ponedeljek, 15. oktober 2007

"Bo žur!"

Smo poslušale iz ust prijaznih Korzičanov... "Hello!" smo odgovarjale nazaj.

Še ko sem se vračala iz Milana, nisem vedela, kam bomo šle na dopust. Skrbelo nas je vreme. A me je pogled na razne karte in napovedi pomiril. V soboto dopoldne, ko je bilo treba urediti še 1001. stvar, je padla odločitev. Gremo kar na Korziko. V rezervi je bila predvsem Dalmacija, ki mi, roko na srce, ni ravno dišala... Mi je bilo pa jasno, da so klanci... Leta 1999 pred mojo 5-tedensko odpravo v Peru, sem bila na Korziki tri dni na sindikalnem izletu. A sem večino poti prespala. Tri službe, da sem spravila skupaj denar za odpravo, je terjalo svoj davek - utrujenost. V spominu mi je ostalo to, da sva bila skupaj z bratom in avtobus je zašel na cesto nad prepadom, ki je bila tako ozka, da je moral na ovinku večkrat "popravljati". Pri tem sem sedeča na zadnjem sedežu za šoferjem, večkrat "visela" nad prepadom in izjavila: "Bratec, eden od naju mora iz busa. Če gre tole čez rob, se bo domačim odtrgalo!"
Ob času odhoda sem prespala mobitelovo tuljenje za vstajanje in me je A(L) zbudila, ko je bila že na poti po A. Še dobro, da sem tokrat spokala že prej in je bilo treba le še pod tuš, navesiti nase vso robo ter poskusiti s tovorjenjem punkljev in kolesa ne zbuditi vseh sosedov v bloku. Ko nam je uspelo navezati še zadnje kolo na prtljažnik, mi je v ušesa padel Jinxov refren:
sad kada snage imam
samo jos za kraj
avantura pocinje
avantura, avantura pocinje
znam da je kasno ali pristajem na sve
avantura, avantura pocinje ...
In res se je začela...
Po prvih kilometrih je zgledalo porazno. Sredi italijanske avtoceste se na prtljažniku za kolesa sname ena gurtna. Med trobečimi tovornjaki, brez rumeno-oranžnih jopičev, za silo popravimo prvič. Po nekaj kilometrih, tik pred nekim izvozom naredi drugič tktk... Ampak se nismo dale. Saj smo imele v alpinistični šoli tudi "predmet" Improvizacija... Najprej je nastopil v igri silver tape, ki ga je morala zamenjati dodatna gurtna. Smo uredile težavo.


Pri Benetkah smo obtičale v zastoju zaradi nesreč in bolj smo se približevale Livornu, bolj smo vedele, da bomo zamudile tisti trajekt ob pol dveh. Udale smo se v usodo in se odločile za obisk Pise. Tam smo se igrale kot japonske turistke in podpirale stolp... Zraven smo se tolažile, da gotovo velja pregovor, slab začetek - dober konec.


V Livornu smo v pristanišču poiskale pristanišče in kotiček, ki nam je služil kot prva spalnica... Napokale smo kolesa in se podale še na kao kapučino pred spanjem. Srečale smo belgijski par, ki je imel enake načrte, le da sta si onadva izbrala vzhodno Korziko. Po našem mnenju popolnoma napačna izbira. A najbolj smo se smejale dejstvu, da sta si dva belgijska hipija na trajektu rezervirala kajuto, tri slovenske "poslovne ženske" pa začele z nadaljnimi dvemi tedni "klošarjenja". Pri tem smo bile videti mnogo bolj zadovoljne kot onadva. A sta nam res nato na poti po morju ponudila, da se stuširamo v njuni kajuti. Prijazno! In tako je bilo celo pot. Vse se je odvijalo kot bi si lahko človek želel le v sanjah. Bilo je vsega. Naj omenim le nekaj utrinkov, za ostale dogodivščine sem prosila A, ki je pisala dnevnik, da mi bo odstopila njeno pisanje, da ga objavim kot "Gostujoče pero".

Vozile smo po opisu v vodničku Cycling France. Odličen vodniček. Tisti, ki so nam ga priporočili, so ga preverili v Toscani, nam pa sta bili obe 5-dnevni turi po Korziki neznansko všeč. Imeli sta sicer oznako "hard", kar smo na momente občutile, a so pogledi poplačali trud. Sploh na severnem delu ture je precej vzponov. Da bi pridobile nekaj časa, smo prvi in drugi dan kar združile, kar je že takoj pomenilo skoraj 80 dolžinskih kilometrov in okoli 1000 višinskih metrov. In tako se je nato nadaljevalo... Kot da bi 10 dni vsak dan kolesarile na Krim... Ob "krizah" smo si govorile, "...ma še eno Toško čelo, kaj pa je to za nas..." Torej prva tura je bila od Calvija do Corteja, druga pa od Ajaccia do Bonifaccia. Vmes transporti z avtobusom, vlakom, na koncu malce štopanja. In v vodničku je kar nekaj "izletkov" peš, do različnih zanimivosti (planšarske hiške, jezerca, mostički, zgodovinski objekti, slapovi...). Skupaj na obeh turah se je nabralo okoli 500 kilometrov.

Vloge na poti smo si razdelile tako, da je bila A navigator, ki nama je z L vsak večer prebrala, kaj se bo dogajalo naslednji dan in naju pripravila na naklonine. Skupaj smo izbrale kaj si bomo ob poti ogledale in kaj lahko tudi spustimo in nadomestimo s čim drugim. Ja in mehanik je bila tudi glavni. Z največ kolesarske kilometrine in predhodnimi inštrukcijami se sploh ni mogla izmuznit tej vlogi. Meni je bilo krasno, da sem bila le transporter posod in mi ni bilo treba mislit na nič. No uradno sem bila določena za kakovost, kar je pomenilo, da sem pisala koliko smo zapravile... Zdravnica L pa tudi ni imela urgentnih primerov...

Moja Tassaraja se je neskončno dobro obnesla. Zadovoljna sem bila maksimalno. Kaj ne bi bila!? Sva z L poslušali A, da bo zamenjala plašča na svojem dvokolesniku... Na koncu je ona vozila s traktorskimi gumami, midve pa "na izi". Tu pa raje ne pomislim, kako bi bilo, če bi bil njen profil podoben mojemu...


V nekaj slikicah je bilo:


značilnosti ala korziški vodnjački (služili so nam kot kopalnica in kuhinja)

različne živali ala ježki na spalni vreči (ki ni bil kriv za počene zračnice, krivec je bil kaktus...), pihajoči bikci, martinčki, močeradi, koze in ovce, prašiči...

odbita pokrajina...

praznovanje rojstnega dne ob tapravi torti in sončnem zahodu na terasici hotelčka v Zonzi...

planšarije in njihove dobrote...

spalnice ala "Terasa panoramic", restauracija, obala, ograda bikcev, camp, skupna ležišča pri "čarovnici z mačkami", hotelčič...

klošarjenje n-tič :-)

sanjarjenja ob sončnih zahodih
(se je trem gotovo kolcalo...)

Bilo je nepozabno! Spet se je pokazalo, da je, če ne kompliciraš, življenje neskončno lepo! Ob vsem smehu ter takih in drugačnih dogodivščinah mi je uspelo odklopiti "real" life. Spet se bo težko aklimatizirati...

Dragi moji Ajčki, hvala še enkrat! Res lepo je v vajini družbi!

9 komentarjev:

sosed pravi ...

bravo! to pa je dopust... če ti ne bi privoščil, bi ti zavidal! :) Dobrodošla nazaj!

Staša, since 1978! pravi ...

ja, uelkm bek!
ti, midva sva nabavila projektor. zdej lahko kadarkol brez večjih priprav organiziramo potopisne večere. pego peg perego ma tut neki za povedat... komi čakam! kdaj mate cajt?

roza pravi ...

oj, alja, tako mikavno si napisala, da si mi polepšala naporen dan. ;-) še tako naprej. pa še slikic.

papa,
roza

Ana pravi ...

Aljči, če ne bi bla zravn, bi ti bla tud jst kr fouš :) Dobr si tole naflodrala na net, mogoče bom morala spremenit svoje mnenje o blogovstvu :) Če bo kej časa, popišem še preostale bizarke s poti, sicer so ti pa moji korziški dosjeji kadarkoli na voljo, morda velja samo v naprej opozoriti tvoje bralstvo...

:-) pravi ...

@sosed: thx za dobrodošlico!
@staša: ja iz pegaza sem tud jaz izvlekla ene take news, da bo kej za pokazat... sam zdej greva najprej v Adam mal odtečt...
@roza: ja saj veš... je treba selekcijo nardit, pa mrbit kak fotoshop odpret... a rabim malce časa... bodo! obljubim! čeprav sem nad uspešnimi % kar malce razočarana... Bo treba več vadit...
@ana: prinesem CDjčke in odnesem "skrivnostni ladijski dnevnik"... ;-)

nta pravi ...

sem se malo zasolzila, ko sem se spomnila na moje bicikliranje po Korziki. Neskončno lepo!!! me veseli, da ste uživale, sigurno je bil lepši RD kot doma s preveč hrane in familije :-))

Anonimni pravi ...

Alja-in vse ostale punce, bravo. Dobro vem, kako vzdržljive ste.
Če bi vedela Alja,da se odpravljaš na Korziko, bi lahko že na Fotrovem teku, kakšno rekli, na to temo. Z Damijanom sva namreč kolesarila po Korziki od 09.-19.09.2007
lp,Barb

:-) pravi ...

@ntica: veš je blo tko dobr sladko, da bo treba na odvajanje od cukra! ;-) Nazdravljanje s familijo pa pride še na vrsto! Se kr prprav! ;-)
@barb: so mi rekli, da sta bila vidva tudi tam, ja! Med Fotrovim tekom sem bila pa v Milanu... :-( Bova lahko pa skupaj spomine in izkušnje obujali! :-)

tina pravi ...

Bravooo odklopljenke!
Bo treba enkrat res preverit tele dogodivscine ;)
Alja, nic ne skrbi zaradi fotk - saj vemo, da si profica!