Jugovzhodni treking - Bela krajina

Verjetno me je začel dajati EMŠO, ker luna še ni polna, tisti del ženskega cikla pa je še daleč pred mano. Organizatorji Slovenske treking lige se definitivno trudijo. Pa me je tokrat vseeno malce zaskrbelo. Že drugič letos smo se s štarta podali z Loni in Pajkom. In se veselili novih dogodivščin. V prvi breg so nas ostali kar malce čudno gledali, ko smo začeli peti "Naša četica koraka...". Ne vem ali so bili čisto brez sape ali jim je bilo nerodno pritegniti z nami. Skratka: morala na višku!

Z Loni naju je spremljal, no bolje rečeno vodil, tak na dveh nogah!

Pri prvi in drugi točki še srečamo ostale udeležence, nato pa nastane ena vrtača... Taka prava. Ki se ji na srečo ni reklo črna luknja ali bermudski trikotnik. A bi se ji lahko. Če bi bila tu sama, bi imela polne hlače. Ne le klopov, ki smo jih pridno nabirali in kasneje obirali, ampak tistega, no, saj mi ni treba razlagat. Dvakrat si se obrnil in... Sem imela tak hmmm, čuden občutek kot enkrat ob izplezanju iz Triglavske stene, ko naju je s soplezalcem zajela megla. In sva po stopinjah v snegu videla, da hodiva v krogih po svojih sledeh. Takrat sem bila neskončno hvaležna tistemu zvonu na Kredarici. Tu? Ja tu pa daleč naokrog le vrtače. Torej poleg polhnih hlač bi imela sama še eno težavo. Niti v sanjah ne bi znala razložiti kam naj me pridejo iskat, če bi bil moj strah poln in bi ga tudi zunaj kaj bilo. A smo se v troje odlično znašli. Pajkov backup iz črne škatlice, Lonin višinomer in moj kompas so bili najboljši par, da smo se skopali iz tistih vrtač.

Lepote, kjer je bilo nujno, da postanem

Nato naprej do naslednjih točk. In na okrepčevalnici se mi je, priznam, malce pobesil nos. Sem očitno od prejšnje tekme čisto preveč razvajena. No, suhe slive imam izredno rada, a se je izkazalo, da so izredno dobro orožje za zaplinjevanje zasledovalcev. Smo se menjavali na zadnjem mestu, da ne bi bilo žrtev že kar med ekipo. Tako naprej in spet pridemo do civilizacije. Je bilo parkiranih kar nekaj avtomobilov, ko naju Pajk potolaži, da bomo morda tu dobili kaj za pod zob, ker imajo ohcet. Si me predstavljate kot vegetarijanko, ko zagledam, da je to parkirišče pokopališča? Ohcet? Kdo bo obiral kosti? No, črni humor je bil nujen za nabiranje motivacije za naprej. Zaloge hrane, pijače, energije, dobre volje, ne te ne!!, so počasi kopnele. Mi pa smo štempljali eno od točk. Potem je šlo baje samo še navzdol, čeprav moji črni nohti pravijo drugače. Od tu mi je bil vsak korak, ki je bil višji od tistega prej, odveč. No odveč so mi bili predvsem kamni in še kaka korenina, ki so se ravno tam postavili pred mano. Še zadnji spust do Kolpe, ko vidimo pred sabo trojico s katero smo se srečevali na trasi. Pajk ima neke prebliske, da bi jih poskusili prehiteti. Se nisem odzivala na take provokacije. Tik pred ciljem zagledam Zdravka in me pošteno zaskrbi. Kaj je zdaj to? Ko pogledam navzdol k gležnjem, mi je jasno... Uf! Grdo. Pa vseeno moramo še čez cilj. Jupi! Samo, da smo ven iz tistih vrtač in vem kje smo!

Čeprav že skozi cilj, še ni bilo čisto konec dogodivščin. Najprej Fiftyjev klic, da bi želel, da ga pridem iskat, ker ima težave s peto. Upam, da se do trojk sestavi... Ko zagledam zeljno juho, postanem še bolj lačna, kot sem bila. Pojedla sem jo do zadnje kapljice, ampak zaleglo je pa le toliko, da sem razkadila še zadnje ostanke s plinovoda, ki je nastal po suhih slivah. Spet sem bila od prejšnjič čisto preveč razvajena. Tokrat, ravno zaradi odličnih izkušenj s prejšnje tekme, nisem s sabo jemala dodatnih sendvičev. Prejšnjič je prišla še Črna med tednom na svoj račun... Sem komaj čakala, da pridejo ostali v cilj. Še z izredno lepim unikatnim jajčkom si nisem mogla pomagat. Je votel! Ko tudi Sebi, Inotu in Semjulu uspe priti, se odpravimo proti domu ter jesti. Preseneti nas klic, da naju z Loni pogrešajo... Kako? Saj smo oddali kartončke in se pofočkali! Smo že na poti domov! Ok. Zmeda. In potem naslednji dan pogledam neuradne rezultate. Spet zmeda! Pajk brez časovnega rezultata, midve z Loni pa imava skoraj 2 uri pribitka. Ohhhh. Ni mi dalo in napišem pismo organizatorju. Dobim prijazen odgovor in verjamem, da se bo vse uredilo. Že pri prejšnji tekmi mi je ostal grenak priokus, ko sem se vračala domov vsa ponosna, da sva z Loni na 7. mestu, nato pa vidim, da so naju prestavili na 9. in 10.

Spomini na Yemen

Se moram potem opomnit, da hodim na trekinge uživat v dobri družbi ter spoznavat svet in domovino!! In še naprej se jih bom udeleževala. Upam, da me bosta Loni in Pajk spremljala! Ker drugače bo tista ohcet, na kateri se bo obiralo moje kosti, kje v kakem žbunju ali vrtači iz katere ne bom znala razložiti kje sem!

Luštno je, dokler vsi živi pridemo na cilj! :-)

Da bi imeli tudi z Loni kaj od tega pogleda, so Michelangelovega Davida žal pozabili v Firencah in sva si oči pač pasli drugje ;-)