FORMAraton in rdeči noski 2. del

Zdaj je to že davno mimo. A ko z zamudo berem Wego, Vreme, Classixa kako preživljajo regeneracijo, lahko rečem, da sem izredno zadovoljna. Res je, da jaz nimam kakih večjih tekaških ciljev. Še za Tek čez Pohorje se moram baje bati, da ne ukinejo ta kratke trase. Z veseljem pa se bom udeležila tekem Treking lige. Ker Sebi ve kakšen je moj EMŠO, me vsake toliko spomni na besede moje zdravnice: "No, dajte se obnašati letom primerno!" In tako sem, kjub temu, da imam slabo vest pred Nto in Mihom ter dolgimi trojkami, precej počivaško nastrojena. Ampak to je, kar se je dogajalo po FORMAratonu. Tu sem mislila napisat kaj se je prej in vmes.

Tam med mojim opisom je nekdo napisal, da sem motivator. Verjetno zato, ker ob priložnostih, ko je možno prijaviti kako ekipo začnem špikati ljudi... Tudi tokrat sem jih. Moje družinske člane. Da smo se prijavili kot ekipa. 8 članov je štela. In sem bila ponosna na vse, ki so se odzvali vabilu! No, malce tudi razočarana, ker je Davorja zamenjal Vid, a pač delo je delo. Kot ekipa smo se uvrstili na 10. mesto od 47 ekip! Oči in Mih sta naredila po 20 krogov, Ntica 10, Majda 8, Mojca 2, Sanja in Lana po 1, Vida sem z vozičkom prepeljala okrog, en krog pa je naredil tudi z Ano, ki ni bila prijavljena. Tako smo skupno naredili 91 krogov. Ja, uradnih 88. In tisti Lanin je prav posebni! Pri dveh letih sama okrog!

vir

In moj tek? Ja rezultat več kot odličen! 26 krogov, kar je zneslo malo manj kot 50 km. 49,582 km. Kar na žalost ni moj osebni rekord. Ta ostaja iz meni ljubšega teka kot je bil tale, to je Sladkih 6 in znaša 50,715 km. Ampak tokrat mi ni šlo za rezultat! Moja kondicija še ni tista, ki bi si jo želela. O, motivacijo sem pa imela ja! Dobra družba je bila tista, ki me je vlekla po progi. Družinskih članov na sami progi skoraj nisem videla. Razen v menjalnem prostoru, kjer sta mi Mojca in Sanja mešali rehidracijski napitek, lupili pomaranče in skrbeli zame predvsem na začetku... Vid in Ana sta mi prinesla jagode, Lana, Nta in Mih so me spodbujali tam okrog štarta... No očeta in Majdo pa sem videla tudi na progi. Oče mi je še posebej v svojem regeneracijskem krogu vlival pogum! No poleg že zgoraj omenjenih treh dedov in ostalih vseh TFjevcev (če začnem naštevat bom koga pozabila...), pa sem bila vesela predvsem družbe Fiftija, ki me je "vlekel" na začetku in delal družbo na koncu. Še vedno verjamem v njegov skriti? ultra podvig in držim pesti, da bi koleno zdržalo... Vmes sem srečala še ogromno takih, ki jih ne srečam vsak dan in so mi popestrili kak krog. Skratka, izjemen dan preživet v dobri družbi. Komaj čakam Sladkih 6!!

In ker ne morem čisto iz svoje kože, sem se razglasitve rezultatov udeležila s fotoaparatom. Fifty, Slon in Simi pa so mi pomagali pri komentarjih in nastala je fotoreportaža, ki sem jo objavila že na TF.

Da vseeno ne končam v Tivoliju oz. razglasitvi. Sem vrgla rokavico. Na Balatonu je možno nastopiti v štafeti... ;-)