Koroški treking Muta 2009

Po napornem tednu sem za soboto prihranila bolj prijetna opravila – daljše spanje, kava z N (Črnino varuško), čaj s Pegazom, urejanje fotk s 50centovega 1. maratona z zajčkom ZdravkoCjem v Radencih. Poleg prijetnega je bilo tudi stresno. Moj plehnati malček me je že drugič v enem mesecu odpovedal poslušnost. Morda se mu sedaj že pozna EMŠO in bo treba misliti na njegovo upokojitev? Z N se dogovorim, da mi za nedeljo posodi Zlatkota. Le kaj bi brez njene pomoči?! Mačka, neskončno sem ti hvaležna!
V nedeljo me zbudi prijazni SMS, ki me opomni, da bo treba vstati. Še dobro, da sem večino stvari vrgla v torbo že zvečer. Oči kar niso hotele narazen. Tam nekje v malih možganih mi je kljuvalo: Zakaj? Si morda ne bi kak dan vzela čisto čisto prosto in ga deklarirala za regeneracijo. Pa mi je drugi škratek govoril in trkal na vest, da je bil cel teden eno samo sedenje. V pisarni, na dolgih vožnjah, na sestankih...Torej vstati!
Tokrat mi je po dolgem času spet uspelo spokati tako, da sem lahko šla le enkrat do avta. In sva šla. Z Zlatkom do June in nato proti Kamniku po Miha. Pot čez Tuhinjsko dolino ter skozi Velenje je hitro minila. Potem smo poiskali črpalko, kjer smo napojili Zlatkota. Še malo naprej in prispeli smo do table »Treking liga«. No, 1. točko smo že našli, smo se hecali.
Parkirali smo pred osnovno šolo in imeli srečo, da je nekdo ravno odpeljal. Imeli smo še dovolj časa, ki je ob pripravah, ki so jasno pomenile predvsem obisk plastičnih škatel imenovanih kemični WC, hitro minil. Poiskali smo Pajka, kasneje srečali še ostale pohodnike in Bernardo, ki je, kot sem kasneje videla, razutrala na teku. Bravo! In bil je štart.

Sebi in Inot

Organizator nas je peljal, torej tekel pred nami do neke točke, saj naj bi bilo prepovedano gibanje po glavni cesti. Kaj kmalu mi je Pajk namignil naj mu sledim v desno. Neskončno sem mu bila hvaležna. Ti hitri štarti me totalno iztirijo. Še najlažje mi je bilo na Učki, ko je bila na začetku v hrib kolona. Sedaj pa so se že na treh tekmah udeleženci zapodili kot svinje v buče, no zame tako hitro kot da bi bil pred mano le en kilometer. Zame takojšnji potop. Tam v desno sta se nama pridružila še Helena in Sebastjan.

Pajk, Sebastjan in Helena

Pravi užitek je bil priti na 1 KT z ostalimi. To pomeni, da smo že takoj »v štartu« pridobili nekaj časa. Nadaljujeva sama s Pajkom čez travnike in do druge točke čez mostiček.

A misliš, da je tale Garmin zanesljiv? ;-)

Sedaj pa vprašanje kako naprej! Pajk je izbral pot, ki je bila zame najoptimalnejša. Ve, da po ravnem in navzdol še kar grem, v hrib pa diham na škrge. Naenkrat sva se znašla na glavni cesti in jo ubrala po kolesarski progi naprej. Sonce me je žgalo v vrat. Vroče mi je bilo. Hvaležna sem bila IRI, da me je prejšnjo soboto povabila, da se ji pridružim na trojnem kRožniku. Spet sem imela v glavi, če sem zmogla prejšnji teden tistih okrog 28 km, bom tudi danes tole!
Za nama se pojavi dvojica, ki naju suvereno prehiti. Moj tempo, kljub temu, da imam občutek, da mi še kar gre, ni ravno šprinterski. Pajk naenkrat odredi, da greva v desno. Dereva se za dvojico, kam mislita onadva. Pa naju nista slišala. Začne se klanec. Poskušam se še pogovarjati, a me hitro zmanjka in le še mislim na to kako bom dihala, da ne pregorim do prvega ovinka.

Ob zadnji hiši naju prijazno pozdravi ovčar. Greva mimo skladovnic drv in se zapodiva prav korajžno v koprive. Ogromne! Pot pa zmeraj ožja in bolj strma. Poskušam slediti Pajkovim korakom in ko gledam kam stopit, najdem kontrolni listič udeleženca z ultre. No, tole morda zamenjava za kako rundo piva?! Ugotoviva, da bo tam naprej vseeno malce težko. Pajk poskusi okrog hiše, jaz njegovo izvidništvo izkoristim za praznenje mehurja.
Mimo hiše jo ubereva v breg, kjer so očitno že šli pred nama. Ne le breg, še nekaj naju je ustavilo – dišeče rdeče gozdne jagode.

Lahko bi se kar pasla tam in me ostalo sploh ne bi zanimalo. Pajk uvidevno upošteva moje želje in pametno presliši moja vprašanja o smiselnosti lazenja v breg. Si štejem korake kot da bi šla na kak več-tisočak in se sprašujem, kdaj me bo Pajk pobaral kaj je z mojo kondicijo. Če sem imela na Rogli razloge za bledico na obrazu, jih tu razen sedenja zaradi službenih obveznosti nisem znala kaj dosti našteti.
Na levi zaslišim glasove. Koga sva uspela ujeti? Na enem od travnikov srečava par, ki naju najprej prehiti, nato sva midva prej na KT. Pajk je spet izbral optimalno pot. Jupi!
Ta dvojica zaostane, dohitiva pa na naslednji KT naslednje tri moške dvojice. Pri spomeniku spijeva ponujeno vodo, se štempljava in odhitiva po hribu navzdol. Končno »moj« teren. Na ovinku, kjer se odpre pogled, »trčiva« v dve dvojici pa mladci tako hitro odfrčijo navzdol, da se kar kadi za njimi. Kar strmo spuščanje je pred nama. Skoraj direktno navzdol proti naslednji KT. Prispeva do hiš kjer piknikirajo. Kaj če bi se jim kar pridružila? Ob brvi čaka Janez K s trumo nadebudnih radovednih otrok. Čez brv, nato se začne pot ob potoku strmo vzpenjati navzgor. Še celo zajle so. Torej mi ni treba spet posebej razlagat kakšen je bil moj tempo! Par, ki sva ga dohitela na prejšnji KT se nama prilepi »na rit«. Žal je tudi en od njiju zgubil kartonček, a očitno ne tistega, ki sem ga našla pri 3. KT. Sta nama ušla naprej, ko sva s Pajkom motovilila okrog nekega neprijaznega pastirja. Pajku je želel dopovedat, da se moker nima kaj potikat okrog. Vztrajno ga je podil stran. Sva se nekako zmenila, da Pajka spusti, a sem jaz ostala pred njim in ga poskušala prepričat, naj me pusti pri miru. Niti Pajkove grožnje s palicami niso pomagale, niti dolžina mojih nog. Čudni so tile koroški pastirji! Seveda električni!
Ko sva se nekako prebila mimo, sva se podala mimo kmetij, kjer smo se srečali z markor-jem. Skupaj smo jo ubrali kar čez, saj ne vem ali naj priznam, pašnike spet v breg. Pajk je določil smer, midva za njim. No jaz z malce več zamika. Tako smo prišli do lovske opazovalnice. Prav zadovoljni smo iz nahrbtnikov vlekli piščalke in prve pomoči. Smo iz piščalk napravili skoraj orkester. Le zmeniti se nismo mogli ali bomo »špilali« v duru ali molu. Poslikali so nas pa tudi od nog do glave.

markor

Pajk in markor sta pokonzultirala ali gremo direktno navzdol ali po cesti do markirane poti. Hvaležna sem bila Pajku, ki je določil drugo varianto in mi spet prihranil še eno hropenje v breg.
Ob hiši, kjer smo z makadamske ceste mahnili na markirano pot, smo doživeli nič kaj prijazen sprejem kosmatega hišnega čuvaja. Upala sem, da veriga tokrat ne popusti. Spet dol. Katerič že? Še posebno, ker mi je bilo jasno, da bo šlo spet tudi gor! Pri enem od prečenj smo naleteli na konkretno blato, da o koprivah ne zgubljam besed. Pajk se je uspešno povaljal v njih in mi tako lepo pripravil pristajališče, ko sem kmalu za njim na cesto priletela v loku »v ribico«. Komentar bi lahko bil: za dobrimi moški tudi na zobe? In to dvema pesjanoma pred gobec. Sta bila prijazna in me nista zamenjala za malico. Sledil je pregled ali imava kosti cele. In bile so. Le pajkice nič več. Odnesle so jo z nekaj dodatnega zračenja, ter komolce in kolena bi bolj pripisali kakemu mulčku in ne mladenki v najlepših letih.
Okrog nekaj ovinkov spet v breg. Me je kar malo na bruhanje sililo tam do vrha Bricnika. Ne spomnim se kdaj, a tako po spominu sem na 4. in 7. KT prežvečila frutabeli. Je lakota ali utrujenost ali oboje krivo za slabost? Stisni! Saj ni več dosti! Zdaj bo res šlo skoraj! le navzdol. Sem in tja po markirani poti do 9. točke na enem od križišč.

Sedaj se je že lepo videlo ciljno prizorišče. Mi pa preko travnikov, nekaj pastirjev je bilo treba še obiskati in nekaj liskam reči: »Hallo!«

Hallo!

Tu je bilo kar navzdol in navzdol pa navzdol. Sem imela občutek, ki ga je Pajk s kako pripombo potrdil, da Pajk tu malce težje drži tisti tempo s katerim »me je gnal« (beri: sem se slinasko pohlevno hvaležna vlekla za njim) v brege in po ravnem.
In ko smo prispeli med hiške v Muto, so nas dohiteli Darja & Andrej ter Aleksander. Oni z ultre, videti pa kot da bi šele štartali. »Ala jim vera!«
Spet smo se trudili nekaj teči. No, če bi se tistemu mojemu premikanju lahko reklo tek. ZdravkoC bi verjetno rekel, da se je nekdo odpravil na jogging. Ali pa še to ne!

Mih in ZdravkoC

Zadnja KT se nam je smejala ob brvi, kjer smo šli že kmalu po štartu. In še, tokrat res, zadnji vzpon. Ne, nisem mogla hitreje in sta mi fanta dala malce pospeška od zadaj. Nek mladenič nas je dohiteval po desni in se nato pojavil pred nami direktno iz ene od hiš. Očitno še ena bolj optimalna pot. Me je kar minilo! Pa je Markor »odredil« iztek. Oh, prav no! Pa pejmo! Za konec se ne bomo vdali. Markor nekje v levo, midva s Pajkom desno, tam slišiva navijanje Sebi, June, Miha... Z markorjem smo hkrati prispeli na cilj. Bravo mi!
Potem v objem in polupčkat naše navijače. Malica je kar sama padla v želodec, čeprav me je Mih zezal, da je prašič notri plaval.

Kje si šel? A tu čez koprive?

Mrzel tuš sem spustila. Med preoblačenjem sem slišala, da sem nekaj zadela na žrebanju, a brez hlač si nisem upala na prizorišče. Sem prosila June, da prevzame zame nagrado. Ne, tokrat še ni bil Garmin (da naredim malce reklame za glavnega sponzorja). Bila je majčka.
Tokrat mi je gospa Utrujenost rekla, da naj pustim fotoaparat na razglasitvi pri miru in je dovolj, če samo ploskam. Sem jo ubogala!
Čestitke 50centu za odlično izpeljano 1. ultro, pa Sebi in June za stopničke... pa še bi lahko naštevala, zato: Bravo vsi mi! Pohodniki smo po pogovorih v večini naredili okrog 28 km in do 2000 višinskih metrov, ultraši pa 35 km in 2500 višinskih metrov. Lep izkupiček dneva!
Zlatko nas je varno pripeljal do doma in lep dan preživet na Koroškem trekingu se je zaključil.
Tako. Upam, da sem se s temle dolgim poročilom (če se ga bo sploh komu ljubilo prebrati do konca) »odkupila« za mojo molčečnost po trekingu na Rogli. Enostavno ne gre vedno »z jezika«. Zdaj pa najbolje, da grem v brege, da bom naslednjič lažje sledila Pajku, če me bo še hotel čakat, saj bi bil brez šlepanja precej precej višje na lestvici. No, še prej moram priti na domača tla. Tale zapis je namreč nastal na zahodni turški obali (po ponovnem obilnem sedenju...) v obmorskem letovišču Kuşadası.
Selamlar!