Serija "Recycled"

Searching for the snow?

Mavrovo, Macedonia

Tsum Valley - Hidden Valley

Dolina Tsum. Dolina z več imeni - Tsum, Skrita dolina. Gotovo ima med lokalnimi prebivalci še kakšno ime. V njej ni asfaltnih cest in edino prevozno sredstvo, ki sva ga z Mitjem srečala, je bilo eno samcato kolo.

Tsum Valley. Valley with many names – Tsum, Hidden Valley or those known only to the local people. There are no asphalt roads and the only means of transportation Mitja and I came across was a bicycle. Just one.

V dolino se lahko pride peš,  

The valley can be reached on foot,

s konjem ali  

on a horse or

v nujnih primerih s helikopterjem. 

in emergencies - with a helicopter.


In za ta biser na svetu se je nepalska vlada odločila, da ga bo s cesto povezala s Tibetom. Ne da bi naredila kakršen koli načrt ali da bi za mnenje povprašala lokalne prebivalce. 

And the Nepalese government had decided to build a road connecting this beautiful gem with Tibet. The construction was not based on any plans or consultations with the local residents whatsoever.

Vlada se je odločila, da spustijo buldožer po zraku in začeli so kopati... Delati cesto, ki vodi od nič do ničesar.

The government decided to drop a bulldozer from the air and begin building a road that leads from zero to nothing.

V dolini je nešteto kulturnih spomenikov, ki niso tam le za okras,  

There are numerous cultural monuments in the valley and they are not just there for decoration,

tamkajšnji prebivalci jo zvesto negujejo. 

the local residents deeply cherish and nurture their cultural heritage.

In ob potezah države lahko le nemočno opazujejo kaj se dogaja. Ali pa povejo svojo zgodbo svetu! 

With the government's measures, all they can do is stand by and watch helplessly. Or tell the world their story!

Predlagam vam ogled filma Mani, the hidden valley of happiness at a crossroads, ki bo v četrtek, 27. februarja 2014 ob 16. uri v Cankarjevem domu predvajan na 8. festivalu gorniškega filma Domžale, ki bo potekal od 24. do 28. februarja. Prepričana sem, da je vredno ogleda! 

I strongly recommend you to go see the film Mani, the Hidden Valley of Happiness at a crossroads, which will be shown during the 8th Mountain Film Festival Domžale, held from 24 - 28 February. I'm sure it is worth seeing!



Morda vas tako navdušijo kot so mene in jih obiščete tudi v živo. Ker tja ne moreš brez agencije vam predlagam: http://www.tsumvalleyhomestay.com/.

Perhaps you will be as impressed as I was and will want to visit them in person. As you cannot go there without an agency, here is my recommendation: http://www.tsumvalleyhomestay.com/.

Meeting with the elephant

Snails

With the tale... Slow down!

See the sunshine

Lisec

Priprta vrata v paradiž

Tako kot pri ljudeh velja, da nekaj ljubiš ali sovražiš, vmesne poti ni, v vsakem primeru pusti vtis. Marsikateri pogled skozi fotografski aparat ljubi atraktivne kompozicije, vtise, takšne, kot jih tudi drugi najraje vidijo, in ne mara takšnih, ki na prvi pogled niso atraktivne. Tudi pri fotografiji je dostikrat tako, da je nekaj avtorjem bližje, drugo pa drugim očem nevidno, a za avtorja fotografije izpovedno pomembno. Takšen je tudi cikel fotografij Žéhte Alje Pregl. Ki puščajo vtis.

Pogled Alje Pregl ustavi dogajanje v tok teles in pokrajin, ki jih je obiskala, in medtem ko vzajemno deluje na našo domišljijo tukaj in zdaj, posega v opazovalčevo zaznavo tamkajšnje pokrajine in ljudi. Popotna fotografija, s katero se je najprej srečala, sodi med najbolj razširjene zvrsti fotografije v svetu. Malo je popotnikov ali turistov, ki s fotoaparatom ne beležijo svojih popotnih vtisov in opažanj. Nekaterim pomeni popotna fotografija zgolj ustvarjanje spominov, drugi želijo na ta način bolje spoznati tuje kraje, tretji poskušajo odkrivati bogastvo novih barv, oblik in svetlobe. Turizem je na mnogih njenih fotografijah z večinoma eksotičnih potovanj dejstvo, čeprav ga na fotografijah ni videti, a hkrati vemo, da je fotografkino oko tudi oko turistke. Notranjost pokrajin in značilnost ljudi, ki v teh krajih živijo, medsebojno ustvarja interaktivne in dinamične odnose, kar jo pri izbiranju fotografskih motivov predvsem zanima. Posnetki pokrajin, živali in ljudi na njenih fotografijah govorijo o razmerah v teh predelih sveta in o protagonistih na teh fotografijah. Pričajo o svetu, ki ni vsem dostopen, in večinoma pripovedujejo zgodbe na rob odrinjenih družbenih skupin in razgaljajo delce zgodovine krajev in dežel, ki jih je obiskala.

Glavna karakteristika večine ciklov fotografskega opusa Alje Pregl je, da smo ob pogledu na fotografije tako sprovocirani, da hočemo vedeti več. Mnogim popotnikom fotografija ne predstavlja samo obveznega dodatka potovanjem, temveč postane sčasoma zvesta in nepogrešljiva sopotnica, ki izostri razmišljanje in opazovanje. Pogled skozi objektiv ne razširi ali približa samo trenutne, vidne podobe, temveč širi meje razumevanja in dojemanja drugačnih dežel, ljudi, navad. Popotno fotografijo se, tako kot mnoge druge veščine, lahko učimo in jo izpopolnjujemo ob lastnem delu ter z opazovanjem in proučevanjem drugih, že izkušenih fotografov. Fotografije Alje Pregl rekonstruirajo kraje, ki so različni glede na politične, ekonomske in socialne razsežnosti že pred fotografiranjem. Njene fotografije ustvarjajo medprostor med realnostmi. Delitev na običajno in neobičajno, ki zaobjame izkušnjo časa in prostora, se razlikuje od te, ki je navadno del vsakdana. Vsak prostor ima svojo zgodovino in vsaka zgodovina je materialna in diskurzivna obenem. Preglova dostikrat v drugem geopolitičnem okvirju raziskuje avtentično življenje nam oddaljenega sveta. Skozi fotografijo razkriva vplive kontinuitete in sprememb v socialnih strukturah, še posebej, se zdi, v okvirih vprašanj o spolu in socialnem statusu. Med mnogimi različnimi motivi, ki jim namenja svojo fotografsko pozornost, je opazen cikel ženskih portretov z zakritimi obrazi ali iz socialnega dna. Pravi vir identitete teh žensk, skoraj v celoti skritih v (največkrat temnih) oblačilih, so oči, njihov izraz, pogled, h kateremu popelje fotografkin pristop k portretu.

V dobi digitalno ustvarjenih podob je problematični status fotografije natančno zajet v vrzeli, ki obstaja med konceptom fotografije – le-ta predstavlja globlje razumevanje sveta – in fotografijo, ki ustvarja bolj ali manj natančno odslikavo predstavljenih objektov, figur in teles. Kaj lahko zajame zahodnoevropski pogled, ko opazuje oblikovanje družbenih identitet? Kakšno vlogo igra fotograf v tem preskoku od fotografije kot objektivnega očesa k fotografiji, ki je s pomenom nabita estetska praksa. Kar vidimo na fotografskem ciklu Žéhte. Žensko telo je bilo skozi zgodovino mitizirano, žrtvovano, posvečeno, idealizirano. Skozi zgodovino umetnosti se je večinoma kazalo kot idealizirana forma, v katero se naj ženska prelije. Kaj pa žensko delo? Mar bi, ob opranem perilu sploh pomislili, da ga je opral in razobesil moški? In to kjerkoli v svetu? Lahko si drznemo misliti, da so tudi podobe cikla Žéhte fotografska raziskava identitete ženskosti danes, tako kot so akti, s tančico zastrti ženski portreti ali podobe cikla Žéhte, ki z razmetanimi ali pospravljenimi predmeti kažejo psihološko stanje določenih žensk.

Pri intuitivnem procesu fotografiranja teh podob ujeti trenutek ni v ospredju, v ospredju je vsebina motiva in njeno sporočilo. Pri teh fotografijah Alji Pregl ne gre le za obliko, za natančno premišljena razmerja, za tehnično popolnost (čeprav si zanjo seveda ves čas prizadeva), temveč za dramatičnost pripovedi, izvirnost in kompozicijsko raznolikost. S fotografiranjem in razstavljanjem podob kot sta cikla Žéhte in Ženske sobe se fotografinja upira mišljenju delitve na žensko in moško delo, ta svoj upor pa kaže (tudi) tako, da drastično razgalja še vedno veljaven (primitiven) odnos do ženske in do dela. Iz najglasnejšega stoletja od vseh, največjega proizvajalca vseh vrst mehaničnega ropota, se v tem ciklu znajdemo v svetu tišine. Mar bo tišina tudi v prihodnosti spremljala ženske, ki s svojim vsakodnevnim delom nikoli ne bodo odprle vrat v paradiž? Mar takšen opomin – kot je razstava z (največkrat) ženskimi rokami opranega perila – ne bo vsaj malce zaustavil gledalčevega koraka? In mar se mu prva misel ob tem ne bo spreobrnila v začudeno vprašanje: Je res še vedno tako? Ali so vrata v paradiž vendarle že priprta?

Fotografski cikel Žéhte Alje Pregl se zdi kot kontrast ženskim portretom, kot sodobna fotografska raziskava močne simbolike iz različnih kulturnih okolij po svetu. Čeprav na teh podobah ženska podoba sploh ni navzoča.

                                                                                                             Tatjana Pregl Kobe

vir: http://www.loterija.si/LOTERIJA,,galerija,arhiv,2014,zehte-sveta.htm

oblikovanje plakata (brez mojega vodnega žiga): Tomaž Lunder

Vabilo na razstavo - Žéhte sveta

Otvoritev moje prve samostojne fotografske razstave bo v sredo, 8. januarja 2014 ob 18. uri v Galeriji Loterije Slovenije, na Trubarjevi 79 v Ljubljani.
Žéhte bodo visele do 7. februarja 2014, umazano perilo pa bomo vseeno prali doma!

Vabljeni!