Strahovi...

Pravijo, da je strah notri votel, zunaj pa ga nič ni. Moj ni tak! Vsak imamo svojega. Mojega enačim z neugodjem... Kot majhna deklica sem se večkrat srečala z njim. Vsakič na široko odprla usta in stisnila pesti. Trajalo je različno dolgo. Od nekaj minut in tudi do ure. Srečanja so se tako seštela, da se mi dolgo ni bilo treba soočiti z njim. A zgodilo se je. Prejšnji teden med čvekom s sodelavko pri kosilu sem se zavedla, da je napočil čas. Streznitev. Cmok se mi je naredil v grlu in hrana ostala na krožniku… Prosim, ne!
V roku enega tedna je prišlo do soočenja. Na srečanje sem odšla v mislih pripravljena na na vse hudo. Toliko prej, da ja ne bi zamudila. Vsedla sem se. Moje noge so bile mehke. Koliko si pa stara? Ja, zanemarila sem te, dragi... Četrtino časa mojega življenja se že nisva videla... Bodi prizanesljiv prosim. Trudila sem se, da se te izognem, priznam. Prav prijazno se mi je zazrl v oči in mi rekel, naj se sprostim. Ker bo obema lažje. Slina se mi je nabrala v ustih in prav globoko sem jo pogoltnila. Mojo glavo je prijel med svoje roke. Naj bo že konec. »Nasloni se nazaj,« so bile besede, ki sem jih le bežno slišala. Bila sem že napol v transu. Spodnja čeljust mi je padla dol... Njegove roke so se prikazale v mojem vidnem polju. Bolje, da zamižim. Zaslišim tisti zvok. Zakaj? Bolečina. Naj zakričim? Odštevam in si želim, da bi bilo mimo. Izredno nežen je danes. »Konec.« Odprem oči in zagledam njegove. »Je bilo hudo?« Tako zmedena sem, da sploh ne vem kaj naj odgovorim... Tokrat mi je prav hitro minilo. In tudi bolelo ni tako kot vem da lahko. Obraz se mi raztegne v nasmeh, ki mi ob naslednjih besedah: »naslednji teden se spet vidiva«, kaj hitro uplahne. »Oh, vi zobozdravniki!«

Tega nilskega konja iz Gdanska je očitno še bolj strah kot mene... ;-)