ODKLOPI: 2012

Kaj pa je zdaj to?

Torej. Če bi prebrali blog Marka Robleka, bi lahko videli, da je to kombinacija paleo prehranjevanja in novembra oziroma paleo prehranjevanja v novembru.

In kaj imaš ti s tem?

Najprej naj bo jasno! Če je Samo Rugelj napisal celo poglavje v knjigi, ne pričakujte od mene, da bom kaj manj!

Hja. Enkrat oktobra sem morala službeno v Bruselj. In to na način, da sem v Zürichu prestopala. A kaj ima to s hrano? Ja pač, ima. Za malico sem na avionu dobila belo štručko s sezamom, polnjeno z mozzarelo in paradižnikom. Ravno dobro oddrobim zadnji kos, ko je že treba iz aviona. Ampak… Ko bi me videli, bi imeli občutek, da sem rabila od Brnika do Züricha 7 mesecev. Tak je bil namreč moj trebuh. Kot, da bi bila noseča v sedmem mesecu. Saj ne, da imam izkušnje, a predstavljam si, da bi bilo tako. Ob vkrcanju na naslednji avion sem po tihem usmerjala misli v tiste dame, ki delijo sedeže, da naj za dobro drugih pustijo sedeže ob meni prazne. Misli so bile uspešno prenesene do trenutka, ko si je nek gospod zaželel, da ne bi sedel z dvema v vrsti. So mi šle kar solze na oči! Kako bom uspela tisti zrak neopaženo spraviti ven? No, ne bi si želela biti na mestu tistega gospoda. Na srečo nismo rabili kisikovih mask in polet je bil uspešno zaključen. Sem se pa zamislila. In se spomnila na en čvek z Barbi, ki mi je opisovala podobne svoje težave z uživanjem glutena. Sem začela malo brskati po internetu, v tistem Marko objavi povabilo kdo se mu pridruži. Khmmmm. Ko se je Mojca, moja sestra, šla to pred časom in mi je razlagala kaj je, sem imela občutek, da ima kar naprej na jedilniku jajca. Halo? Meni bi jetra razneslo, sem ji takrat solila pamet. Ampak ona se ni zmenila za starejšo sestro, ki ne je mesa, in je svoj enomesečni izziv uspešno opravila. In bila zadovoljna. In zdaj naj jaz, ki sem bila prej tako pametna, požrem vso svojo pamet? No, človek se lahko tudi moti in ko sem ji razlagala, da premišljujem o tem, mi je takoj ponudila, da mi prinese knjigo Paleorecept, ki jo je Branko Gradišnik poslovenil. Potem sem se šla potrošništvo. Nabavila knjigo ter nabavila tehtnico, ki ti meri maščobe, vodo, mišice, kosti in ti priporoča koliko kalorij lahko poješ, da bo stala pri miru tam, kjer kažejo kilogrami. In porajala so se mi podobna vprašanja kot še nekaterim vegetarijancem. Kako z beljakovinami? Prav veliko pomislekov kljub vsemu nisem imela, ker se toliko poznam, da obožujem ribe in bom meso pač zamenjala z njimi. Dobi se rib različnih vrst, tako posebnih težav ne bo. Evo. Še »fočkanje« na FB in tako imam tudi jaz nekaj s Paleovembrom.

Kako si se pa pripravila?

Najprej sem preko internetne strani nabavila oreščke. Njami. Ko so prišli, indijski, brazilski, ameriški (pecan?), mandlji, da o inkovskih in goja jagodah ne govorim, so se mi že takoj cedile sline. Potem sem preverila kaj imam v kuhinjskih predalih in omarah. Predvsem so mi padli v oči žužki! Ja, ne boste verjeli. Ni bil problem vseh tistih, oh saj nisem štela, kozarcih marmelad. Saj veste, ti prinese kozarček domače ta in oni, potem v Ikei nabaviš še kakšno njami borovničevo… No, marmelade so šle v dobre roke, za razdeliti tam, kjer jih bodo z veseljem pojedli. Če se vrnem k žužkom. Ti so bili najbolj problematični. Napadli so čokolado v prahu. »Halo, a niste brali knjige, dragi moji žužki! Tale čokolada ni niti več kot 60% in ne spada med paleo! Torej, boste morali skupaj z njo v kanto. Dobro. Čokolada. Ampak kaj vam je pa tako všeč pri koriandru in timijanu, da ne omenjam kajenskega popra? Žal. Posloviti se moramo.« Tako nekako je bilo. Kuhinja očiščena.

Naslednja stvar je bilo branje knjige. S tem nisem imela težav čeprav sem kako poglavje, priznam, malo po diagonali prebrala. In začela sem na koncu. Pri zgodbi Sama Ruglja. In si mislila, da je zanimivo takole po mesecu dni pogledati nazaj kako je šlo. Pri tem so se mi porajala vprašanja ali naj si pišem dnevnik vsakodnevno, a toliko se vseeno poznam, da sem misel takoj opustila. Če mi bo enkrat na teden uspelo za nazaj napisati kaj sem jedla, bom zmagovalka. Moram priznati, da me Robb (ameriški avtor) ne bi tako prepričal, če ne bi večkrat omenil svojega življenjskega obdobja vegetarijanstva. Sama nimam predsodkov pred mesom, ga pa (razen rib) že 25 let ne jem. Za to, da sem ga nehala jesti, so bili določeni zdravstveni razlogi.

Tehtnica in tehtanje. Oh. Ja, imam tehnično izobrazbo, ampak moja letošnja potovalna cimra pravi, da sem daleč od tehnika. In naš računalničar v službi mi vedno, ko se obrnem nanj z blonT vprašanji, zabrusi najprej RTFM (read the fucking manual). Tako sem se želela potruditi in čeprav noben od njiju tega ne bi (ne bo?) vedel, narediti vtis. Ne na tehtnico! Čeprav bi bilo to najbolj pomembno v tistem trenutku! Nase. Da se lotim stvari s tehničnega konca. Torej. Preberem navodila. Poiščem prave baterije in jih vstavim noter. Potem prav previdno tehtnico obrnem in jih poskušam dopovedati tiste parametre, ki jih želi od mene. Višino, leta, spol, količino aktivnosti. To se še zmeniva. Potem zajamem sapo. »Boš preživela kolegica, če stopim nate? Poskusiva.« Ob prvem poskusu zabliska ERR. »Joj, pa ne, da sem te ubila že kar takoj?« Spet vzamem v roke navodila za uporabo. Grem namočit noge. Očitno mi je bilo še premalo nerodno pred njo in sem se še premalo potila. Tokrat mi pokaže stanje. »No, draga, kolegici sva, da bi bili prijateljici, bom morala še kaj narediti. Upam, da bo tale paleo kaj prispeval k najinemu prijateljstvu.« Še vedno imam težave, ker kljub branju navodil, tudi v tujem jeziku, ne znam razvozlati kako naj upočasnim njeno vnemo pri prikazovanju vseh tistih številk, ki mi jih nikakor ne uspe prepisati dovolj hitro. No, bom pač trenirala spomin. To baje pomaga proti demenci. Torej dodaten plus palea!

Naslednje, kar priporočajo tile paleojedci, je, da se premeriš in poslikaš. Ter to potem ponavljaš vsak teden in zapisuješ ali kaj napreduješ. Se premerim, najdem pisana oblačila, da me ne bi zavedla kaka črna trenirka, ki me optično zmanjša in se odločim, da se zmeraj slikam v istih oblačilih, z isto frizuro. Na očala oz. leče nisem bila toliko pozorna vidim sedaj na fotografijah za nazaj. Ker mi gre pri vseh tistih primerjavah pred in po oz. before and after izredno na živce, ker se dame in gospodje fotografirajo najprej z razmazanim make-upom, mastnimi lasmi, neobriti, razmršeni, neprespani, skratka nikakršni. Na tisti drugi fotografiji, ki predstavlja potem, pa so direktno od vizažista, pedikerja, frizerja, kozmetičarke in modnega svetovalca in bog si ga vedi kakšnega strokovnjaka še, namazani s kančkom olja, da se ravno prav svetijo, v petkah… Oh. A lahko prosim! Tako mi je fotografiranje povzročalo pravi stres! Ta je po paleoprincipu prepovedan! In ne, ne mislite, da bodo fotografije za objavo! Že ob prvem fotografiranju sem se odločila, da jih tudi iz fotografske kartice ne poberem, če ne bo res drastične razlike med prej in potem. In da dobijo predznak »delete«.

K paleo principu spada tudi več telesne aktivnosti. Jasno, kako bi lahko jamski človek ujel košuto, če bi bil počasen kot polž in brez kondicije kot jaz? Lačen bi bil! Torej, tiste uteži, na katerih se je nabiral prah, sem prestavila na sredino dnevne sobe, da bi mi padle v oči (ne dobesedno!) ob vsakem morebitnem približevanju k kavču. Sicer bi naj mi to povzročalo slabo vest, ki pa, po moje, spada k stresu, ki je prepovedan. A če jih vzamem vsaj vsake toliko v roke, stresa ne bo, hkrati bova morda s tehtnico prej sklenili prijateljstvo. Le od uporabe uteži kondicije sicer ne bom dobila, a eno od paleo priporočil bom pa s tem le upoštevala!

Najbolj mi je všeč paleo princip, ki se mu reče več spanja. Ga bom verjetno najtežje dosegla. Zjutraj komaj odpiram oči in če bi se prej spravila spat, bi bilo morda lažje. Še ena dobra stvar se bo zgodila! Sosedama, ki me vabita na jutranji tek pred službo, se ne bom mogla več izmikati, da tako zgodaj še ne morem gledat. Dvojna korist!

Vse to sem že naredila, pa še ni bilo novembra. Še skoraj cel teden sem imela na razpolago. To je bil teden, ko so iz hladilnika izginjali jogurti. Ubijala bi za njih! O marmeladah, ki so morale od doma sem že pisala. Kozarce, kjer so spravljene testenine, sem spravila v vrsto zadaj in v prvo vrsto postavila tiste z oreščki. Se odpravila v Savlje, k kmetiji, kjer imajo stojnico z doma pridelano zelenjavo in nabavila ogromno vrečo sveže zelenjave. Nos vtaknila v ribarnico in preverila kaj dobrega imajo in kako bom kombinirala čez mesec. Edino tistega napotka, da bi bilo zanimivo preveriti krvno sliko mi ni uspelo upoštevati. In kljub ne 100% paleu, je tehtnica po tistem pripravljalnem tednu pokazala več kot 2 kg manj. Jupi! S tako hitrostjo bova s tehtnico ob koncu meseca verjetno že »na tikanju«!

Ker se mi je pri dosedanjih spreminjanjih (ja, več jih je bilo, ženska sem!) načinov prehrane, pokazalo, da sem dosegala uspehe pri hujšanju le, če sem se principov (štetje kalorij, ločevalna dieta…) praktično 100% držala, sem se odločila, da se tudi tu ne bom šla polovičarstva. Tega meseca sicer nisem mislila porabiti za hujšanje, ampak za preverjanje kaj je z mojo prebavo, če bo šel še kak kg stran, bo pa naravnost odlično!

V tem tednu sem dobila občutek, da sem odvisnica od sladkorja. V resnici sem mislila, da bodo težave jogurti! Ker kave brez sladkorja ne maram, sladkor pa je prepovedan, sem tudi kavo črtala. To mi je bilo strašansko čudno. V službi je bila ena od prvih poti v čajno kuhinjo ponjo. Tako z ogromno mleka… Se je bilo treba sprijazniti s čaji.

3, 2, 1, zdaj!

Ko se je začel 1. november in s tem Paleovember, sem imela občutek, da je kriza prebrodena. In minil je 1. teden. S skledico 80% čokolade na službeni mizi. A je začuda nisem pojedla niti košček, pa je bila cel teden na ogled in na dosegu roke. Me ni vleklo. Šele po desetih dneh, ko si sodelavci nekako niso upali? vzeti zadnjega koščka, sem si mislila, da pač ni treba, da se tam nabira prah…

Prvi teden je minil brez posebnosti. Da bi imela kaj več energije se ne spomnim. Torej ni, da bi ravno skakala v zrak. Po pravici povedano bi prej rekla obratno. Po 10 dneh sem šla na izlet v Graz. Kako je že tista pesem? Shopping shopping in Graz… Prijatelji me poznajo kot navdušeno voznico, ki lahko pelje brez predaha tudi 12 ur na sever Češke. Tokrat je bila pot seveda mnogo krajša. Zgodilo se mi je, da mi je ob večernem povratku začela svetiti rdeča lučka. Ne na avtu! Tista, ki pošilja signale v možgane, da bi bilo koristno, da se izločim iz prometa in oddremam kako minuto. Sem se poslušala in je bilo kmalu lažje. Nisem rabila dolgo, da sem nadaljevala z vožnjo. Takih trenutnih »ugašanj« sem imela skozi mesec še nekaj.

Drugi in tretji teden sem si na dolgo in široko zapolnila z Liffom (filmski festival). V desetih dneh sem šla gledat 13 filmov. Na začetku sem mislila, kako dobro bo, ker ne bom doma ob hladilniku, da bi hodila noter gledat kako lačna sem (kao). Izkazalo se je, da sicer res nisem bila ob hladilniku, a bila sem tudi ob spanje. Na koncu se je kot dobro izkazalo to, da sem se dobila z ljudmi, ki jih dalj časa nisem srečala in videla nekaj zanimivih filmov. Glede paleo gibanja sem dobila pa cvek!

Dnevi so tekli in zmeraj bolj sem bila navajena kako in kaj. Vmes sem preverjala stran na FB, kjer so soudeleženci objavljali slike in recepte hrane, ki so si jo pripravljali. Brala sem prispevke ostalih udeležencev in se spraševala, kako bi nekomu razložila kako in kaj. Sem dobila kako neprijetno vprašanje v smislu, »A daj no, kje si pa videla jamskega človeka, da je gojil solato in se sladkal s čokolado?«. Nisem ga videla. Res ne. To ne pomeni, da mi kaj preprečuje, da se vsaj en mesec držim nekih principov.

Nisem ravno neka navdušena kuharica. In to, da je ob takem načinu prehranjevanja treba, če se le da, hrano pojesti surovo ali jo pripraviti sproti, mi ni bilo v posebno veselje. A sem se navadila. Posodice, ki so me lani v Mjanmaru (Burmi) tako navdušile, da sem jih prinesla domov, sem začela uporabljati in so dobile svoj prvotni namen. Kakšne posodice vas zanima? 3 posodice, ki se zložijo v stolpič in jih »povežeš« s posebnim mehanizmom z ročko. Če želiš, da hrana ostane topla, jih še »oblečeš« v posebno »oblekico«. V takih posodicah si Mjanmarci na delo nesejo hrano. Riž, zelenjavo… V službi so me najprej čudno gledali, ko sem v čajni kuhinji nataknila predpasnik in si dokončala ali pogrela kako jed, a so se navadili. No, sem mislila, da se mi bo kdo pridružil, a se še ni zgodilo. Najbolj so bili presenečeni (priznam, da sem bila navdušena sama nad sabo), da sem si še pred službo pekla ribo, ki sem jo prinesla s seboj. Pri moji kuhi se je spremenilo tudi to, da sem dejansko bolj eksperimentirala z začimbami in so jedi, ki so bile že prej na jedilniku, s paleom (v resnici z drugačno kombinacijo začimb), dobile nov okus. Poskusila sem tudi zelo »opevano« naribano jabolko s surovo rdečo peso in cimetom. Odlično! Nova sladica v mojem kuharskem obsegu.

Če želim realno opisati svojo zgodbo, se moram dotaknit tudi sranja. Bljek, spet ne dobesedno, čeprav Črninega sproti pobiram! Mislim, da je bila to ena od stvari, ki mi ni šla najbolje. Najprej »lepo«, vsakodnevno, brez težav in pripomb. Nato naenkrat tekoče. Ups. Da ne bo šlo tole prehitro, sem se spraševala. Ne dolgo. Ker potem se je ustavilo. In je bilo treba po pomoč v obliki zelenih stekleničk. Prav ste uganili! Donat Mg. Potem naprej pa. Hja no. Enkrat bolje, drugič slabše. Tule mi res ni uspelo pogruntat kakega pravega recepta kako in kaj. Glavno mi je bilo, da ni bilo prevelikega napenjanja. Opazila sem, da je prisotno, kadar so na jedilniku jajca. Morda bi morala črtati tudi to? Ne! Pečena jajčka so čisto predobra, da bi se jih zaradi tistih nekaj prdcev odpovedala!

Ja, seveda, predvsem ženske verjetno zanima kako je bilo s kilami in centimetri. Kot sem že napisala, v tistem tednu pred uradnim začetkom Paleovembra minus več kot dve. Potem spet minus dve. Potem pa. Takole. Tehtnica ne le, da zgleda ni navajena na spremembe, tudi težko jih sprejema! In se je za en teden »zataknila«. Se je želela celo malo na stare tirnice prestavljat! Potem sem jo vseeno uspela prepričat in sva z malce prepričevanja ter mojega jutranjega teka vseeno zaključili (skupaj z uvajalnim tednom) pri minus 6,6 kg. Kar se tiče centimetrov, opažam, da sem ali genij ali bedak. Baje ni daleč med enim in drugim. Če pogledam na šiviljski meter, jasno, ko je ovit okrog mojega pasu, beder, bokov, riti, po enem mesecu, skoraj ne vidim nobene spremembe. Ampak zakaj moram potem uporabiti drugo luknjo na pasu? In mi hlačnice tam, kjer so mi bile prej popete, sedaj ohlapno visijo? S tem fenomenom se ne mislim ukvarjat. No, razen, ko bo ali zmanjkalo lukenj na pasu ali mi hlače sploh ne bodo več stale na riti. Tule malo pretiravam. V povprečju po približno 2 cm manj (prsi – zakaj že ravno tu?, boki, pas, bedra). Napredovala sem pri odstotkih količin vode v telesu in izgubila par (a se tako uporabi dvojino? oz je sinonim za število 2?) odstotkov maščobe.

Kako je bilo s striktnostjo pri upoštevanju palea? Skoraj 100% bi lahko rekla. »Nesel« me je obisk, kjer sem kuhala zelenjavo z rakci v voku ter testenine. Testenin sama nisem jedla, sem pa v tisto zelenjavo »špuknila« malo sojine omake. Tega je bilo tako malo, da si sploh nisem štela v pogubni minus. Bolj sem bila razočarana tik pred koncem. 28. dan v mesecu. Ko sem bila na službeni poti in so za kosilo prinesli tri ogromne pice… Vsaj toliko sem bila uspešna, da sem pojedla le en košček ter še pri njem odrezala stran »kruhasti« rob. Od mejnih živil, tistih, ki spadajo v sivo cono na spisku dovoljenih in prepovedanih živil, sem popila ene tri kozarčke vina in pojedla točno 4 koščke čokolade, tiste ta orto procentne. Več prekrškov ni bilo.

Paleo spanje bo ostalo kot izziv za nadaljevanje zgodbe. Tudi način miganja kot ga priporoča Robb. V plus si lahko napišem, da sem dejansko vsake toliko prijela za uteži in jih med prekladanjem z enega mesta na drugega tudi nekajkrat dvignila. Sedaj sem se tudi že 2 tedna priključila mojima sosedama pri jutranjem teku. Kako tak tek zgleda, vam morda da misliti to, da je ena od sosed rekla, »Kako je meni dobro, ko se zjutraj dobimo in Alja reče: jaz danes ne bi več kot pet in ne hitro, prosim!« A nekje je treba začeti pravijo!

Plusi:

-iztrebljeni žužki v kuhinji;

-znebila sem se nekaj kg in cm;

-viški marmelade, sladkorja in moke predani, s tem več prostora v kuhinji, no malo pa tudi dobro počutje ob »dobrodelnosti«;

-boljša organizacija časa, ker mi drugače ne bi uspelo toliko časa stati v kuhinji;

-odganjanje demence z urjenjem spomina pri odčitavanju s tehtnice;

-porabljene nekatere začimbe, ki so prej bolj krasile poličko v kuhinji;

-odkrila (s Sašino pomočjo) kmetijo, kamor se z veseljem odpravim po zelenjavo, čeprav na drug konec mesta;

-posodice iz Mjanmara po novem uporabljam za kar so namenjene;

-ne vem ali so to plusi palea ali npr. napovedi za konec sveta ali česa drugega, a izvedla sem nekatere stvari, ki so čakale realizacije mesece in pravzaprav leta (ureditev fotografij z dveh porok, kolo za po mestu usposobljeno za ponovno vožnjo, dokončan brezrokavnik, ki ga je začela plesti pokojna babica pred več kot 12 leti…);

-ponovno druženje s sosedama na jutranjem teku, kjer rečemo kako žensko in ne, ne dežuje po tem;

-v celem mesecu ponovno (do lanskega decembra sem bila skoraj 10 let brez sprejemnika) nisem niti enkrat prižgala televizije...

Minusi:

-sranje s sranjem;

-nezaželeno »ugašanje« v trenutku;

-slaba vest ob negibanju in dovolj spanju;

-kilogrami na tehtnici (jupi!!!), ja vem, spada med pozitivne občutke, a na tehtnici je minus! ;-)

Več je plusov kot minusov tako lahko izziv zaključim s pozitivno bilanco. Sem seveda zadovoljna. Sploh ob pogledu na tehtnico. Kako naprej? Najprej grem v trgovino po vaniljev puding z ogromno sladke smetane! In s tem sem ugotovila, da se sploh nisem poznala! Če bi me kdo prej vprašal, bi mu razložila, da je JOGURT tisti, ki se mu bom najtežje odpovedala in da bo to tisto, kar bom najbolj pogrešala. Puding je bil pri meni na jedilniku morda dvakrat letno, a želja po nekaj kremastega je neznanska. Potem bom nadaljevala z eksperimentiranjem z mojo prehrano. Verjetno tudi v Paleocember, tokrat verjetno vseeno ne s 100% držanjem pravil. Bila mi je zanimiva izkušnja, ki sem jo pravzaprav z lahkoto »oddelala« in bi se lahko navadila na stalno tako prehranjevanje. Zdaj me skrbi le, da se najino prijateljstvo s tehtnico ne bi s koncem Paleovembra zaključilo…

In zdaj grem preverit, kaj pišejo ostali soudeleženci Paleovembra!