torek, 31. marec 2009

Povejte drugače...

Motiv iz fotografije, me je spomnil na naslednjo zgodbo:
Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:
Prosim, pomagajte mi, slep sem.
Neki ustvarjalni publicist je šel mimo, se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel. Popoldne je šel publicist znova mimo moža, ki je prosil miloščino. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal. Publicist je odgovoril:
Nič takega, kar ne bi bilo tako resnično, kakor je bil tvoj napis, ampak z drugimi besedami.
Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino:
Danes je pomlad in jaz je ne morem videti!

By the rivers of...

...Saigon,
there we sat down
ye-eah we wept, when we remembered Zion.

When the wicked
Carried us away in captivity
Required from us a song
Now how shall we sing the lord's song in a strange land
Let the words of our mouth and the meditation of our hearts
be acceptable in thy sight here tonight
By the rivers of Saigon (dark tears of Saigon)
there we sat down (You got to sing a song)
ye-eah we wept, (Sing a song of love)
when we remember Zion. (Yeah yeah yeah yeah yeah)
By the rivers of Saigon (Rough bits of Saigon)
there we sat down (You hear the people cry)
ye-eah we wept, (They need that ???)
when we remember Zion. (Ooh, have the power)

Na ženskah...

...opera stoji

Saigon

ponedeljek, 30. marec 2009

Žlahta?

nedelja, 29. marec 2009

TUNG cafe

Še ena "MUST" zadeva, če se spravite v Dalat.
O tem kafiču sem slišala take malce mistične govorice. Da si zaželiš nekaj popolnoma nevietnamskega in dobiš servirano, ne da bi naročil! Sopotniki pa te označijo za čarovnika.
Midve si nisva zaželeli nič posebnega. Pričakal pa naju je dež zunaj. In ni nama preostalo drugega kot da obsediva. Tu se je spet pokazala tista ustrežljivost ali pa tržna naravnanost. Zmanjkalo jim je jogurta. Najprej so se sramežljivo opravičevali, nato pa se je lastnik, kljub dežju, usedel na svoj motorinček in jogurt je bil tik tak na mizi. No, pa ni bilo to tisto, kar je mene tako zelo navdušilo tu notri. Pravo domačnost sem občutila, ko sem stopila v lokal. S stene me je gledala Mona Lisa, z zvočnikov se je slišala Islands on the stream... Ter nato še mnoge romantične angleške pesmi. In ker je deževalo tri ure, sva sedeli tam. Pogovarjali sva se vsaka sama s sabo in v tem času skupaj spregovorili le kakih 7 stavkov. Ko sva odšli ven, sva bili novi. Vsaka "spravljena" sama s seboj. Tako zelo je pasalo! Tudi jaz bi skoraj lahko rekla, da je tam notri res nekaj posebnega.

Zunaj dežuje...

...a življenje teče dalje...


sobota, 28. marec 2009

Prijateljica pri malici

To, da nad podganami nisem ravno navdušena, ni nič novega. Eno, meni ful nagnusno, sva s Škilijem podila iz šotora v Španiji in od takrat sem še manj navdušena nad njimi. Ampak v Bangkoku in Saigonu (Ho Chi Minh City) pa imajo posebej kultivirane podgane, kot lahko vidite na sliki! Pri malici si pomagajo z vilicami, čeprav ljudje v glavnem pri jedi uporabljajo palčke!