sreda, 12. marec 2008

17=10+7

Nobena težka znanost, bi človek rekel.
2x17=34
Tudi nič posebnega.
Ali pa 17-7=1o? Ne, ni ok.
Hmmm, mi je malce iz fizikalnega preskočilo na filozofsko. Ampak zdajle po, z mrzlo vodo, stuširanih nogah, ki so na koncu postale vroče, se mi morda malce oprosti...
Tele številke pomenijo, da sem v nedeljo pretekla 17 km ali polovični PST, v torek 10 km kRožnik in danes 7 km "Murgelski tek". Glede na to, da sem se danes prijavila za Sežanskih 21 km je treba tudi malce tečt, ja.
Nedeljskih 17:
Dobesedno drekast začetek! To, da sem najprej spraznila svoje črevo, bi lahko tule mirno spustila, a ne bi drek dobil tako močnega mesta v temu pisanju, kot mu, glede na situacijo, pripada. Če bi bila kot TF Fotr, bi zdajle znala vzorno napisat sočno zgodbico, tako pa sem bila le vzorna lastnica psa, ki sem s papirnato eko vrečko (malo sem, kako že Staša in Sebi? hajsosajeti? ;-) ) pobrala eko drek moje Črne sredi travnika. Pri tem se nisem popolnoma nič smilila sami sebi, Črni je bilo tako ali tako vseeno. Meni pa na zbornem mestu šoferjev s cilja "Osmomarčevskega PST teka" ni bilo popolnoma nič vseeno, ko sem nato iz superg spravljala DREK nekega malo manj vzornega lastnika psa, ki je morda, glede na sestavo dreka, ne le eko pes ampak celo vegi pes! Kam naj drugače uvrstim cele arašide? A tega do danes in seveda tudi v prihodnje ne bom vedela. Ampak zdaj mi je že vseeno! Vitu, ki je bil nato moj šofer do štarta, sem vseeno predlagala, da mi posodi ne eko PVC vrečko, da mu poleg sledov otroških piškotov, ne bo treba čistiti še dreka...
In s tem se je za, ne morem reči ta dan, ampak - do nadaljnega, z drekom zaključilo.
Na štartu se nas je kar nekaj nabralo. Tudi taki, ki nismo bili prijavljeni. Malce mi je bilo ob pogledu na sestavo neugodno, saj mi je bilo v trenutku jasno, da sem najpočasnejši član skupine. Se nisem pustila motiti. Že v prvem kilometru je med nami nastala razlika, ki se je nato le še večala. Še dobro, da se je Izyemna odločila za moj tempo in tako sva skupaj začeli gristi v hrib. Pridružila se nama je tudi Janika na kolesu. Malce me je zmedlo vprašanje: "Kje imaš pa ti tegaintega tekača?" Khmmm. "Imam?" V žepu ga ni, v rokavu tudi ne, ušesa imam premajhna, da bi se skril za njih... Verjetno se ima kje drugje. Se morda vidi, da sem imela težave? Te so bile bolj povezane s hropenjem v hrib kot s takimi vprašanji. A sem bila na vrhu kar ponosna, da sem speljala, no odtekla, sicer v prvi prestavi, tisto, kar nas čaka tudi na letošnjih trojkah. Bo treba še kdaj tole sprobat, da se navadim na tiste ovinke... Potem pa navzdol. Kje? Za vsak slučaj sva povprašali in dobili pravilni odgovor! Pred Dolenjko sva skočili vsaka za svoje drevo in se spraševali kaj bi si mislili morebitni mimoidoči.
Spet se nama je pridružila Janika in naslednja tema so bile savne ter naše izkušnje v njih. Kljub temu, da sem si sposodila še kako sosedovo zgodbico o savnah, sem daleč zaostajala za Izyemno. Še premišljujem ali bi bila v njeni koži ali ne...
Tik tak in že smo bile pri PST pujsu, ki ima sedaj že tak podbradek, da ne ločiš kje je glava in kje rep. Upam, da ga nimajo za zakol in upam, da ga niso kastrirali. Baje lahko potem staknejo padec imunskega sistema in poginejo. No, baje se je tako zgodilo nekemu vietnamskemu pujsu na Dolenjskem. Kaj vse ne zveš na teku, kajne?! Čisto razumem Sebi in še koga, ki tečejo z mp3-playerjem, ampak potem zamudijo take zgodbice! Če si pozoren, lahko od mimoidočih izveš še kopico kuharskih receptov in kako je s temi nevemkakšnimigrozniminemogočimi moški, jasno, če so mimoidoči osebki ženskega spola. Pri moškem spolu zveš kako je bilo na nogometu, katere praške je treba zmešati po treningu in kako je vse zmeraj dražje. Ups, vem, da že malce nalagam, ampak s Softi se na najinih skupnih tekih le še spogledava in planeva v smeh, ker so resnično kar naprej iste teme. In ja, midve nisva nič boljši, da se ne bi kdo čutil prizadetega, prosim! Pred sabo uzremo luzerja in :-d, ki smo je jima že zelo zelo približale. Ja seveda, baje se nasprotja privlačijo. :-d in pujs. Dva čista kontrasta, a brez božanja ni šlo.
Nato pa kmalu Livada in okrepčevalnica, ki jo je pripravila Bobrova Jakica. Toliko dobrot, da ji tudi midve z mojcej77 na enem od Runnerjevih tekov nisva bili primerljivi. Kar nekako se nismo spravili od tam. Luzr je še kramljal, ko smo z :-d in izyemno že krenile naprej.
Popolnoma presenečena sem bila, da :-d lahko tako počasi teče. Ji je nagajal kolk oziroma bolečina v njem. Sem imela očutek, da se še nisem nazaj ogrela, že nova okrepčevalnica, ki je imela celo napis: Nadja&Kustus. Tudi, če mi ne bi pasala tekočina, bi spila kak kozarček, tako prijazno sta pripravila na tisti klopci. Spet se nam je pridružil luzr in počasi smo odšli naprej.
Pred nami je bilo še kakih 6 km. Izyemna in luzr sta malce pospešila, midve z :-d pa sva klepetali. Ne, ni treba ugibati kaj je bila tema pogovora, piše malce višje! Meni je na Grbi prav pasal klanček navzdol, :-d je pa ravno tam najbolj bolelo. No, v povprečju ravno prav. Ali to paše že k statistiki? Sem danes slišala neko zanimivo tezo o tej vedi. Da nič ne pomaga statistika, če si v tistem "bad" delu. Hja :-d je to v tem primeru gotovo bila.
Vedno več ljudi smo srečevali. Sem se malce spraševala ali je ta del PST najbolj obljuden ali je k temu pripomogla kasnejša ura. So mi povedali, da je pogled na uro na koncu pokazal 2 uri. Sem bila tako navdušena sama nad sabo, da sem takoj poslala SMS na sever Ovci. Najprej sem še jaz kasirala kaplje hladnega tuša, ki so imele izredno dolgo pot. Sporočilo, da če ne tečeš 15 km pod uro in pol, potem nimaš kaj iskati na polmaratonu je potovalo iz Slovenije na Nizozemsko in nazaj... Za tele številke ne jamčim, ker sem v besu nad pohvalo, SMS takoj zbrisala. In skoraj za lahko noč dobila prijaznejši SMS, da je tudi Ovci ta dan uspelo 18 km v 2 urah in kusur. Pa sem imela nato občutek, da sem Ovci še jaz dodala nekaj kapljic h prvemu hladnemu tušu, da sem vedela, da rabi brco. Ampak v Sežano greva pa skupaj in se že veselim, tudi če po štirih!
Torkovih 10:
Z aylo - mojo maroško vodičko - sva se od prejšnje Golade poskušale dobiti na čvek, a nekako nisva našli skupnega termina. In ugotovila sem, da mi je najljubše, če se s frendami dobim na kaki rekreaciji. Ker potem nimam občutka in slabe vesti, da že tako ali tako samo sedim. Med iskanjem termina, jo vprašam, če gre z mano na kRožnik. Malce je bilo treba razlagat kako in kaj, a ker ji je bila všeč uvertura v Golado, se ni dosti upirala.
Nekje na sredini poti do štarta prisede v avto in na hitro izmenjava novice. Na štartu že kar nekaj hardičev in 3 softiči. Še od teh treh sofitčev nas je Kustus kaj hitro zapustil in ubral svoj tempo. En tak dan, ko ne veš ali bo deževalo oziroma ali morda že ne dežuje, vse sivo okrog tebe in zraven: Mazijeva rumena vetrovka. Pravi sonček! Ko se pot postavi pokonci, (tole mora biti gotovo "taglobok" krožnik za juho), začnemo ženske bolj glasno dihat. Sem mislila napisati dekleta, pa sem se spomnila, da smo v Maroku s tem terminom klicali dve starejši sopotnici in kljub temu, da sta bili frajerki, se v tem trenutku ne čutim primerjati z njima. Sem čisto premlada. Občudujem Nadjo, ki je, s hojo v tisti hrib, skoraj hitrejša od mojega teka. Je iz mene butnil tisti atomček tekmovalnosti, da sem do cerkvice vseeno uspela priti pred njo. Nato malce gor, malce dol.
Na kar nekaj ovinkih sem imela občutek, da želi Nadja po bližnjici. Na kRožniku sem bila le enkrat in mi je bila trasa všeč, le takrat je bilo pretemno, zato mi je bilo tokrat škoda, da bi kar nekaj sekali. Nekončno so mi bile všeč Mazijeve "moške" besede: "Ne! Tule gremo!" Me tri pa poslušno za njim. Kaj so si mislili mimoidoči ne vem. Morda: "Oh! Ubogi on! Kar tri ga sledijo!" ali "Opa! Tale mora biti čisti car!" No, kako se je počutil Mazi ne vem, vem pa, da je mene njegova rumena spravljala v dobro voljo, alya pa je imela občutek, da jo kar vleče v klanec.
Tam nekje pri mostičkih sem imela manjšo krizo, a ker ostali trije niso popustili, mi ni preostalo drugega kot da sem jim sledila. V klanec mi je šlo lažje, ko pa se pot prevesi navzdol proti skakalnicam mi je kar letelo. A naj priznam, da je mimo pritekel postaven tekač? In kar me je najbolj fasciniralo je, da je bil večji od mene! Sem se držala Tomaževih navodil glede bokov pri teku navzdol in je šlo kot raketa. Ha, tu me še Mazi ni sledil.
Sem hitro spet pristala na realnih tleh. Se je teren spet sploščil, tekač je z istim tempom nadaljeval in me prepustil ostalim trem, ki so me jasno že dohiteli. In spet tisti odločni moški: "Tule gremo!" Uf, a spet navzgor? Presopihamo še zadnji klanček, nato pa le še navzdol do avtomobilov. V nekem trenutku kot metek v glavo: šus! Totalen šprint smo ubrali. Še sama sebe nisem spoznala! Druga-kasnejša ekipa kRožnika je že krenila na pot. Nas je čakalo še raztezanje in nato doma topel tuš.
Današnjih 7:
S Softi si zamenjava nekaj sporočilc, kdaj katera ne more danes na tek in ugotoviva, da se nama nekako ne izzide, da bi se dobili. V službi pripravljam še zadnje stvari za jutri, ko me pokliče Rok, da je v bližini in me pride obiskat. Sem se ga razveselila in ko me povabi na tek, sem bila še bolj navdušena. Dogovoriva se za pol deveto zvečer. V uri pred tem sem se počutila kot telefonistka, ki ni vešča svojega posla. Prvič, ker ne ve kdo jo kliče in drugič, ker se ne znajde kaj je prioritetno. V času enega telefonskega pogovora mi ostane na ekranu napis: 6 neodgovorjenih klicev. Halo?! Kdo je naslednji prosim? In ker se ura približuje dogovorjeni, se z aparatom v rokah sprehajam po stanovanju. Zraven iščem levo nogavico, si slačim puli, oblačim majico.... in... naenkrat ne vem kje so očala. Se spomnim dedka, ki je rekel, da je to tako, kot da bi goske srale - tisoč opravil naenkrat in tipam naokrog... Končno najdem.
Saj ne vem ali sem sploh odložila ali je bil Rokov klic vmes med ostalimi. "Ne zdaj odpovedat", si mislim. Zdaj se mi res ne bo dalo sami v to temo. Sporoči, da je že spodaj. Vseeno pred Softijinim blokom pobereva še njo in nadaljujemo po PST mimo Murgel do Tržaške.
Malce sem imela zmedeno prehrano danes in EKO pesa iz EKO kmetije, ki so mi jo pred par dnevi podarili pri očetu, mi je ob prihodu domov tako pasala, da se ji nisem mogla upreti. In sva se nato med tekom malce borili. Ona bi ven, jaz bi jo imela noter. V težki bitki sem zmagala, a se ne spomnim kako gostobesedna sem bila. Nazaj je bilo lažje. Sem peso očitno prepričala kje ji je mesto.
Ko takole tekam, opažam, da mi je prvih tri do pet kilometrov prav težavnih. Potem bi lahko pa tekla, tekla, tekla, ... no, tole ni v dolžino, tole je v času. Enkrat bi se verjetno vseeno nehalo. Ampak do tiste točke še nisem prišla. Morda kdaj sprobam. Ko bom na to pripravila svojo glavo, se gotovo lotim kakega takega podviga. Do takrat bom vesela že, da se sploh obujem in premaknem rit iz tistega udobnega stola ter da pridem čez cilj sežanskega teka.
Tako. Po krajšem premoru, ko ste se gotovo že navadili le slikc, spet dolg zapis "kwa dogaja?" Dober tek!

5 komentarjev:

Sebi pravi ...

Hehehehehehe. Dobra konkurenca Fotru si!

Bi ti najprej čestitala za vse odtečene kilometre. Ampak sem čisto preveč impresionirana od vse te medijske pozornosti ;-) ?!? Si dokazala, da prebereš mnogo zapisov in pripadajočih komentarjev - zato te za nagrado povabim na tek, ko boš v Mariboru. Da pregledava polja in vse eko drekce, ki jih je pri nas več kot pri vas... Garant!

Le pozdrav in en čohec Črni!

:-) pravi ...

Haha! Seveda sem za kak tek v Mariboru. Se mi v aprilu spet obeta neko predavanje tam... pa se lahko zmeniva! Se boš smejala, ko boš zvedela komu predavam. Tele eko zadeve znajo bit zanimive! :-)
Berem že berem, komentiram pa mal manj. Se bom bolj potrudila! ;-)
Pozdravček tudi vsem v Mb!!

Sebi pravi ...

Daj javi mi na mail kdaj boš kaj v Mb (sebastjanaklepec@gmail.com). Da se te ne bom spominjala samo po vandalizmu (spodbujanju tekačev s točenjem po prometnem znaku)...

Črne ne moreš s seboj pripeljati, ha? da spoznam še eno pasjo lepotičko...

Ovca pravi ...

Bravo! Dobro ti gre! Pa še mene na razdaljo 1300 km brcaš v rit. Ti zavidam vso to družbo in okrepčevalnice. Jest se čisto sama v totalnem vetru preganjam po sipinah. No občasno se mi pridružita Balaševič pa Iztok Mlakar. Se veselim Sežane!

Pegaz pravi ...

Bravo! Kakšen dober špirit, en teden pred veliko Sežano. Se bom tud sam priklopil, zdaj, ko je količina pretečenih km tako nizka, da o njej skoraj ni vredno zgubljati besed...
Kola je, nimaš kej.

Smejka: pazi se teka v nedogled, smo sprobal pri ninočki, se ni obneslo. Zakaj gredo stvari laže po 3-5km? Se spomniš "diha koraka" v hribih? Po 20 minutah se sistem "uteče" in potem lahko hodiš precej daleč. Enako je pri teku, po pribl. 20 min se ti začnejo sproščat endorfini, in tek postane fajn. Vsaj vemo, na kaj čakamo, ne? :)
Kmalu na skupen tek, ko pa pribleja Ovca, se pa nujno dobimo, prav?