Ni nam lahko

V življenju (ko takole napišem, se zraven počutim stara ene sto let) se znajdemo v najrazličnejših situacijah in najrazličnejših vlogah. Privatno in poklicno. In včasih človeku ni ravno najljubše, da se ti dve vlogi preveč združita. Ja, ok, ne mislim tistega: za denar je treba delati tisto kar te veseli. Potem boš tudi doma skuliran, fajn in oh in sploh napolnjen s samo pozitivno energijo, ki bo v času polne lune ali kakega krajca sicer malce zanihala, pa se boš kaj kmalu sestavil v tisto popolno bitje, ki ga iztiri le še potres in naravna ujma. A še iz tistega se boš zaradi tega, ker ti je tistih obveznih 8+.... (... je prispodoba do neskončnosti!) ur v službi tako super fajn, tik tak izmazal in spet bo vse OK. No, saj ne rečem. Nekaterim je to prepletanje privat/poklicno všeč, si ga želijo in tudi iz privat scene služijo mastne denarce. Morda jim privat scena služi tudi pri poklicnem napredovanju...

Da ne nalagam preveč: V enem od mojih trenutkov sem se znašla v poziciji, ko je moje privat življenje postalo močno pod drobnogledom. Visoka cena, da lahko ostajam pri delu, ki me v resnici veseli in v katerem uživam. So vzponi in padci, a kje jih pa ni? Se morda kdo spomni Joca Pečečnika, ko je razlagal skozi kakšen "hearing" je moral, da je dobil posle čez lužo in še kje? Ko v dobi tajnosti osebnih podatkov na takem "hearingu" o sebi in svojih domačih izveš stvari, ki jih prvič slišiš... Verjemite, ni prijetno! Takrat se vprašaš kakšne vse "signale" pošiljaš v vesolje. Eno je striček Gugl, pred katerim se težko skriješ, drugo, bolj intimno, preko domačih, prijateljev, znancev, kolegov, sodelavcev, zelenjavarja pri katerem kupuješ zelenjavo, ker ve ali si si danes privoščil avokado ali "le" kislo zelje, poštarja, ki je zadolžen za tvojo pošto ter točno ve ali si dobil priporočeno pismo iz sodišča ali pa polepljeno pisemce s srčki, klošarja, ki straži parkirišče pred tvojim vhodom ter ve, da si točno tisto noč ves opotekajoč v zgodnjih jutranjih urah s točno določeno osebo prestopil domači prag... in preko virtualnega sveta (bloga, sodelovanja na forumih, FB, morda le branja kakih internetnih strani - ja firbci smo in vsake toliko preverimo s katerih strani hodijo k nam... in podobno). Torej dragi moji bralci. Težko sem vedno zelo direktna. Ker ko prideš na tak hearing, se počutiš slabše kot v Orwellovi živalski farmi s sloganom "Big brother is watching you!". Tudi vrtanje po nosu se vidi, ja! To, da izveš, da si vegi in da ne znaš skuhati goveje juhe, je, verjemite, še najmanj! Zato se sploh ne čudim Nti in drugim blogerjem, ki so v celoti ali delno omejili svoje bralstvo. Sama sem se do sedaj odločila, da naj v mojem imenu v glavnem govorijo fotke in njih komentarji. Taki daljši zapisi bodo verjetno bolj redki oz. mi bo v trenutku, ko jih bom spisala "sladko ravno" kaj in kako... ali pa bom zamenjala kakšno svojo vlogo, ker bom ugotovila, da je cena previsoka...