Tek zaupanja

Pred dvemi leti me je pegaz neko nedeljo zjutraj poklical, če bi šla na tek v Mojstrano. "Zakaj pa tako daleč, če imamo Golovec pred nosom?" sem ga verjetno prav zabodeno vprašala. "Veš, miro s TF prireja en lušten, kratek tek. V bistvu tekmo. No, a vseeno ni čisto tekma." "Je tekma ali ni?" "Ali ni pravzaprav vseeno? Glavno, da tečemo in še luštna družba bo." In že sem pokala tekaške cunje v torbo... Imeli smo se res luštno. Nekaj čez 3 km je bila dolga proga. In za konec sem dobila celo svojo prvo kolajno! Tako pravo! Za na stopničke! Ne le tisto, ki je za udeležbo! Čeprav je na zunaj podobna ostalim, ima posebno mesto med kolajnami, ki mi visijo spete skupaj. To, da je mesto posebno, vem le jaz in tisti, ki so bili takrat zraven.

Lani sem na žalost spregledala objavo, da je ta tek ponovno. Ker mi je tek ostal res v lepem spominu, sem bila letos, ko sem videla najavo prav navdušena. Le še vse načrtovane aktivnosti je bilo treba prilagoditi. Se je izšlo in ob pol desetih, kot je bilo napisano, da je zbor za prijavo, sem se postavila v dolgo vrsto. A zagledala glavnega organizatorja mira in mu želela stisniti roko, saj se že nekaj časa nisva videla. Ja, to je tudi tisti miro, ki me vsako leto prepriča, da pridem na Jeseniški akvatlon! Nedaleč stran pa še TF Fotr! Super ekipa! S Fotrom sva malce pokramljala o naših odvisnostih. Takih in drugačnih. Tek je namreč namenjen predvsem zdravljenim alkoholikom, a je že v najavi tisto, kar me je pritegnilo: "Tekma je predvidena predvsem za srečanja in druženje enako mislečih, tako, da rezultat ni v prvem planu". No, s Fotrom sva se nato skupaj postavila v vrsto za štartno številko. Številka ni bila kar tako! Ko si jo vrnil, si dobil še majčko in nagrado! Ne glede na to katero mesto si zasedel. A naj se najprej vrnem na začetek... Ob štartni liniji smo se zbrali vsi prijavljeni. Deklice, dečki, mladenke in mladinci različnih starosti. Najprej so bili štarti za najmlajše nato pa smo prišli na vrsto tudi ostali. Najprej moški, nato še ženske. Ob 10. uri je bilo še kar mraz, kljub sončku, ki se je kazal izza okoliških vrhov. Na štartu me je kar malce zeblo in prav vesela sem bila, ko sem zagledala, da sta prišla tudi Pia in Ero. Ne, da bi se pri tem temperatura kaj zvišala, a še nekdo, ki sem ga poznala. Ob štartu se mi je zazdelo, da gredo sotekačice čisto prehitro. A se mi je še pred polovico poti, ki je bila letos dolga 2,4 km, začelo dogajati, da sem jih začela prehitevati. Eno, dve, tri... in nato sem videla, da sem že na četrtem mestu. Na obratu nas je spodbudil Mariolino in nas usmeril na izredno elpo pot ob Savi. Sem se trudila, da bi ujela tekačici pred mano, a mi ni in ni uspelo. Na cilj sem prišla kot 4. No, pa sem zasedla "taetovo" mesto, sem si mislila in pri tem težko lovila sapo. Res sem morala biti, za svoje sposobnosti jasno!, precej hitra, ker še nekaj časa nisem mogla dihat. Ne, takole na daljše proge ne bi mogla funkcionirat. Še celo popoldne sem kašljala in poskušala iz pljuč izpljuniti tisti zoprni mraz. Spustiti sem šla Črno, ki me je čakala v avtu in Pia je poskrbela za njeno rekreacijo, ko ji je metala palico.

Moram posebej povedat, da to res ni tek kar tako! Na progi te spremlja živa muzika! Kitarist in harmonikar sta nam delala družbo in dobro voljo. Le-ta se je nadaljevala tudi v ciljnem prostoru, ko so nekateri celo zaplesali. Vračali smo številke in se veselili nagrad, ki smo jih dobili. Poleg nove majice sva s Črno domov prinesli tri kose odličnih škarij. Letos se s kolajno sicer ne morem pohvalit, a sem vseeno uživala v dobri družbi in če se naslednje leto ob takem času ne podam na kako potovanje, se tega teka gotovo spet udeležim!

Miro, čestitke za organizacijo!