Kranjskogorska desetka

Lani ob takem času sem tolkla totalni "safr". Udeležila sem se Kranjskogorske desetke. En tak sicer lep 10 kilometrski tek... Ampak meni enostavno NI šlo. Gre se najprej 5 km v eno smer - proti Ratečam, se obrne in nazaj v Kranjsko goro. Ja vse lepo in prav, ampak eni smo pač POČASNI. Ker nam je glavno, da pretečemo razdaljo in pridemo v cilj. Pri tem opazujemo prelepo naravo in razmišljamo o tem, kako nam je lepo. Ja, očitno je pač treba na take uživaške teke sam. In ne v nepregledno množico tekačev. Ki sem se je morda zdaj že malce navadila. Ampak težava je bila, ker organizator ni poskrbel, za nas "metle". Ko sem prišla na težko pričakovano postojanko z vodo, ni bilo več enega kozarca. Se nisem dosti sekirala in nagnila nek lavor v katerem so mešali neko izotonično pijačo... Sem se prepričevala, da saj bo še ena priložnost. Malo morgen! Jim je že zmanjkalo tekočine in so že pospravljali stojnico... Uf, z muko sem se privlekla do cilja. Okoli ene ure, kar se mi sploh ni zdelo slabo. Ampak vse to (poleg moje bolniške zadnje dneve) je vplivalo na odločitev, da letos tečt na ta tek NE grem. Ker pa se je obetal lep dan, me je vabil Vršič... s kolesom.

Z izyemno, MatjažemV in pegazom smo se dobili na kavi z borovničevim zavitkom v Kranjski gori že dopoldan. MatjažaV smo pustili v dolini, mi trije pa na kolesa. Izyemna mi je posodila v presojo svoje kolo in ja, sploh ni dileme, grem po svojega novega. Prav uživaško smo garali proti vrhu, vmes občudovali naravo in nekatere, ki jim v življenju ne bom kos... S kakšno lahkoto je švignil mimo! Zuuuuuuuuummmmmm, ga ni bilo več...

Na vrhu pa štala. Dobesedna. Z ogromno ovcami. Na štirih in dveh nogah. Se opravičujem človeški vrsti, ampak včeraj si ni zaslužila drugačnega imena! Vsi so želeli parkirati ravno na vrhnjem ovinku, ravno tisti hip svojo vožnjo nadaljevati proti dolini (v eno ali drugo smer!). Možički, ki naj bi urejali promet in predvsem pobirali parkirnino, so v tistih rumenih pajackih zgledali kot nebogljeni piščančki. Ves tisti hrup, trobljenje, zijanje drug na drugega kdo bo prvi... Še na kaki vzhodnjaški tržnici ali hongkongški borzi je večji mir. Kje ste tiste tihe gore? Vršič je zame definitivno lepši pozimi. Ko noben ratrak, plug ali bager ne splužita cest in si lahko pošteno prešvican, ko prideš in se usedeš v miru... No, tu so morali na pomoč prihiteti celo policisti. Kam smo prišli?? No, tiste ovce, na štirih nogah, pa tudi niso več le ovčice! S(m)o jih tako "zdresirali", da nobena vrečka ne sme zašumeti! Jo imaš takoj zraven. Pa v vrečki in če ji to ne uspe, pa kar v nahrbtnik... Beeeeeeeeeeeeeeee!

Se nismo pustili zmesti vsej tej zmedi in smo se malce odklopili... Potem pa hajdi v dolino. "Pazi kako bremzaš, da ne boš na zobeh!" me še opozori izyemna, potem pa gasa! V primerjavi s tistim navzgor, je bil to čisti pljunek! V dolini smo zavili k Jasni. Pegaz in izyemna sta imela ob namakanju nog v vodo neke svoje cirkuške predstave ;-), ki se jih jaz nisem udeležila, ker so me bolj zanimale race, oz. kako bi kakšno uspela presenetiti v kaki dobri pozi...

Lakota nas je pripeljala v pizerijo Pino. Glede na to, koliko časa smo čakali, da so sploh ugotovili, da smo tam, smo bili prepričani, da bomo štart letošnjega teka zamudili. So pa hrano tako hitro prinesli, da smo se spogledali, če imajo kake nadzemeljske sposobnosti in so nam že v naprej brali misli, kaj bomo naročili. Na kavi sta se nam pridružila še MatjažV in Ero. Skupaj smo odšli na štart letošnje Kranjskogorske desetke. Ugotovili, kje je rezervirano za analizo in pozdravili tekaške prijatelje in znance. Lahko dopolnim še to: lani je bil na štartu Tuareg s pravo kamelo, letos pa BoF z BocFano...(dežela neke domišljije)

S pegazom sva se nato odpravila ob progo. Svetloba ob šestih zvečer je že kar prava za dobre fotke, ampak ne, če jo imaš direktno v objektiv... Sem malce tečnarila, da ne bom slikala štarta, ker tam lahko naredim dve fotki množice in to bi bilo to. Želela sem se malce učiti in prakticirati nasvete mojih učiteljev. Me je hotel pegaz sicer nekaj prepričevati, a sem trmarila dalje. In nad eno ali dvema fotkama s tiste pozicije "malce zgoraj" sem čisto zadovoljna. Se pa vidi, da mi manjka (tudi) fotografske kilometrine in kaka bolj sofisticirana foto oprema... Ob mojih poskusih fotografiranja "akcije" bi MatjažP rekel, da imam reflekse kot mrtev konj. Hja, vaja bo baje naredila mojstra... Ko so bili tekači v eno smer mimo, sva srečala Pio in smo že stali v vrsti za sladoled. Je bila prva tekmovalka na rolerjih že mimo. Ups! Grem v cilj! Ne bom sladoleda! Že tja grede me je navdušil starejši sivolasi možak... Na rolerjih! Vsaka čast! Po "rolerjih" so prišli v cilj tekači. Hehe, eni čisto pretiravajo s svojo hitrostjo. Mene so bolj "zmotili" tisti, ta znani, ki so se "drug drugemu lepili na rit" (npr. Ero in Kovit, 2MUCH4ME in Razy). So me zmedli in v želji, da bi bila na sliki oba, zdaj nimam nobenega... No, skoraj. Tiste fotke brez glav sem sproti brisala... Nekatere TFjevce sem poslikala že pred štartom in druge po. Nekateri so na slikah tolikokrat, kot da bi imeli fotografa le zase! Po drugi strani, pa sem imela težave tam, kjer človeka sicer poznam (vem kdo je), a ker (še) ni imel(a) oblečene TF majčke, nisem pravočasno kljocnila (NatašaP, Shash, Sončka, Vanda...). Naredili smo še eno kvazi skupinsko. Kvazi zato, ker jih mnogo ni prišlo na uradni fotošuting, čeprav je BoF dal objaviti na ozvočenje...

Še analiza v Dovjem pri Potokar. Je bila skoraj kot ena razširjena analiza Golade. Prav fino je bilo počvekati z gorenjskimi Kerlci - Fotrom, Mirom,... Pri hitrosti naročanja se je skoraj ponovila zgodba s kosila... Domov sem prišla malce po polnoči, ko sem zapustila navigacijsko mesto. Kljub obljubi, da bom pridno spala, sem v želji, da tega ne stori šofer, raje blebetala... Ne, pela mu nisem, ker bi verjetno morala peš... Lep dan je bil!