Dve nedelji, dva maratona

Proti cilju na štadionu

Prejšnja nedelja: Amsterdam.
Že lani na Amsterdamskem polmaratonu sem sklenila, da se tja gotovo še vrnem. In res sem se. Že kar letos. Pred dobrimi dvemi meseci smo se z ekipo, ki se je lani udeležila teka čez most med Dansko in Švedsko (Tjaša, Irena, Pegaz), dogovorili kako bomo potovali. Ovca, tudi članica ekipe, je tako ali tako že tam. Najprej z letalom do Bruslja, naprej pa rent-a-car. Prenočišče nam je več kot prijazno ponudila ovčja čredica. Ekipa za tek se je povečala še za tri člane (Nataša, Tomaž, Edi).

Ekipa brez maratonke Nataše

Dan pred maratonom smo osvajali Alkmaar, peščene sipine obale Bergen am Zee in Amsterdam, se privajali na morebiten veter in zaskrbljeni zrli v nebo: "Le kaj nas čaka jutri?"

Na dan D smo vsi, razen Nataše, ki je tekla svoj 1. celi maraton in je imela štart prej, v Amsterdam odšli tam nekje okrog 11. ure. Pri iskanju parkiranja smo se odločili, da v nedeljo gotovo avtov ne vozijo s pajki, ter ga parkirali na nek pločnik. Dobili smo se še z Bruseljsko, bolj suport, ekipo (Suzano, Tino, Matevžem). Odpravili smo se proti štadionu, kjer so le malce pred tem, ko smo prispeli tja, na cilj pritekli 1. maratonci. Z Ovco sva želeli ostalim pokazati, kje je cilj in kakšno je vzdušje tam. Sledilo je slačenje, oddaja odvečnih oblačil v garderobo in poskakujoči smo odšli proti štartu. Tam je organizirano tako, da v štartne bokse spuščajo redarji. Le-ti že po barvi štartne številke vedo, kakšen predvideni čas si prijavil ob prijavi. In čeprav je bila moja in ovčina želja, da tečeva skupaj - tako kot lani, sem jaz ostala nekje v zadnjem boksu... Ostali so odšli naprej. Tomaž se je prijazno ponudil, da bi tekel z mano, a sem razložila, da na 21 km težko s kom tečem, pa tudi njegov prijavljeni čas je bil nekaj razredov boljši.

Nizozemski THE STROJ

Na štartu so nas spodbujali, vsake toliko v različnih jezikih povedali koliko časa še manjka do štarta in ogromno govorili po nizozemsko... Ja, tudi muzika je bila. Pok. Na začetku sem se prilepila nekemu sivolasemu gospodu za vrat in mu pihala za ovratnik. Ravno tak tempo, primeren mojemu, je imel. Potem pa pojma nimam kje sem ga "zgubila". Moje misli so odplavale drugam in nisem bila več pozorna na tekače okrog sebe.

Ko sem pri 8,9 km, kjer so merili vmesni čas, videla številko, sem bila sama nad sabo pošteno navdušena. Definitivno moj najboljši čas kadarkoli! Pri 12. km sem pospravila vase preverjene tabletke enervita in malce kasneje še vitergin. Pa je bila moja ihta vseeno očitno prehuda... Pri 16. km je nastopila kriza, ko sem morala postavit glavo na svoje mesto. Koliko Golade je še pred mano? Sem že čez egometer ali še pod? No, saj smo že pri številki 19. Tale dva bom pa že še. Množica okrog proge se je zopet zgostila in mi dala novih moči. Ko se, malce naprej kot lani, oglasita ovčin škorpijon in Nataša, ki je odlično opravila z 42. km, mi je pa sploh zaigralo srce. In na štadionu, ko je že skoraj vse mimo, slišim še Suzano. Je bilo kot pesem za moja ušesa! Cilj! Ura je kazala okrog 17 minut čez 2 uri. Vedela sem, da je gotovo padel moj rekord na 21 km. Ko sem zvečer preverila na internetu in ugotovila, da sem rezultat izboljšala za 2 min in 24 sek, je bilo jasno, da bo amsterdamski maraton pri meni na posebni stopnički priljubljenosti. 2.09.11. Na dogovorjenem mestu smo se zbrali in ko smo se prestavili do avtomobilov, srečali še 4 Slovence. Kako je svet majhen! Zadovoljni smo odšli do restavracije all you can eat in se napokali do onemoglosti ter popadali v postelje... Tokratne sanje so bile lepe... Hvala še enkrat ovčini čredici za gostoljubje!

In včeraj: Ljubljana.

Kljub osvojenim vsem korziškim klancem sem se zavedala, da bi bili dve 21tki v dveh nedeljah zame čisto preveč. Tako kot lani sem se prijavila na 10 km, le da smo tokrat v službi sestavili ekipo. 8 (kar je 8%!) se nas je udeležilo rekreativnega teka na 10 km. Prejšnji večer smo v TFjevski zasedbi pomastili sklede testenin in ob Pegazovi predstavitvi Afrike (Staša, sva s Pegazom dogovorjena, da mu ne bo zoprno še enkrat pokazat!) malce pozabili na naslednji dan. Ponoči se je spremenilo uro. Smo lahko dalj spali. A kaj, ko sem imela občutek, da se bodo vsi, ki jih poznam, tokrat prvič udeležili te ali kakršnekoli tekaške prireditve. Telefon je zvonil kot da imam telefonsko centralo! Katere nogavice boš ti obula? A misliš, da je treba tiste, ki smo jih dobili v vrečki, prej oprati? Kako naj pritrdim čip? A imaš ti kakšno kapo s šiltom za posodit? A lahko še kako štartno številko zrihtaš? A si se že pokakala danes? A misliš, da mi bo kava zdaj škodila? A jo lahko popijem z mlekom? A naj imam rdeče ali modre superge? Kje se dobimo? Si priklopila pralni stroj? Baterija na daljincu mi je crknila! Boš imela ta viseče uhane?.... Se mi zdi, da bi sedajle lahko še naštevala... Še dobro, da se je v nekem trenutku moj mobi odločil, da je bilo dovolj. Le še zapiskalo je: Baterija je prazna. In tako sem se počutila tudi sama. Kako lepo je bilo v Amsterdamu! Le SMS sodelavca, naj uženem amsterdamski veter in to je bilo vse.

Na štartu sem se udeležila slikanja TF in odvečno robo oddala Tomažu v varstvo. Neskončno hvaležna sem mu bila za suport in navodila, da naj mu anorak predam v varstvo že na štartu. In jasno, tudi tu: pok!

Po Dunajski navzdol do Plave lagune, kjer sta mi mahala matka in brat s psičko Gašo. Še ona je nekaj tulila v pozdrav! Pa naprej do Ruskega carja in obrat po Vodovodni. V glavi se pripravljam: dovolj počasi grem, da na 8. km pospešim. Ugotavljam, da bi brez problemov lahko oblekla kratke hlače. Neznansko vroče mi je. Spet zavijem proti Dunajski. Na tleh dekle nad katero se sklanjajo, policija s prižgano lučko, rešilec s sireno. Uf! Morala mi v trenutku pade v hlače. Tole mi je tako težko gledat! Glava ne zdrži. Psiha je naredila svoje. Glavno, da pridem do cilja! Korak za korakom mi je bilo težje. Bom sploh prišla do cilja? Zdrži, če si prejšnji teden naredila 21 km brez bistvenih težav, bi moral biti tole mačji kašelj! Oglasi se še desni kolk. Ups. Pri operi še spodbudne besede Tomaža, dva ovinka in: Cilj! Ura se ustavi pri 1.02.07. Neto sem za 5 sek poslabšala lanski rezultat. Počutila sem se kot, da bi pretekla cel maraton. Sesuta. A s trmo v očeh, da grem čez 3 tedne v Palmanovo na naslednjih 21 km...