Polmaraton Palmanova

Pok! Kot iz topa! V ozki uličici je naredil svoje še odmev... Začne se. Stopicanje na mestu, hoja in končno nastane toliko prostora, da zatečem. Najprej en krog po ulicah, napolnjenih z domačini. Možak se dere: "Ciao bella!" "A si mislil mene?" Tudi, če bi, bi moral počakati, da pridem do cilja... Na levi ob meni je Softi, ki s posebnimi gibi rok in zamaknjenim pogledom, da vedeti, da je v svetu glasbe, ki si jo je izbrala za teh 21 km. Kar nekaj skupnih tekov sva naredili pred tem in poznam njen tempo. Zato me čudi, kako hitro gre. A mi reče, "Neki si ti hitra dones!" "Oj ustavi konje! Saj ti komaj sledim!" Pri treh kilometrih imam občutek, da ne bo šlo. Da se je v zadnjem tednu nabralo toliko nepredelanih zgodb, da glava ne zmore. Boj misli. Prav po slonovsko jusufovsko: zmoreš, ne moreš, zmoreš, ne moreš... To se je pletlo nekako do petega kilometra. No, pa smo na četrtini. Približno na vrhu goladarskega egotripa. Grem vsaj eno Golado... Vrste tekačev se redčijo. Okrepčevalnice so na mestih, ki jih nisem navajena. Druga tam nekje pri 8.5 km, jaz pa bi jo rabila pri desetem! Tudi voda, ki mi jo prijazno ponujajo, mi ni dobro dela. Čisto premrzla je bila. Sem jim pa štela v plus, da so mi jo podali v roke. Softi sledim do 10tke, nato imam občutek, da se mi je "odprlo". Kar naenkrat je bil 14. km. Sprašujem se, če ni Softi začel pešati tempo. "Gremo punca!" Kje so najini nočni PSTji? Ko sem se vsa brez energije privlekla iz službe, v času, ko ostale ženske otrokom berejo pravljice za lahko noč, in me zvlekla v temo, dež, mraz...? "Pejt, pejt!"

Moje misli so begale. Kje so zdaj ostali? Računala sem kakšen je približen čas, če sem na tej in tej razdalji in ali se mi bo želja, po čisto določenem času izpolnila?

vir: TF

Spomnila sem se na nasvet Tomaža, "Pazi kaj delaš z rokami, opazuj svoje gibanje in ne mahaj levo/desno ampak naprej/nazaj. Zgubljaš energijo." Sem poskusila misli krotiti in opazovala kako mi gornji del telesa rotira. Poskušala sem nadzorovati gibanje. In vsakič je med nama s Softi nastala večja razdalja. Kaj tole že deluje?!

Km so minevali, da mi sploh ni bilo jasno kdaj. Pri 18. zgrizem še en enervit in občutek imam, da bi lahko poletela. "Softi! Greva!" Če pomislim, da bi mene kdo tako spodbujal, si predstavljam, da bi mi šlo na jok. Težko sledim tujemu tempu, zato na polmaratonih težko s kom tečem. Tudi Softi me podi naprej, a ta opcija takrat ne obstaja. Pri zadnji okrepčevalnici dobim namesto kozarčka kar steklenico. Bolje, a zašraufa me. Zdrži do cilja! Pri 20. km Softi vseeno neham težit in tečem sama proti cilju. Ko pridem pod 1. plastični obok, si mislim, da je le še malo. Pri prihodu proti štadionu veselo maham navijačem, a z grozo ugotovim, da bo treba še okrog. Konec! Izreden občutek! Kot da bi lahko v tistem trenutku pretekla še enkrat toliko... Si lahko to razlagam, da se nisem dovolj potrudila? Da bi morala bolj loviti minute in sekunde...? Morda. A za to bo že še čas... Vseeno čisto soliden čas 2:11:?? in izpolnjena velika želja. Čestitke vsem PBjevcem! Za mano pa Softijin glas: "Tastara, ne vem od kod ti to vlečeš...?"

Bil je dan, ki sem ga izredno težko pričakovala in se ga iz srca veselila. Nastal je dan, ko sem imela več opraviti sama s sabo kot s kilometri. In dragi prijatelji, bili ste tam! Z mano! Pred, med in po teku! To mi ogromno pomeni! Hvala!

Še bomo tekli...