Spartathlon iz spremljevalnega vozila

To, da grem na to tekmo, sem vedela skoraj eno leto. In zavedala sem se kaj vse to potegne za sabo. Spoznavanje tekmovalca, spoznavanje ostalih članov ekipe. In ogromno tuhtanja – možnih scenarijev. Telefonov. Druženj za pridobivanje nasvetov. E-sporočil. Pisem za donatorstvo. Pridobivanje informacij. Deljenje nalog. Učenje veščin, ki jih v življenju še nisi počel… V tem letu se je dogajalo marsikaj. In ja, tajila bi, če bi napisala, da ni bilo nobenih trenj. A obljuba Zdravku in moja vera v njegov uspeh je pri meni prevladala nad vsem!

Resnična hvala Dušanu Mravljetu, BoFu in Frenku za napotke in informacije kako je bilo, ko so bili oni tam. Ob poslušanju se je razvnela domišljija, kaj vse nam jo lahko »zagodejo« Grki. Pa so tako nepredvidljivi, da včasih tudi najbolj nore misli ne dosežejo njihovih pravil. Najlepša hvala vsem donatorjem za finančna sredstva in druge donacije! Hvala za inštrukcije o tapingu in o masaži Pii in Softi, Lenčki, ki se je istočasno potila na gori Čo Oju, o možnih zdravstvenih težavah in ukrepanju. Hvala vsem, ki ste pošiljali že pred odhodom in po poti sporočila s spodbudo in čestitkami, mislili na nas, Sebi in Ireni še posebej za tiste SMSje, ki so bili le zame in moj »mir«.

Naj nadaljujem s čestitkami, zahvalami, pohvalami…:
Zdravku sem že povedala, da je zame res car! Po vseh poškodbah, ko bi marsikdo že obupal, je naredil vse, da je bila glava na pravem mestu. Pozitivizem veje iz tebe do meje, da si ga razdajal naokoli. Še enkrat napišem, da če ne bi verjela v uspeh, me ne bi bilo tam! Še bolj se strinjam s tvojim: Vse je v glavi, čuj!

Na podelitvi z županjo Maratona

Lojze, neskončno sem ponosna, da sem si lahko za trenutek okoli vratu obesila tvojo kolajno. Verjetno je res tako odsevala, da si videl sonček! Hvala ti!!! Niti za trenutek nisem podvomila vate!

Bravo Miro! Ne bom pozabila tvojega prihoda v cilj!


Čestitke za pogum Toni, Zdravko in Bogdan! Bogdan, še do tistega Natašinega hudega SMSja sem verjela, da ti bo uspelo in mi je bilo ob novici strašansko hudo.


Hvala Samo in Fifty. Na celotni poti sta me marsikdaj tako pozitivno presenetila, da sem ostala brez besed! Lepo je bilo »delati« z vama!


Edo, Medo, Neža, Zdenka, Zajc, Leopoldina, Nataša, Mitja, Aleš, Vesna, to, da ste bili tam, je bilo meni v pomoč. Za boljši občutek. Kaj ste doživljali s svojimi »varovanci« veste le vi, ostali smo bili bolj »nemi opazovalci« oziroma hrupni navijači in tudi vam iskreno čestitam!



Po taki tekmi kot je Spartathlon se sprašujem ali bom še kdaj pristala v spremljevalni vlogi. Ne, nismo se imeli slabo! Naravnost obratno! Vse (no, razen vozila, kar je bilo v celotni zgodbi zanemarljivo) je klapalo tako kot mora. A ko gledaš kaj vse se dogaja med tekmo, se ti začne vrteti film o tistem najslabšem možnem scenariju, katerega del si ne želiš biti.

Izpah kolena na ravnem

Izčrpanost...

Mnogo neposlikanega...

Lepo je biti del uigrane spremljevalne ekipe in lepo je biti suport, dokler je vse OK! Zame je posebna zmagovalka tega teka Nataša, ki se je morala znajti v situaciji, ko je bilo vse prej kot vse OK! Nataša, res moj poklon!

Ne nisem tekla, pa si po vsem, kar sem uspela videti na tej tekmi, upam za tiste, ki si želite končati s to tekmo (pa verjetno velja še za kakšno) napisati podobno kot Zdravc: Eden od obveznih treningov je trening glave. Če glava ni pripravljena in ne verjame v uspeh, ji telo ne bo sledilo! Ne hodite brez ekipe. In izberite ekipo, ki vas dobro pozna, ve kaj pomeni napor, se med seboj razume in kljub temu, da imajo člani ekipe naloge razdeljene, tudi ostali vedo kaj in kako, se zaveda, da suport ne pomeni le tistih toliko in toliko ur od štartne pištole in do trenutka, ko tekmovalec prestopi ciljno črto – tu poljubi Leonidasa, ampak se suport začne že mnogo prej in konča mnogo kasneje…


Zame je bil to dogodek, ki mi bo ostal v izredno lepem spominu!

Še enkrat hvala Zdravko, Fifty in Samo za čudovite trenutke! Ponovne čestitke letošnji slovenski šesterici!!! Ter srečno vsem bodočim Spartathloncem!