Kalvarija pred Karavanškim predorom

Pri nekaterih prijateljih imam "naziv" jeklena. Ker vedo, da ne pobesnim kar tako in da stisnem zobe v marsikateri stvari. Pa me je svakinja prepričala, da tokratni bes kljub vsemu spravim iz sebe...

Nisem bila navdušena, ko sem bila postavljena pred dejstvo, da moram na dan praznika ostati na delu v Avstriji. In še manj, ko smo pred odhodom domov, opazovali kako pada sneg. S sodelavko sva bili s službenim avtom in kar malce mi je odleglo, ko sem na vprašanje  kakšne gume so na njem, od skrbnika avtomobilov dobila odgovor: "Imaš srečo. Čeprav niso ravno najboljše, so zimske."

Že na odseku do avtoceste smo morali na nekaterih odsekih počakati, ker so gasilci spravljali drevesa s ceste. Nato pa se je na avtocesti okoli 15. ure (bili sva le 400 m pred odcepom Sv. Jakob - Im Rosentall) kolona ustavila. "Super, vsaj bencina imava dovolj", sem na glas razmišljala. 

Po kakšne pol ure, so začeli iz avtomobilov prihajati vozniki z vprašanji: "Sem nekaj avtomobilov za vami. Imam nosečo ženo. Ali imate morda kaj za jesti?" "Lahko pridete po 2 jabolki in oreščke", je bil moj odgovor. In je čez kako uro res prišel.

Tiste, ki so se vračali iz ogleda kaj se je zgodilo, smo spraševali kaj in kako. Nihče ni znal nič povedat. Le, da se ne da dobiti nobene informacije. 
Od sodelavca izveva, da je že sedem ur na poti na Dunaj in si misliva, da sva midve še dobri!

Mamica iz sosednjega avta je prav sramežljivo pristopila, "ali imata kaj za jesti. Sinček je lačen. Do sedaj je zdržal, sedaj pa kar naprej sprašuje za hrano." Napotili sva jo na neke Nizozemce, ki sva jih v času, ki sva ga imeli na razpolago, določili, da gredo na počitnice in imajo sigurno kakšno hrano. 

Na radiu (še dobro, da toliko znava nemško, tam nama slovenskih programov ni lovilo) so vsake toliko dali informacije o tem, da se je prevrnil tovornjak, da policija obvešča, da bo cesta odprta spet čez 1 uro. A kaj, ko so se te ure vsakič podaljševale... Od 19h naprej, pa sploh niso več omenjali ur. Le, da policija ne ve kdaj bo cesta odprta. Do takrat sva se še zabavali. Pa nama kmalu ni bilo več tako smešno. Zunaj je bilo izpušnih plinov, da sva že davno ventilator nastavili na notranje kroženje. 

Najini službeni čeveljci tudi niso bili ravno primerna obutev za gibanje po plundri. V najlonkah me je zeblo. Takrat sem pomislila, da še dobro, da sva šli za dva dni in iz kovčkov sva potegnili rezervne nogavice in se dodatno oblekli. 

Nekatere avtomobile so vmes ugašali. Niso imeli toliko bencina. "Uf, to jih mora zebsti!" sva se pogovarjali. Nekaj avtov za nama si je moralo med sabo pomagati s klemami. Akumulatorji niso zdržali... 

Z WC jem sva ne le enkrat uprizorili komedijo sosedom in vsem, ki so lahko v ogledalih opazovali najine "počepe" med dvemi odprtimi vrati avtomobila. Se jim je vsaj kaj dogajalo! 

Žal mi je bilo, ker s sabo nisem imela fotoaparata. Tako sem iz avta le s telefonom, dokler ni crknila baterija, spremljala dogajanje. Domov sva davno sporočili, naj jih ne skrbi in da sva v redu. Prosili sva jih za dodatne informacije in kar so lahko, so nama sporočili. Kaj več informacij kot midve tudi oni niso uspeli dobiti. 

Imeli sva rezervni polnilec za mobitel, a ima tudi ta omejen rok delovanja. Potem sva se morali zadovoljiti z informacijami preko radia. 

Ko je padla noč, sva si rekli, da je najbolje, da tudi midve malo zadremava. Spravila sem se na zadnje sedeže in poskusila zaspati. 20 min čez polnoč sem se zdramila in postala pozorna na rumene utripajoče luči. Eureka! Rešitelji! Komaj dovolj hitro sem se prestavila za volan. Bolgara za nama sta nama že trobila. In smo šli. No, na žalost ne prav daleč. 

Pri postaji za plačilo tunela sva videli, da gorita dve zeleni luči. Pred eno je bila vrsta, k drugi je zapeljalo nekaj avtomobilov pred nama. Vse skupaj se je odvijalo s polžjo hitrostjo. No, razumeva, da nočejo, da se zabaše tunel, ampak kaj je pa narobe pri drugi zeleni luči, da se nič ne premakne? Hja... Sneg. Uspeli so sicer s plugom narediti poti, a v "box" očitno niso mogli. Naj nam dajo lopato! Bova midve skidali! Ampak domov bi radi! Tako je bilo tam za več kot dolžino avta snega do višine, ko z nizkim gotovo nasedeš. Kolona je že obračala k osnovni, ko je Nemec nekaj avtov za nama očitno izgubil živce. Pognal se je z maksimalno hitrostjo čez tisti sneg in tako naredil kolesnice, ki smo jih naslednji uporabili. 

Svetloba pri avtomatu pa nikakršna! Komaj sem videla kam ustaviti kovance. A še ni dovolj vsega? Končno mi uspe razvozljati v katero luknjo gre denar in kje dobim račun. Naprej je šlo gladko. Po več kot dvanajstih urah vožnje, ki je prejšnji dan trajala le uro in dvajset minut sem bila končno doma.

Ok. Za naju se je vse srečno izteklo. Besna pa sem, ker nas v 10 (desetih!) urah čakanja na mestu, ni prišel nihče od odgovornih vprašat ali kdo kaj rabi? Poleg nosečnice za nama, je nekaj avtov pred nama sedela nosečnica, ki je imela od tistih 400 m pri izvozu le še 4 km od doma... Sopotnica v sosednjem avtu je klicala "klic v sili", pa so rekli, da žal ne morejo nič. My ass! Sem pomislila na to, kako so pred časom kritizirali Slovence, da s(m)o počasni in neodgovorni. No, pri Avstrijcih se nam ni godilo nič bolje! Upam, da se je za vse tako dobro izteklo kot za naju in da nima nihče zaradi mraza, žeje, vseh tistih izpušnih plinov in še česa kakih posledic...