All those fishes

The circle of the universe

When I fell in love...

On the piedestal

Just take the first step

Take the first step in faith. You don't have to see the whole staircase, just take the first step.     Martin Luther King Jr.

Colorful

La vita e bella

One of them

Air condition included

Pedicure needed?

Foggy morning near Pamplona

Step forward

Will you play with me?

Pico mountain

Septembra sem s sestrično Sanjo potovala po portugalskih otokih Azorih. Povzpeli sva se tudi na ugasli vulkan Pico. Pico je najvišja gora otoka z istim imenom in hkrati tudi Portugalske. Visok je 2351 m. Nanj se starta iz višine približno 1200 m. Na tej višini je koča, v kateri se je treba prijaviti in plačati za vzpon. Dobiš GPS s katerim te ves čas vzpona in sestopa spremljajo. Ob prijavi moraš pustiti kup podatkov, eden pomembnejših je številka mobitela, saj se razmere na gori lahko hitro zakomplicirajo zaradi nenadnih sprememb vremena. Signal je praktično celo pot. In seveda! Pojdite na pot s polno baterijo v mobitelu!

Ko sva se odločili, da greva na goro, sva imeli budilko nastavljeno za ob 6h, ko je bila zunaj še čista tema. Nahrbtnika sva imeli v večini že pripravljena, le še hrana je manjkala... Kruh sva prejšnji večer pustili v vrečki na mizi. Še dobro, da sem ga želela v nahrbtnik spraviti v trenutku, ko sem imela leče že v očeh. Morda to niti ne bi bilo potrebno, saj sem imela roko v trenutku mravljinčasto. Ne, da bi si jo zaležala, a so si najine malice zaželele mravlje, ki so trumoma navalile na najino “čapato”... Upala sem, da ne bo tako kot je bil oblegan najin kupček kruha, oblegan najin cilj... 

Po poti so v nekem trenutku začele po avtomobilski šipi polzeti kaplje dežja... Še to! Nič kaj vzpodbudno... Ob pol osmih v popolni opremi, z grenkim priokusom, da sva ob bistveni del malice in ob kapljah dežja, sva se zglasili pri zaposlenih v prijavnici koče. Malce so naju premerili od nog do glave in začeli razlagati, da ima Pico kapo. In da to ni najboljša slika na njihovem ekranu, še manj pa v živo. Pihajo južni vetrovi, ki naznanjajo, da nama morajo povedati, da... “climbing today is not recommended, but we could not forbid it to you” ... Khmmmm... Sanja me gleda kako stojim tam s kislim obrazom in mi pove, da imam več izkušenj s hribi in naj povem kaj zdaj. Uffff... Več izkušenj s hribi imam, a ne s Picom... »Nič, kaj pa kaže za jutri?« “Hja, severni vetrovi, ki so boljši od južnih...” Ok. Prestaviva na jutri. In sva šli... Še malo naokrog po otoku.

Ob vsem pohajkovanju sem in tja, sva ravno zamudili trgovino s kruhom. In potem premislili kaj vse se je nabralo v najinem hladilniku in bi lahko vzeli naslednji dan za malico. Ugotovili sva, da dovolj, da zlezeva na vrh in nato v dolini najdeva kje kaj odprtega.

Naslednje jutro ponoviva vajo priprav. Med žvečenjem müslijev izpolnim formularja, ki sva ju prejšnji dan vzeli s seboj, da bi bili ob prihodu v kočo hitrejši. Po poti ugotavljava, da je danes dejansko bolj svetlo, čeprav je enaka ura. Pohiteli sva, da sva prišli na prijavnico v koči pred skupino, ki je prišla z vodičem. Tega priporočajo, zaenkrat pa ni obvezen, čeprav so na internetu zelo različne informacije o tem.

Predali sva formularja, plačali in prejeli vsaka svoj GPS, nato se je začela pot navzgor. Zanimivo, da se pride na markirano pot direktno iz koče. Okoli je tako zaraščeno, da moraš goro zelo dobro poznati, da bi se temu izognil. Začeli sva skupaj, a me je Sanja kmalu poslala naprej. Ona se je malce borila z müsliji in z glavo. Res sem si želela priti na vrh. Glede na to, da je še kar hodila in bila spremljana z GPS, sem res šla s svojim tempom dalje. 

Do kraterja je postavljenih 48 palic z markacijami. V navodilih na formularju za prijavo je napisano, da če ne vidiš naslednje, se raje vrni do prejšnje. Od kraterja naprej je treba uporabiti tudi roke in tam so markacije narisane direktno na skalo.

S skupino, ki je imela vodiča, smo bili vseskozi tam tam, a so se šli oni tisto, kar v hribih jaz ne maram. Sprint, počitek, sprint, počitek... ponovi n-krat. Ob kraterju smo bili istočasno. Odprl se je čudovit pogled na vrh! Naredila sem nekaj fotografij in poklicala Sanjo. Čim sva nehali govoriti, se je megla spustila in nisem videla niti 5 m pred sabo. »Ups, kako bo pa Sanja odreagirala? Sem ji rekla, da jo na kraterju počakam in predvsem, da je zeeeeelo lepo. Kaj ji bom pa sedaj pokazala? Še malice ji ne morem ponuditi! Ploščice s kosmiči ji verjetno niti pokazati ne smem...« so bile moje misli.

Čakam Sanjo in poskušam ugotoviti kam je odšla skupina z vodičem. Res si želim, da se megla dvigne. Niti pod razno se v tisti megli ni videlo do naslednje markacije... In kot da bi me uslišala, se je dvignila ravno takrat, ko me je Sanja dohitela.

Poglodava vsaka svoje jabolko in greva dalje. Ko se pot postavi pokonci, palice pustiva ob njej. Od vrha kraterja do vrha gore ni več kot 15 min. Tu se odpre pogled... Zadovoljni sva, da sva na vrhu in da nisva trmarili na vrh prejšnji dan. Držali sva se časovnice, ki pravi, da boš na vrhu v roku treh do štirih ur. Vidiva vse okoliške azorske otoke in z veliko domišljije vse do doma. Fotografirava okolico in prosiva, da fotografirajo tudi naju. Uživava in se odločiva za sestop.

Skala je prav zanimiva. Čeprav zgleda mokra, podplati dobro prijemljejo. Edini izziv je, ko kje nastopi le zemlja in “kugellagerji” (kamenčki, ki spodbudijo zdrs). Tako mi je vmes uspelo zviti pohodno palico do mere, da sem se bila prisiljena odločiti, da so oddelale svoj namen in se bodo pridružile kovini na odpadu - ena je bila z mano na Rinjaniju (vulkan na indonezijskem otoku Lomboku), druga del Camina... Barve kamenin so skoraj v barvah mavrice - od črnih, sivih, rjavih, zlatih, vijoličnih, rdečih do rumenih... odtenkov. Oblike pa tudi zanimive, saj se je videlo kako se je lava valila po hribu, se ustavljala ob vulkanskih bombah (kamnih, ki so leteli po zraku na vznožje hriba), delala ovinke in se gnetla na posameznih delih.

Pot navzdol seveda ni nič krajša kot navzgor in se lahko računa enak čas tudi za navzdol. Palice so dejansko v pomoč pri sestopu. Sedaj, ko vidiš kakšna je pot, ugotoviš, da si ali zjutraj še spal, ko si hodil tam mimo ali pa so vmes naredili še polno nekih potk. Zjutraj ob poti navzgor je zgledalo, da je pot ena in edina. No, tam pri markaciji številka 36 se mi je zdelo čudno, da je skupina z vodičem kar izginila. Saj nisem Sanje tako dolgo čakala… Potem sem jih opazila pod sabo, na neki položni potki. »Kam pa oni?« sem se takrat spraševala. Na poti navzdol mi je bilo jasno. 

Navzdol sva s Sanjo bolj ali manj hodili skupaj. Na nekaj mestih sem zaradi fotografiranja zaostala in jo ponovno lovila. Vrh je s povprečno kondicijo in ustreznih čevljih osvojljiv. Računajte, da je časovnica za vzpon in sestop nekje okoli 7 ur. Odsvetujem ga tistim, ki imajo težave s koleni, predvsem zaradi spusta. Predvsem je treba imeti srečo z vremenom. Upoštevajte navodila fantov iz koče in Pico s kapo raje glejte iz doline, na razglednicah in na fotografijah! 

Ob prihodu v kočo naju fanta na prijavnici vprašata, če želiva certifikata, s katerim lahko sedaj tudi uradno pokaževa, da sva bili na vrhu. Soglasno sva ugotovili, da bi se lahko možak malce bolj potrudil s pisavo, saj nisva bili prepričani ali sta napisani imeni res najini… Glavno, da midve veva, da sva bili na vrhu! In da sva se imeli fino!

The hungry one

New year's resolution