ponedeljek, 26. november 2007

Gostujoče pero - Ančkin gusarski dnevnik

Na Korziki sem se imela res lepo. Stvari so se odvijale tako, kot bi si človek lahko le želel. Prav zanimivo mi je, kako smo si z A&A na nek način popolnoma različne, po drugi strani pa tako zelo podobne, a skupaj se imamo neskončno fino. In Anči mi je že takrat obljubila, da mi posodi svoj Gusarski dnevnik, da objavim kako dogodivščino tule, čeprav ima o blogerstvu čisto svoje mnenje.

Tako en odsek naše zgodbe izpod gusarskega peresa:



"...Všeč mi je, kako se vse stvari poklopijo v popolnost, če je človek dovolj odprt, malce nor, premore mešanico spontanosti in poguma in ima ves čas vklopljene senzorje za raznorazne ideje in signale, ki mu uspejo šiniti v glavo. Pomaga tudi prijaznost in neškodljivost do okolja. Preden tole zaide v pretirano filozofiranje naj razložim na praktičnem primeru, čeprav se lahko z veseljem pohvalim, da bi kot case study za tole teorijo zlahka navedla kar celo svoje življenje.

Ni naključje, da v Sparu v Portu niso imeli niti enega uporabnega zvezčiča, saj me je 400 višinskih metrov višje, v Piani, v zakotni trgovinici s souvenirčki na temni zakotni polički čakal tale ladijski dnevnik. Kot majhen otrok sem se ga razveselila in dvakrat sem se morala vrniti v trgovino, da sem izprosila ceno za ta sicer neprecenljivi zaklad.




Prav na Korziki, ki je prežeta z gusarsko zgodovino, bom imela možnost popisati svoj prvi gusarski dnevnik in čeprav zaradi nas treh domačini ne bežijo v hribe, postavljajo obrambnih utrdb in zbirajo orožja, naše popotovanje na momente vseeno spominja na piratstvo. Vztrajno, dan za dnem, osvajamo deželo (in upamo si polaskati tudi njene prebivalce) na naših dvo-kolesnih strelah, namesto udarne gusarske himne, pa zvok mojih pnevmatik opozarja vaščane, da prihajamo. Včasih nenapovedano vdremo na kakšno privatno posestvo in tudi krademo. Krademo čudovite razglede, ujete trenutke, prijazne nasmehe in vonj. In še marsikaj bomo zaplenile in odnesle s sabo domov.




Prav Porto me je tako gusarsko prevzel- v živo si lahko predstavljam, kako so Genovci tam zasidrali svoje ladje in pognali Korzičane v globoke kanjone in visoka hribovja v notanjosti dežele, kjer so potem skrivoma negovali svojo kulturo, se pogovarjali v svojem jeziku in peli svoje pesmi.
Bolj kot se pomikamo v osrčje Korzike, bolj čutimo to nacionalno zavest, zasidrano v starih bradatih možeh, ki posedajo v vaških gostilnicah in premlevajo to in ono in se ne zmenijo preveč za mimoidoče kolesarke.

Iz Porta nas je pot peljala visoko nad dolino, mimo zapuščenih in razpadajočih kamnitih pastirskih bajt, prašičjih staj, v katerih so samevali hripavi psi, kaj se je zgodilo z vsemi prašički pa lahko samo ugibamo. Hm, zima se bliža, lokalne trgovinice pa se šibijo pod Korziškimi specialitetami - slastni pršuti, salame, dobrote iz prašičje drobovine.

Korziški pol-divji prašiči sicer dokaj prosto postopajo po deželici - vendar pa isto velja za korziške pol-divje lovce, ki bojda streljajo vse povprek, o čemer pričajo prestreljeni cestni znaki in odvrženi tulci, potem pa meni nič, tebi nič s svojo lovsko puško prikorakajo v vaško gostilno in z njo ponosno mahajo naokrog.









Mladenič z odtisom Che Guevare na jagrsko-zeleni srajci je s seboj iz gostilne v Elvisi odpeljal mično črnolasko, kar mi je dalo misliti, da se morda na Korziki meri moškost z dolžino lovske puške. Kakorkoli smo si za hip zaželele, da bi nam kdo ponudil prenočišče v svojem domu, se hkrati sprašujem, kakšne trofeje bi našle na stenah tistih hiš, ki jih zaprte rdeče, rumene in modre polknice skrivajo pred radovednimi pogledi z ulice.




Vasice v tem delu so nas vse prevzele. Obdaja jih tiha spokojnost, sluti se mirno in počasno življenje, ki ga pri nas odseva Kras, me tri moderna dekleta iz glavnega mesta, pa ga tako zelo pogrešamo. Že prva vasica Ota, je bila z vseh zornih kotov nepopisno fotogenična.
Nižje doli, kjer se srečujejo ozko izklesane rečne dolinice, ki jih hrani voda, ki priteka iz okoliških visokih hribov, smo občudovale prekrasne arhitekturne dosežke - kamniti obokani mostički, ki se zrcalijo v zelenih tolmunčkih, so tudi stoletja potem, ko so jih Genovci gradili, enako trdni. Pri enem takih smo razjahale kolesa in peš sledile potki globoko v čudovito sotesko Spelunca.
Poleti se prav gotovo ne bi uprle mrzlemu kristalnemu potočku, tokrat pa smo raje samo uživale v razgledih z granitnih ploščadi, svežini temnega gozda, prepredenega z lijanami in oponašala krike ptic. Pont de Zoglia še eden izmed genovskih mostičkov je skrit sredi soseske, oddaljen od oči lenobnih avto-turistov, aktivnega raiskovalca pa nagradi z mirom in tišino na skalah sredi žuborečega potoka.

Vsak spust se seveda poplača z vzponom - na srečo velja tudi obratno in kar pošteno smo se nasopihale pri vzpenjanju nad dolino, hkrati pa seveda zbrale dovolj energije za glasno vriskanje in navduševanje nad razgledom.
Me vedno višje, globoke doline petih rek, varovane s strmimi oranžnimi klifi pa daleč pod nami. Nekje zadaj pa le še slutnja oceana, ki smo ga za nekaj časa zapuščale.

Na poti so me fascinirale neverjetne družinske grobnice in z največjo lahkoto sem se strinjala, da so najbolj razkošna domovanja na Korziki posvečena ravno mrtvim. Mavzoleji, takšnih in drugačnih barv in oblik, več-nadstropni, s celimi življenjepisi tam pokošenih junakov. Spomnim se enega, ki je v boju za Francijo častno preminil v Maroku, tu pa so mu podarili večnost s prekrasnim razgledom nad zračno dolino. Seveda so nas še veliko bolj kot mrtvi, zanimali in fascinirali tisti primerki pravih domačinov, ki smo jih na poti uspele srečevati. Kljub temu, da so izredno prijazni in gostoljubni, se zdijo nekako plašni in zadržani in so nas bolj kot ne vedno od daleč povohali, potem pa šli svojo pot.



Težko bi isto trdila za njihovo živino. Že bik, ki je na poti iz Galerie, izbral Aljo za svojo žrtev, je demonstriral vse prej kot korziško prijaznost. Nikakor nisemo imele namena motiti njegovega duševnega miru ali vdirati na njegovo privatno posestvo, samo malce vode iz obcestnega vodnjaka smo si zaželele; kaj je tako razhudilo mladega bikca, ne bomo izvedele - rdeče hlače, rdeč bidon, rdeče kolo , ali pa morda le ni šlo za zlovešč napad, pač pa za romantično osvajanje - kakorkoli, Alja se je pred njegovim srepim pogledom pognala čez ograjo, skoraj v prepad in ga z raznoraznimi metodami prepričevanja, kot so dretje, moledovanje, metanje kamenja za odvračanje pozornosti, hotela prelisičiti, vendar mu je šele po kakih desetih minutah uspela pobegniti. Poleg bikov so se kasneje izkazali kot relativno nevarni še prašiči in druge, sicer dokaj nedolžne zverinice, kar pa je že druga zgodba...."

4 komentarji:

Sebi pravi ...

Bi bilo treba Anči prepričati, da začne blog pisati. Čudovito napisana zgodba, ki te čisto potegne.
Tole z bikom je super izkušnja, ha?

:-) pravi ...

hja sem že poskušala uporabiti diplomatske sposobnosti prepričevanja pa mi nekak ni uspelo! Morda, če bo ful velik pozitivnih odzivov... ;-)
Bik je pa ful strašn zgledu... Ampak je mel ful lepe učke! ;-)

Mojka pravi ...

Krasno je! Res bi lahko pisala blog, da še z drugimi deli svoje pisanje. Zakaj bi samo zase zadržala tako umetnino? :)Zelo zelo mi je všeč :)

mojcej77 pravi ...

Jaaaaaaaaaaaaaaa!!!
Pisat blog, takoj zdej, hočmo še!
lp,
m
pies:alja, a kr bik?:o???...še dobr, da si ušla...