Razneslo me bo!

Od samega besa!

Že dva dni grdo govorim, glas višam na decibele, ki mi niso domači, gubam čelo in še malo pa začnem cepetati! Uf!
Zakaj smo ljudje včasih tako hudičevo pametni. Ampak za druge! Kako bi moral to in to in... Imamo pred svojim pragom tako zelo počiščeno, da se to lahko gremo? Da lahko pod krinko dobronamernosti v drugega širimo dvom in negativno energijo?
In tokrat se je poleg vsega našel model tipa Mrs Obolnar, ki me je ocenil na podlagi treh stavkov. Vikend, ki sem se ga neizmerno veselila, mi je v štartu zagrenil. Me napolnil s slabo voljo in nenazadnje dvomom ter strahom. Kaj pa če ima prav? In bo šlo res vse narobe? Kje ima pravico? Prasec! Tule sem z veseljem sprostila svoj gnev, ki se mi je nabiral dva dni ob najmanjši misli nanj. Ne, ne bom ostala doma! Tudi doma mi lahko pade slika na glavo!

Se kuliram, a najraje bi ga utopila v žlici vode!
Nekoč sem slišala tole: "Če bi se ukvarjal le sam s sabo, bi imel da konca življenja dovolj dela!"

Pustimo si živeti!

Lep vikend vam želim!

Trentarski kič

Hvala za povabilo!

Jeseniški akvatlon

Pred časom sem dobila vprašanje: "Greš letos spet na akvatlon na Jesenice?" Še ne vem, bom videla... Tisoč in en izgovor.. Kar nekako se nisem mogla odločit. Potem, tik pred dnevom D, sem se ojunačila. Čeprav so bili moji zadnji plavalni zamahi narejeni enkrat januarja med koralami...Čeprav bi se barva bazena ponekod lahko ujemala s tistim odtenkom, na akvatlon ne hodiš gledat koral! To mi je dodatno povedal tudi čas na štoparici, ko se mi je po 1000 m uspelo prikobacati iz vode.
Potem pa tek. In sicer dvakrat po 1700 m. Bi si človek mislil: "Saj to sploh ni nič! V primerjavi s TISTIMI kilometri..." Ampak se po kratkem času teren postavi jako pokonci. Potem pa še bolj hitro spusti. Po več kot desetih letih sem v nekem koraku začutila, da imam kolena. Ups! Tole pa ne bo najbolje! Vseeno mi postane za čas... Skoraj ustavim se. Bo šlo naprej? Stisni! Že lani sem na tem teku res popolnoma odpovedala, ampak lani sem bila v glavi na to pripravljena. Tokrat pa se mi je zdelo, da bi pa vseeno... lahko bilo bolje... Na koncu sicer še kar zadovoljna s časom plavanja, a odločena, da bo treba pred Blejskim triatlonom napraviti še kak zamah. Na ta tek pa raje ne pomislim.
Škoda, da organizatorji ne naredijo več reklame. Mislim, da bi tale akvatlon zmogel še marsikdo. Glede na to, da sem domov, kljub rezultatom s katerimi se ne morem in nočem hvalit, prinesla kolajno.
Mi je bilo pa všeč nekaj drugega! Da sem k udeležbi uspela pritegniti mojo konkurentko na Bledu ;-) in izyemno. Čeprav sem s povabilom zgubila eno mesto v skupni uvrstitvi (se upam bere, kot da nas je bilo 100), sem Izyemni s tem tudi pokazala, da je definitivno bolje, da v štafeti teče ona, jaz pa se poskusim ne utopiti. Ker sem tudi včeraj pri krajšem sestopu čutila koleno, sem šla danes raje ponovno v bazen... Upam, da je tole le psiha...

Trilogija

Spekulaas vs. pehtranova potica

Sladkarijam se težko uprem. Kot punčka pa sem se nekaterim piškotom izogibala. Če je bilo na krožniku na razpolago več vrst piškotov, se gotovo nisem odločila za Spekulaas. Že design škatle, v kateri so bili spravljeni, mi je bil tak… čuden. Starinski. Da ne rečem ravno socialistični. Piškoti pa… pusti. In definitivno se niso mogli primerjati s kakimi čokoladnimi napolitankami.

Potem je odšla prijateljica Ovca na Nizozemsko. Na izvidnico. Pot jo je zanesla tudi v nek mlin. Jaz sem si predstavljala takega, kot je tudi najbolj značilen motiv za Spekulaas piškote. Iz tistega mlina je prinesla ravno tovrstne piškote. Na obisku sem jih dobila servirane s sladko smetano. In kar topili so se v ustih… Sem se morala prav kontrolirati… Ni in ni mi šlo v račun, kako so me lahko tisti isti piškoti, ki jih včasih sploh pogledala nisem, tako navdušili.

Kasneje so postali stalni spremljevalci na gorske ture. Ko je kdo iz družbe odprl nahrbtnik in vprašal: "Bi kdo piškot?", smo skoraj soglasno vprašali: "Je Speculaas?" "Je." "A lahko dva?" Iz tega smo si naredili kar manjši šov. Tudi, ko Ovco sedaj zanese v domovino, ponavadi ve odgovor na vprašanje: "Ti kaj prinesem od tu?"

Sem šla malce preverit iz česa so tile masleni piškoti, ki so bili včasih delani izključno v lesenih izrezljanih modelčkih. Izvor naj bi imeli v Belgiji in Nizozemski, kjub temu, da podobne piškote delajo tudi drugje. Lesene modelčke so zamenjali tudi modelčki drugih materialov in oblik.

Eden od receptov (še nepreskušen)

Kaj rabimo?
1 čaša nesoljenega masla
1 1/3 čaše sladkorja
2 veliki jajci
1/4 čajne žličke fino nastrgane limonine lupinice
3 3/4 čaše moke
1 1/2 jedilna žlica cimeta
3/4 čajne žličke ingverja
1 čajna žlička pimenta
1/2 čajne žličke sveže naribanega muškatnega oreščka
1/8 čajne žličke pecilnega praška
2/3 čaša oljupljenih mandeljev
rastlinsko olje za pekač
moko za pomokanje modelčkov

V večji posodi vmešajte maslo in sladkor. Noter ubijte jajci in dodajte limonino lupinico. V srednje veliki posodi zmešajte moko, cimet, ingver, piment, muškatni orešek in pecilni prašek. Počasi zamešajte v mešanico in dodajte mandelje. Testo zavijete v folijo in dajte na hladno za 24 ur. Pečico segrejte na 180°C in rahlo naoljite peki papir. Modelčke rahlo naoljite in pomokajte. Presežek moke odstranite. V modelčke napolnite ravno prave količine testa. Ko polnite modelčke s testom pazite, da ne ostane vmes zrak. Testo, ki ga ne boste mogli uporabiti, pustite na hladnem. Testo iz modelčkov pazljivo spraznite na pripravljen peki papir. Pred ponovnim polnjenjem modelček ponovno pomokajte. Piškote pecite 10 do 15 minut oziroma do takrat, ko začnejo zlato rumeneti na koncih. Odstranite jih iz pečice in jih pustite na papirju še 3 minute, nato jih prenesite in pustite, da se ohladijo. Okrasite po želji in spravite v neprodušno škatlo.

In kaj ima s Spekulaasom pehtranova potica? Oktobra odhajam v Amsterdam na polmaraton. Na SMS z vsebino, da se že veselim, sem dobila odgovor: "Ne bo kar tako - odkupnina je pehtranova potica! ;-)" Ima kdo kak dober preskušen recept zanjo?

Družinski tek

Nova kategorija teka? Ko se dve generaciji spravita skupaj tečt...

Včeraj so me 3MPR poklicali in vprašali: "Greš z nami na PST?" "Ja.....????" In smo šli.

Mojka (ki se šele uvaja in če bo pridno trenirala, se mi (nam?) naslednje leto pridruži v Amsterdamu...?) se je obrnila pri 2 km (pohvaljena za skoraj prvič!!!), jaz pri dobrih 4 km, "odrasla" pa sta nadaljevala do 5 km. Pa jasno, še nazaj... Ostali PRjčki so bili pa v mislih z nami.

Sem prav ponosna! Ne more se vsak pohvalit, da je na polmaraton prijavljena polovica familije... In če gresta letos Ntica in Miha z vozičkom, bodo celo 3 generacije! No, s tem, da ima oče boljši PB na polmaratonu se pa ne bom hvalila... V tem primeru hvalim njega!

Kranjskogorska desetka

Lani ob takem času sem tolkla totalni "safr". Udeležila sem se Kranjskogorske desetke. En tak sicer lep 10 kilometrski tek... Ampak meni enostavno NI šlo. Gre se najprej 5 km v eno smer - proti Ratečam, se obrne in nazaj v Kranjsko goro. Ja vse lepo in prav, ampak eni smo pač POČASNI. Ker nam je glavno, da pretečemo razdaljo in pridemo v cilj. Pri tem opazujemo prelepo naravo in razmišljamo o tem, kako nam je lepo. Ja, očitno je pač treba na take uživaške teke sam. In ne v nepregledno množico tekačev. Ki sem se je morda zdaj že malce navadila. Ampak težava je bila, ker organizator ni poskrbel, za nas "metle". Ko sem prišla na težko pričakovano postojanko z vodo, ni bilo več enega kozarca. Se nisem dosti sekirala in nagnila nek lavor v katerem so mešali neko izotonično pijačo... Sem se prepričevala, da saj bo še ena priložnost. Malo morgen! Jim je že zmanjkalo tekočine in so že pospravljali stojnico... Uf, z muko sem se privlekla do cilja. Okoli ene ure, kar se mi sploh ni zdelo slabo. Ampak vse to (poleg moje bolniške zadnje dneve) je vplivalo na odločitev, da letos tečt na ta tek NE grem. Ker pa se je obetal lep dan, me je vabil Vršič... s kolesom.

Z izyemno, MatjažemV in pegazom smo se dobili na kavi z borovničevim zavitkom v Kranjski gori že dopoldan. MatjažaV smo pustili v dolini, mi trije pa na kolesa. Izyemna mi je posodila v presojo svoje kolo in ja, sploh ni dileme, grem po svojega novega. Prav uživaško smo garali proti vrhu, vmes občudovali naravo in nekatere, ki jim v življenju ne bom kos... S kakšno lahkoto je švignil mimo! Zuuuuuuuuummmmmm, ga ni bilo več...

Na vrhu pa štala. Dobesedna. Z ogromno ovcami. Na štirih in dveh nogah. Se opravičujem človeški vrsti, ampak včeraj si ni zaslužila drugačnega imena! Vsi so želeli parkirati ravno na vrhnjem ovinku, ravno tisti hip svojo vožnjo nadaljevati proti dolini (v eno ali drugo smer!). Možički, ki naj bi urejali promet in predvsem pobirali parkirnino, so v tistih rumenih pajackih zgledali kot nebogljeni piščančki. Ves tisti hrup, trobljenje, zijanje drug na drugega kdo bo prvi... Še na kaki vzhodnjaški tržnici ali hongkongški borzi je večji mir. Kje ste tiste tihe gore? Vršič je zame definitivno lepši pozimi. Ko noben ratrak, plug ali bager ne splužita cest in si lahko pošteno prešvican, ko prideš in se usedeš v miru... No, tu so morali na pomoč prihiteti celo policisti. Kam smo prišli?? No, tiste ovce, na štirih nogah, pa tudi niso več le ovčice! S(m)o jih tako "zdresirali", da nobena vrečka ne sme zašumeti! Jo imaš takoj zraven. Pa v vrečki in če ji to ne uspe, pa kar v nahrbtnik... Beeeeeeeeeeeeeeee!

Se nismo pustili zmesti vsej tej zmedi in smo se malce odklopili... Potem pa hajdi v dolino. "Pazi kako bremzaš, da ne boš na zobeh!" me še opozori izyemna, potem pa gasa! V primerjavi s tistim navzgor, je bil to čisti pljunek! V dolini smo zavili k Jasni. Pegaz in izyemna sta imela ob namakanju nog v vodo neke svoje cirkuške predstave ;-), ki se jih jaz nisem udeležila, ker so me bolj zanimale race, oz. kako bi kakšno uspela presenetiti v kaki dobri pozi...

Lakota nas je pripeljala v pizerijo Pino. Glede na to, koliko časa smo čakali, da so sploh ugotovili, da smo tam, smo bili prepričani, da bomo štart letošnjega teka zamudili. So pa hrano tako hitro prinesli, da smo se spogledali, če imajo kake nadzemeljske sposobnosti in so nam že v naprej brali misli, kaj bomo naročili. Na kavi sta se nam pridružila še MatjažV in Ero. Skupaj smo odšli na štart letošnje Kranjskogorske desetke. Ugotovili, kje je rezervirano za analizo in pozdravili tekaške prijatelje in znance. Lahko dopolnim še to: lani je bil na štartu Tuareg s pravo kamelo, letos pa BoF z BocFano...(dežela neke domišljije)

S pegazom sva se nato odpravila ob progo. Svetloba ob šestih zvečer je že kar prava za dobre fotke, ampak ne, če jo imaš direktno v objektiv... Sem malce tečnarila, da ne bom slikala štarta, ker tam lahko naredim dve fotki množice in to bi bilo to. Želela sem se malce učiti in prakticirati nasvete mojih učiteljev. Me je hotel pegaz sicer nekaj prepričevati, a sem trmarila dalje. In nad eno ali dvema fotkama s tiste pozicije "malce zgoraj" sem čisto zadovoljna. Se pa vidi, da mi manjka (tudi) fotografske kilometrine in kaka bolj sofisticirana foto oprema... Ob mojih poskusih fotografiranja "akcije" bi MatjažP rekel, da imam reflekse kot mrtev konj. Hja, vaja bo baje naredila mojstra... Ko so bili tekači v eno smer mimo, sva srečala Pio in smo že stali v vrsti za sladoled. Je bila prva tekmovalka na rolerjih že mimo. Ups! Grem v cilj! Ne bom sladoleda! Že tja grede me je navdušil starejši sivolasi možak... Na rolerjih! Vsaka čast! Po "rolerjih" so prišli v cilj tekači. Hehe, eni čisto pretiravajo s svojo hitrostjo. Mene so bolj "zmotili" tisti, ta znani, ki so se "drug drugemu lepili na rit" (npr. Ero in Kovit, 2MUCH4ME in Razy). So me zmedli in v želji, da bi bila na sliki oba, zdaj nimam nobenega... No, skoraj. Tiste fotke brez glav sem sproti brisala... Nekatere TFjevce sem poslikala že pred štartom in druge po. Nekateri so na slikah tolikokrat, kot da bi imeli fotografa le zase! Po drugi strani, pa sem imela težave tam, kjer človeka sicer poznam (vem kdo je), a ker (še) ni imel(a) oblečene TF majčke, nisem pravočasno kljocnila (NatašaP, Shash, Sončka, Vanda...). Naredili smo še eno kvazi skupinsko. Kvazi zato, ker jih mnogo ni prišlo na uradni fotošuting, čeprav je BoF dal objaviti na ozvočenje...

Še analiza v Dovjem pri Potokar. Je bila skoraj kot ena razširjena analiza Golade. Prav fino je bilo počvekati z gorenjskimi Kerlci - Fotrom, Mirom,... Pri hitrosti naročanja se je skoraj ponovila zgodba s kosila... Domov sem prišla malce po polnoči, ko sem zapustila navigacijsko mesto. Kljub obljubi, da bom pridno spala, sem v želji, da tega ne stori šofer, raje blebetala... Ne, pela mu nisem, ker bi verjetno morala peš... Lep dan je bil!