativom...

Alkmaar


Bi po takem izboru v trgovini pomislili, da ste na Nizozemskem?
Sir vas gleda...
Tulipani, kolesa, kanali...


Čistilna akcija

petek, 19. oktober 2007

Adam vabi

Še malo in odhajamo v Amsterdam.
Na polmaraton. Moj drugi letos in moj drugi v Amsterdamu. Lani sem bila izredno zadovoljna. Z vzdušjem in tekom. Kako bo letos?

Se že ful veselim! Tudi, da vidim ovco in njeno čredico.

Sledi poročilo...

ponedeljek, 15. oktober 2007

"Bo žur!"

Smo poslušale iz ust prijaznih Korzičanov... "Hello!" smo odgovarjale nazaj.

Še ko sem se vračala iz Milana, nisem vedela, kam bomo šle na dopust. Skrbelo nas je vreme. A me je pogled na razne karte in napovedi pomiril. V soboto dopoldne, ko je bilo treba urediti še 1001. stvar, je padla odločitev. Gremo kar na Korziko. V rezervi je bila predvsem Dalmacija, ki mi, roko na srce, ni ravno dišala... Mi je bilo pa jasno, da so klanci... Leta 1999 pred mojo 5-tedensko odpravo v Peru, sem bila na Korziki tri dni na sindikalnem izletu. A sem večino poti prespala. Tri službe, da sem spravila skupaj denar za odpravo, je terjalo svoj davek - utrujenost. V spominu mi je ostalo to, da sva bila skupaj z bratom in avtobus je zašel na cesto nad prepadom, ki je bila tako ozka, da je moral na ovinku večkrat "popravljati". Pri tem sem sedeča na zadnjem sedežu za šoferjem, večkrat "visela" nad prepadom in izjavila: "Bratec, eden od naju mora iz busa. Če gre tole čez rob, se bo domačim odtrgalo!"
Ob času odhoda sem prespala mobitelovo tuljenje za vstajanje in me je A(L) zbudila, ko je bila že na poti po A. Še dobro, da sem tokrat spokala že prej in je bilo treba le še pod tuš, navesiti nase vso robo ter poskusiti s tovorjenjem punkljev in kolesa ne zbuditi vseh sosedov v bloku. Ko nam je uspelo navezati še zadnje kolo na prtljažnik, mi je v ušesa padel Jinxov refren:
sad kada snage imam
samo jos za kraj
avantura pocinje
avantura, avantura pocinje
znam da je kasno ali pristajem na sve
avantura, avantura pocinje ...
In res se je začela...
Po prvih kilometrih je zgledalo porazno. Sredi italijanske avtoceste se na prtljažniku za kolesa sname ena gurtna. Med trobečimi tovornjaki, brez rumeno-oranžnih jopičev, za silo popravimo prvič. Po nekaj kilometrih, tik pred nekim izvozom naredi drugič tktk... Ampak se nismo dale. Saj smo imele v alpinistični šoli tudi "predmet" Improvizacija... Najprej je nastopil v igri silver tape, ki ga je morala zamenjati dodatna gurtna. Smo uredile težavo.


Pri Benetkah smo obtičale v zastoju zaradi nesreč in bolj smo se približevale Livornu, bolj smo vedele, da bomo zamudile tisti trajekt ob pol dveh. Udale smo se v usodo in se odločile za obisk Pise. Tam smo se igrale kot japonske turistke in podpirale stolp... Zraven smo se tolažile, da gotovo velja pregovor, slab začetek - dober konec.


V Livornu smo v pristanišču poiskale pristanišče in kotiček, ki nam je služil kot prva spalnica... Napokale smo kolesa in se podale še na kao kapučino pred spanjem. Srečale smo belgijski par, ki je imel enake načrte, le da sta si onadva izbrala vzhodno Korziko. Po našem mnenju popolnoma napačna izbira. A najbolj smo se smejale dejstvu, da sta si dva belgijska hipija na trajektu rezervirala kajuto, tri slovenske "poslovne ženske" pa začele z nadaljnimi dvemi tedni "klošarjenja". Pri tem smo bile videti mnogo bolj zadovoljne kot onadva. A sta nam res nato na poti po morju ponudila, da se stuširamo v njuni kajuti. Prijazno! In tako je bilo celo pot. Vse se je odvijalo kot bi si lahko človek želel le v sanjah. Bilo je vsega. Naj omenim le nekaj utrinkov, za ostale dogodivščine sem prosila A, ki je pisala dnevnik, da mi bo odstopila njeno pisanje, da ga objavim kot "Gostujoče pero".

Vozile smo po opisu v vodničku Cycling France. Odličen vodniček. Tisti, ki so nam ga priporočili, so ga preverili v Toscani, nam pa sta bili obe 5-dnevni turi po Korziki neznansko všeč. Imeli sta sicer oznako "hard", kar smo na momente občutile, a so pogledi poplačali trud. Sploh na severnem delu ture je precej vzponov. Da bi pridobile nekaj časa, smo prvi in drugi dan kar združile, kar je že takoj pomenilo skoraj 80 dolžinskih kilometrov in okoli 1000 višinskih metrov. In tako se je nato nadaljevalo... Kot da bi 10 dni vsak dan kolesarile na Krim... Ob "krizah" smo si govorile, "...ma še eno Toško čelo, kaj pa je to za nas..." Torej prva tura je bila od Calvija do Corteja, druga pa od Ajaccia do Bonifaccia. Vmes transporti z avtobusom, vlakom, na koncu malce štopanja. In v vodničku je kar nekaj "izletkov" peš, do različnih zanimivosti (planšarske hiške, jezerca, mostički, zgodovinski objekti, slapovi...). Skupaj na obeh turah se je nabralo okoli 500 kilometrov.

Vloge na poti smo si razdelile tako, da je bila A navigator, ki nama je z L vsak večer prebrala, kaj se bo dogajalo naslednji dan in naju pripravila na naklonine. Skupaj smo izbrale kaj si bomo ob poti ogledale in kaj lahko tudi spustimo in nadomestimo s čim drugim. Ja in mehanik je bila tudi glavni. Z največ kolesarske kilometrine in predhodnimi inštrukcijami se sploh ni mogla izmuznit tej vlogi. Meni je bilo krasno, da sem bila le transporter posod in mi ni bilo treba mislit na nič. No uradno sem bila določena za kakovost, kar je pomenilo, da sem pisala koliko smo zapravile... Zdravnica L pa tudi ni imela urgentnih primerov...

Moja Tassaraja se je neskončno dobro obnesla. Zadovoljna sem bila maksimalno. Kaj ne bi bila!? Sva z L poslušali A, da bo zamenjala plašča na svojem dvokolesniku... Na koncu je ona vozila s traktorskimi gumami, midve pa "na izi". Tu pa raje ne pomislim, kako bi bilo, če bi bil njen profil podoben mojemu...


V nekaj slikicah je bilo:


značilnosti ala korziški vodnjački (služili so nam kot kopalnica in kuhinja)

različne živali ala ježki na spalni vreči (ki ni bil kriv za počene zračnice, krivec je bil kaktus...), pihajoči bikci, martinčki, močeradi, koze in ovce, prašiči...

odbita pokrajina...

praznovanje rojstnega dne ob tapravi torti in sončnem zahodu na terasici hotelčka v Zonzi...

planšarije in njihove dobrote...

spalnice ala "Terasa panoramic", restauracija, obala, ograda bikcev, camp, skupna ležišča pri "čarovnici z mačkami", hotelčič...

klošarjenje n-tič :-)

sanjarjenja ob sončnih zahodih
(se je trem gotovo kolcalo...)

Bilo je nepozabno! Spet se je pokazalo, da je, če ne kompliciraš, življenje neskončno lepo! Ob vsem smehu ter takih in drugačnih dogodivščinah mi je uspelo odklopiti "real" life. Spet se bo težko aklimatizirati...

Dragi moji Ajčki, hvala še enkrat! Res lepo je v vajini družbi!