Priprta vrata v paradiž

Tako kot pri ljudeh velja, da nekaj ljubiš ali sovražiš, vmesne poti ni, v vsakem primeru pusti vtis. Marsikateri pogled skozi fotografski aparat ljubi atraktivne kompozicije, vtise, takšne, kot jih tudi drugi najraje vidijo, in ne mara takšnih, ki na prvi pogled niso atraktivne. Tudi pri fotografiji je dostikrat tako, da je nekaj avtorjem bližje, drugo pa drugim očem nevidno, a za avtorja fotografije izpovedno pomembno. Takšen je tudi cikel fotografij Žéhte Alje Pregl. Ki puščajo vtis.

Pogled Alje Pregl ustavi dogajanje v tok teles in pokrajin, ki jih je obiskala, in medtem ko vzajemno deluje na našo domišljijo tukaj in zdaj, posega v opazovalčevo zaznavo tamkajšnje pokrajine in ljudi. Popotna fotografija, s katero se je najprej srečala, sodi med najbolj razširjene zvrsti fotografije v svetu. Malo je popotnikov ali turistov, ki s fotoaparatom ne beležijo svojih popotnih vtisov in opažanj. Nekaterim pomeni popotna fotografija zgolj ustvarjanje spominov, drugi želijo na ta način bolje spoznati tuje kraje, tretji poskušajo odkrivati bogastvo novih barv, oblik in svetlobe. Turizem je na mnogih njenih fotografijah z večinoma eksotičnih potovanj dejstvo, čeprav ga na fotografijah ni videti, a hkrati vemo, da je fotografkino oko tudi oko turistke. Notranjost pokrajin in značilnost ljudi, ki v teh krajih živijo, medsebojno ustvarja interaktivne in dinamične odnose, kar jo pri izbiranju fotografskih motivov predvsem zanima. Posnetki pokrajin, živali in ljudi na njenih fotografijah govorijo o razmerah v teh predelih sveta in o protagonistih na teh fotografijah. Pričajo o svetu, ki ni vsem dostopen, in večinoma pripovedujejo zgodbe na rob odrinjenih družbenih skupin in razgaljajo delce zgodovine krajev in dežel, ki jih je obiskala.

Glavna karakteristika večine ciklov fotografskega opusa Alje Pregl je, da smo ob pogledu na fotografije tako sprovocirani, da hočemo vedeti več. Mnogim popotnikom fotografija ne predstavlja samo obveznega dodatka potovanjem, temveč postane sčasoma zvesta in nepogrešljiva sopotnica, ki izostri razmišljanje in opazovanje. Pogled skozi objektiv ne razširi ali približa samo trenutne, vidne podobe, temveč širi meje razumevanja in dojemanja drugačnih dežel, ljudi, navad. Popotno fotografijo se, tako kot mnoge druge veščine, lahko učimo in jo izpopolnjujemo ob lastnem delu ter z opazovanjem in proučevanjem drugih, že izkušenih fotografov. Fotografije Alje Pregl rekonstruirajo kraje, ki so različni glede na politične, ekonomske in socialne razsežnosti že pred fotografiranjem. Njene fotografije ustvarjajo medprostor med realnostmi. Delitev na običajno in neobičajno, ki zaobjame izkušnjo časa in prostora, se razlikuje od te, ki je navadno del vsakdana. Vsak prostor ima svojo zgodovino in vsaka zgodovina je materialna in diskurzivna obenem. Preglova dostikrat v drugem geopolitičnem okvirju raziskuje avtentično življenje nam oddaljenega sveta. Skozi fotografijo razkriva vplive kontinuitete in sprememb v socialnih strukturah, še posebej, se zdi, v okvirih vprašanj o spolu in socialnem statusu. Med mnogimi različnimi motivi, ki jim namenja svojo fotografsko pozornost, je opazen cikel ženskih portretov z zakritimi obrazi ali iz socialnega dna. Pravi vir identitete teh žensk, skoraj v celoti skritih v (največkrat temnih) oblačilih, so oči, njihov izraz, pogled, h kateremu popelje fotografkin pristop k portretu.

V dobi digitalno ustvarjenih podob je problematični status fotografije natančno zajet v vrzeli, ki obstaja med konceptom fotografije – le-ta predstavlja globlje razumevanje sveta – in fotografijo, ki ustvarja bolj ali manj natančno odslikavo predstavljenih objektov, figur in teles. Kaj lahko zajame zahodnoevropski pogled, ko opazuje oblikovanje družbenih identitet? Kakšno vlogo igra fotograf v tem preskoku od fotografije kot objektivnega očesa k fotografiji, ki je s pomenom nabita estetska praksa. Kar vidimo na fotografskem ciklu Žéhte. Žensko telo je bilo skozi zgodovino mitizirano, žrtvovano, posvečeno, idealizirano. Skozi zgodovino umetnosti se je večinoma kazalo kot idealizirana forma, v katero se naj ženska prelije. Kaj pa žensko delo? Mar bi, ob opranem perilu sploh pomislili, da ga je opral in razobesil moški? In to kjerkoli v svetu? Lahko si drznemo misliti, da so tudi podobe cikla Žéhte fotografska raziskava identitete ženskosti danes, tako kot so akti, s tančico zastrti ženski portreti ali podobe cikla Žéhte, ki z razmetanimi ali pospravljenimi predmeti kažejo psihološko stanje določenih žensk.

Pri intuitivnem procesu fotografiranja teh podob ujeti trenutek ni v ospredju, v ospredju je vsebina motiva in njeno sporočilo. Pri teh fotografijah Alji Pregl ne gre le za obliko, za natančno premišljena razmerja, za tehnično popolnost (čeprav si zanjo seveda ves čas prizadeva), temveč za dramatičnost pripovedi, izvirnost in kompozicijsko raznolikost. S fotografiranjem in razstavljanjem podob kot sta cikla Žéhte in Ženske sobe se fotografinja upira mišljenju delitve na žensko in moško delo, ta svoj upor pa kaže (tudi) tako, da drastično razgalja še vedno veljaven (primitiven) odnos do ženske in do dela. Iz najglasnejšega stoletja od vseh, največjega proizvajalca vseh vrst mehaničnega ropota, se v tem ciklu znajdemo v svetu tišine. Mar bo tišina tudi v prihodnosti spremljala ženske, ki s svojim vsakodnevnim delom nikoli ne bodo odprle vrat v paradiž? Mar takšen opomin – kot je razstava z (največkrat) ženskimi rokami opranega perila – ne bo vsaj malce zaustavil gledalčevega koraka? In mar se mu prva misel ob tem ne bo spreobrnila v začudeno vprašanje: Je res še vedno tako? Ali so vrata v paradiž vendarle že priprta?

Fotografski cikel Žéhte Alje Pregl se zdi kot kontrast ženskim portretom, kot sodobna fotografska raziskava močne simbolike iz različnih kulturnih okolij po svetu. Čeprav na teh podobah ženska podoba sploh ni navzoča.

                                                                                                             Tatjana Pregl Kobe

vir: http://www.loterija.si/LOTERIJA,,galerija,arhiv,2014,zehte-sveta.htm

oblikovanje plakata (brez mojega vodnega žiga): Tomaž Lunder