Vikendaški kontrasti...
Kanin
DevinO teku zaupanja (čeprav se ne konča na ...in), ki je bil vmes, še napišem kako besedo...
Škrbasta abeceda
Pred 2 dnevoma
ponedeljek, 28. april 2008
Kanin Devinčetrtek, 24. april 2008
torek, 22. april 2008
Ko si ves penast...
...ko ti prekipi...
...ko se dvigne pokrovka...
...ko ven vrže varovalko...
...in podobne fraze...
...takrat bi mi bilo bolje, če bi se uporabljal nagobčnik...
...da besede na bi letele kar vprek...
...in si lahko na koncu podaš roko, pogledaš v oči, spiješ kavo, ostaneš prijatelj...
PS: pa ne rečt, da sta slinasti! Ker biti slinast, bi po SSKJ pomenilo čisto nekaj drugega!? ;-)
torek, 15. april 2008
Vodena tura...
... po Ljubljani je po zaslugi vodiča, ki je stresal podatke z rokava, bil pri tem zanimiv in se s humorjem odzival na provokacije sodelavcev iz sedmih evropskih držav, ter ljubljanskega župana, ki je slučajno prišel mimo in pozdravil udeležence, izpadla kot zadetek v polno. Tudi Slovenci smo bili presenečeni, navdušeni in brez besed...
nedelja, 13. april 2008
Začelo se je s...
sosedovim vabilom na drink in muffine...
Ne samo, da dobro zgledajo, tudi odlični so!
Nadaljevalo se je z bliskanjem paparazzov, (ja, sej vem, tudi jaz sem bila vmes, zato zadnji stavek ob tem zapisu!)
potapljanjem mobitelov...
bruhanjem ognja, ups, požiranjem dreamcatcherjev ali nekaj temu podobnega... Zraven se je prijetno čvekalo in smejalo... Priznam, da sem težko povezovala obraze z besedili, ker sem brala res le soseda in Morsko. Pa k strojniku in Daretu sem šla preverit, ker me je zanimalo, kdo se je označil za penzionista. Zdaj me čaka obilica dela (beri branja), da sčekiram še ostale bloge...
Res, blogerji so zanimiva druščina in gotovo se še udeležim kakega srečanja!
PS: če ima kdo željo, da njegovo sliko umaknem, naj sporoči!
ponedeljek, 7. april 2008
nedelja, 6. april 2008
Strahovi...
Pravijo, da je strah notri votel, zunaj pa ga nič ni. Moj ni tak! Vsak imamo svojega. Mojega enačim z neugodjem... Kot majhna deklica sem se večkrat srečala z njim. Vsakič na široko odprla usta in stisnila pesti. Trajalo je različno dolgo. Od nekaj minut in tudi do ure. Srečanja so se tako seštela, da se mi dolgo ni bilo treba soočiti z njim. A zgodilo se je. Prejšnji teden med čvekom s sodelavko pri kosilu sem se zavedla, da je napočil čas. Streznitev. Cmok se mi je naredil v grlu in hrana ostala na krožniku… Prosim, ne!
V roku enega tedna je prišlo do soočenja. Na srečanje sem odšla v mislih pripravljena na na vse hudo. Toliko prej, da ja ne bi zamudila. Vsedla sem se. Moje noge so bile mehke. Koliko si pa stara? Ja, zanemarila sem te, dragi... Četrtino časa mojega življenja se že nisva videla... Bodi prizanesljiv prosim. Trudila sem se, da se te izognem, priznam. Prav prijazno se mi je zazrl v oči in mi rekel, naj se sprostim. Ker bo obema lažje. Slina se mi je nabrala v ustih in prav globoko sem jo pogoltnila. Mojo glavo je prijel med svoje roke. Naj bo že konec. »Nasloni se nazaj,« so bile besede, ki sem jih le bežno slišala. Bila sem že napol v transu. Spodnja čeljust mi je padla dol... Njegove roke so se prikazale v mojem vidnem polju. Bolje, da zamižim. Zaslišim tisti zvok. Zakaj? Bolečina. Naj zakričim? Odštevam in si želim, da bi bilo mimo. Izredno nežen je danes. »Konec.« Odprem oči in zagledam njegove. »Je bilo hudo?« Tako zmedena sem, da sploh ne vem kaj naj odgovorim... Tokrat mi je prav hitro minilo. In tudi bolelo ni tako kot vem da lahko. Obraz se mi raztegne v nasmeh, ki mi ob naslednjih besedah: »naslednji teden se spet vidiva«, kaj hitro uplahne. »Oh, vi zobozdravniki!«
V roku enega tedna je prišlo do soočenja. Na srečanje sem odšla v mislih pripravljena na na vse hudo. Toliko prej, da ja ne bi zamudila. Vsedla sem se. Moje noge so bile mehke. Koliko si pa stara? Ja, zanemarila sem te, dragi... Četrtino časa mojega življenja se že nisva videla... Bodi prizanesljiv prosim. Trudila sem se, da se te izognem, priznam. Prav prijazno se mi je zazrl v oči in mi rekel, naj se sprostim. Ker bo obema lažje. Slina se mi je nabrala v ustih in prav globoko sem jo pogoltnila. Mojo glavo je prijel med svoje roke. Naj bo že konec. »Nasloni se nazaj,« so bile besede, ki sem jih le bežno slišala. Bila sem že napol v transu. Spodnja čeljust mi je padla dol... Njegove roke so se prikazale v mojem vidnem polju. Bolje, da zamižim. Zaslišim tisti zvok. Zakaj? Bolečina. Naj zakričim? Odštevam in si želim, da bi bilo mimo. Izredno nežen je danes. »Konec.« Odprem oči in zagledam njegove. »Je bilo hudo?« Tako zmedena sem, da sploh ne vem kaj naj odgovorim... Tokrat mi je prav hitro minilo. In tudi bolelo ni tako kot vem da lahko. Obraz se mi raztegne v nasmeh, ki mi ob naslednjih besedah: »naslednji teden se spet vidiva«, kaj hitro uplahne. »Oh, vi zobozdravniki!«
Tega nilskega konja iz Gdanska je očitno še bolj strah kot mene... ;-)
četrtek, 3. april 2008
Imitator
Na vprašanje, "kdo si pa ti?", mi je maček pod avtom odgovoril: "David Bowie", in mi pokazal jezik...
sreda, 2. april 2008
Vsi drugačni - vsi enakopravni
»Vsi drugačni – vsi enakopravni« je klic Sveta Evrope k spoštovanju raznolikosti in človekovih pravic ter spodbujanju participacije. Kako všeč bi mi bilo, da bi se to globje vsidralo v nas...
Drugače pa mislim, da bi šlo pri Staši tole v rubriko Inovativnost. Mene je izvirnost navdušila ravno na njenem koncu - v Gornjem Logatcu.
Naročite se na:
Objave (Atom)
