Dolgo je v meni zorela želja po prenovi pisarne. A ker sem proti potrošništvu (ne me držat za besedo, ko se gre v Ikeo, Decathlon in nekaj mojih "omiljenih"), sem želela iz obstoječih kosov pohištva sestaviti nekaj novega. Dodala sem le nekaj Ikeinih polic. V decembru 2011 sem se lotila dela in z januarjem 2012 že začela z delom v novih barvah. Le nekaj detajlov je manjkalo in sedaj mi je vse skupaj uspelo tudi fotografirati. Malo sem sicer zgrešila, da bi bilo prej in potem iz istih perspektiv, a bistvo je po mojem vidno.
Pohištvo, ki ima že zbrisane letnice izdelave, sem prebarvala v "korporativne" barve.
Korito pred mizo bo treba še zasaditi, a rabim kakšne rastline, ki rabijo le malo svetlobe. Sem mislila gojiti baziliko in peteršilj, da bi imela pri roki za kako malico, a je kljub lučki, ki sem jo prižigala, letina propadla.
Ohranila sem fotografijo, na kateri mi Vid kaže fakiča in pravi: "Teta pridi - j***š službo! Nečak Vid". In mojo karikaturo na kateri Aljana Primožič v prenesenem pomenu pravi, da zmorem marsikaj...
Predvsem se mi zdi imenitna omara, ki sem jo naredila iz dveh miz s predalniki. Postavila eno na drugo, prej smo še v nogah uredili, da je zgornja pritrjena na spodnjo, da ne bi prišlo do zdrsa zgornje in morebitne nesreče. Ikeine košare služijo za odpadni papir.
Poživila sem tudi fronte vgradnih omar... Ob priliki bodo še kante za smeti dobile standardizirane barve glede na vsebino (embalaža, steklo, ostalo).
Nekateri se zgražajo, da imam premajhno mizo, a tako se moram pač malo bolj zorganizirat. Sem bila zadovoljna, da sem imela proste roke in sem lahko naredila po svoje. Konec koncev preživim tam več kot tretjino dneva.