Alkmaar

Bi po takem izboru v trgovini pomislili, da ste na Nizozemskem?

Sir vas gleda...
Tulipani, kolesa, kanali...

Čistilna akcija

Adam vabi

Še malo in odhajamo v Amsterdam.
Na polmaraton. Moj drugi letos in moj drugi v Amsterdamu. Lani sem bila izredno zadovoljna. Z vzdušjem in tekom. Kako bo letos?

Se že ful veselim! Tudi, da vidim ovco in njeno čredico.

Sledi poročilo...

"Bo žur!"

Smo poslušale iz ust prijaznih Korzičanov... "Hello!" smo odgovarjale nazaj.

Še ko sem se vračala iz Milana, nisem vedela, kam bomo šle na dopust. Skrbelo nas je vreme. A me je pogled na razne karte in napovedi pomiril. V soboto dopoldne, ko je bilo treba urediti še 1001. stvar, je padla odločitev. Gremo kar na Korziko. V rezervi je bila predvsem Dalmacija, ki mi, roko na srce, ni ravno dišala... Mi je bilo pa jasno, da so klanci... Leta 1999 pred mojo 5-tedensko odpravo v Peru, sem bila na Korziki tri dni na sindikalnem izletu. A sem večino poti prespala. Tri službe, da sem spravila skupaj denar za odpravo, je terjalo svoj davek - utrujenost. V spominu mi je ostalo to, da sva bila skupaj z bratom in avtobus je zašel na cesto nad prepadom, ki je bila tako ozka, da je moral na ovinku večkrat "popravljati". Pri tem sem sedeča na zadnjem sedežu za šoferjem, večkrat "visela" nad prepadom in izjavila: "Bratec, eden od naju mora iz busa. Če gre tole čez rob, se bo domačim odtrgalo!"

Ob času odhoda sem prespala mobitelovo tuljenje za vstajanje in me je A(L) zbudila, ko je bila že na poti po A. Še dobro, da sem tokrat spokala že prej in je bilo treba le še pod tuš, navesiti nase vso robo ter poskusiti s tovorjenjem punkljev in kolesa ne zbuditi vseh sosedov v bloku. Ko nam je uspelo navezati še zadnje kolo na prtljažnik, mi je v ušesa padel Jinxov refren:

sad kada snage imam

samo jos za kraj

avantura pocinje

avantura, avantura pocinje

znam da je kasno ali pristajem na sve

avantura, avantura pocinje ...

In res se je začela...

Po prvih kilometrih je zgledalo porazno. Sredi italijanske avtoceste se na prtljažniku za kolesa sname ena gurtna. Med trobečimi tovornjaki, brez rumeno-oranžnih jopičev, za silo popravimo prvič. Po nekaj kilometrih, tik pred nekim izvozom naredi drugič tktk... Ampak se nismo dale. Saj smo imele v alpinistični šoli tudi "predmet" Improvizacija... Najprej je nastopil v igri silver tape, ki ga je morala zamenjati dodatna gurtna. Smo uredile težavo.

Pri Benetkah smo obtičale v zastoju zaradi nesreč in bolj smo se približevale Livornu, bolj smo vedele, da bomo zamudile tisti trajekt ob pol dveh. Udale smo se v usodo in se odločile za obisk Pise. Tam smo se igrale kot japonske turistke in podpirale stolp... Zraven smo se tolažile, da gotovo velja pregovor, slab začetek - dober konec.

V Livornu smo v pristanišču poiskale pristanišče in kotiček, ki nam je služil kot prva spalnica... Napokale smo kolesa in se podale še na kao kapučino pred spanjem. Srečale smo belgijski par, ki je imel enake načrte, le da sta si onadva izbrala vzhodno Korziko. Po našem mnenju popolnoma napačna izbira. A najbolj smo se smejale dejstvu, da sta si dva belgijska hipija na trajektu rezervirala kajuto, tri slovenske "poslovne ženske" pa začele z nadaljnimi dvemi tedni "klošarjenja". Pri tem smo bile videti mnogo bolj zadovoljne kot onadva. A sta nam res nato na poti po morju ponudila, da se stuširamo v njuni kajuti. Prijazno! In tako je bilo celo pot. Vse se je odvijalo kot bi si lahko človek želel le v sanjah. Bilo je vsega. Naj omenim le nekaj utrinkov, za ostale dogodivščine sem prosila A, ki je pisala dnevnik, da mi bo odstopila njeno pisanje, da ga objavim kot "Gostujoče pero".

Vozile smo po opisu v vodničku Cycling France. Odličen vodniček. Tisti, ki so nam ga priporočili, so ga preverili v Toscani, nam pa sta bili obe 5-dnevni turi po Korziki neznansko všeč. Imeli sta sicer oznako "hard", kar smo na momente občutile, a so pogledi poplačali trud. Sploh na severnem delu ture je precej vzponov. Da bi pridobile nekaj časa, smo prvi in drugi dan kar združile, kar je že takoj pomenilo skoraj 80 dolžinskih kilometrov in okoli 1000 višinskih metrov. In tako se je nato nadaljevalo... Kot da bi 10 dni vsak dan kolesarile na Krim... Ob "krizah" smo si govorile, "...ma še eno Toško čelo, kaj pa je to za nas..." Torej prva tura je bila od Calvija do Corteja, druga pa od Ajaccia do Bonifaccia. Vmes transporti z avtobusom, vlakom, na koncu malce štopanja. In v vodničku je kar nekaj "izletkov" peš, do različnih zanimivosti (planšarske hiške, jezerca, mostički, zgodovinski objekti, slapovi...). Skupaj na obeh turah se je nabralo okoli 500 kilometrov.

Vloge na poti smo si razdelile tako, da je bila A navigator, ki nama je z L vsak večer prebrala, kaj se bo dogajalo naslednji dan in naju pripravila na naklonine. Skupaj smo izbrale kaj si bomo ob poti ogledale in kaj lahko tudi spustimo in nadomestimo s čim drugim. Ja in mehanik je bila tudi glavni. Z največ kolesarske kilometrine in predhodnimi inštrukcijami se sploh ni mogla izmuznit tej vlogi. Meni je bilo krasno, da sem bila le transporter posod in mi ni bilo treba mislit na nič. No uradno sem bila določena za kakovost, kar je pomenilo, da sem pisala koliko smo zapravile... Zdravnica L pa tudi ni imela urgentnih primerov...

Moja Tassaraja se je neskončno dobro obnesla. Zadovoljna sem bila maksimalno. Kaj ne bi bila!? Sva z L poslušali A, da bo zamenjala plašča na svojem dvokolesniku... Na koncu je ona vozila s traktorskimi gumami, midve pa "na izi". Tu pa raje ne pomislim, kako bi bilo, če bi bil njen profil podoben mojemu...

V nekaj slikicah je bilo:

značilnosti ala korziški vodnjački (služili so nam kot kopalnica in kuhinja)

različne živali ala ježki na spalni vreči (ki ni bil kriv za počene zračnice, krivec je bil kaktus...), pihajoči bikci, martinčki, močeradi, koze in ovce, prašiči...

odbita pokrajina...

praznovanje rojstnega dne ob tapravi torti in sončnem zahodu na terasici hotelčka v Zonzi...

planšarije in njihove dobrote...

spalnice ala "Terasa panoramic", restauracija, obala, ograda bikcev, camp, skupna ležišča pri "čarovnici z mačkami", hotelčič...

klošarjenje n-tič :-)

sanjarjenja ob sončnih zahodih
(se je trem gotovo kolcalo...)

Bilo je nepozabno! Spet se je pokazalo, da je, če ne kompliciraš, življenje neskončno lepo! Ob vsem smehu ter takih in drugačnih dogodivščinah mi je uspelo odklopiti "real" life. Spet se bo težko aklimatizirati...

Dragi moji Ajčki, hvala še enkrat! Res lepo je v vajini družbi!

Greeeeeemo!

To je najlepše slišati iz ust Dabuša, a tokrat grem na drugačen dopust. Neorganiziran.

3xA se čez nekaj ur napokamo v avto in odpeljemo do Livorna. Tam parkiramo avto, poskusimo uloviti želeni trajekt za Bastio in potem na pedala naprej...

Seveda me skrbijo vsi klanci... Ampak s ta novo mrcino bi moralo it. So mi jo včeraj še dodatno "obdelali". Je dobila nove plašče, torbico in kup "malenkosti"... Tudi družba je preverjena in me ne skrbi... Se je izkazalo pred tremi leti v Arcu in Dolomitih, da je smeha na tone in da smo uigrana ekipa, ki skoraj misli bere... Neproblematično. Trenutna težava je, da mi ni jasno, kako je izyemna v torbe, ki mi jih je posodila, spravila vse kar ima ona ponavadi s sabo. Spisek sem zreducirala že na tretjino, in obsodila okolico na neprijeten vonj, pa še vedno ni vse noter... Res sem skoraj za glavo večja, kar pomeni, da ima moja obleka večji volumen, pa vseeno... Upam, da vsega tistega, kar bo ostalo doma, ne bom rabila...

Se že veselim! Brojim sitno!

Do mojega prihoda nazaj se tudi vi lepo imejte in :-)!

Priklopim se le, če mi cyber cafe pade pred gume...

Kadar je preveč, je preveč!

Včasih se mi pokaže kak znak, da se je treba ustavit.

Pri meni se je že nekajkrat zgodilo, da je bil znak to, da sem takim ali drugačnim policajem plačala zaradi hitrosti moje vožnje. In to se je zgodilo ponavadi na »službenih« vožnjah. Ker je treba biti takrat in takrat na nekem mestu. Pa se ne morem odlepit iz delovnega mesta, ker je treba še ful stvari narediti, ker sodelavci vedo, da me ne bo in bi radi še preden grem z mano uredili stvari, ki bi jih morali že pred časom...

Tokrat ni bila hitrost vožnje tista. Tokrat sem čisto po pravilih prišla do hotela. Bila sem pozna, celo tako pozna, da sem zbudila receptorja. Ker pred hotelom nisem našla parkirnega mesta, sem ga vprašala, kje naj pustim avto. »Prtljago pustite tu, potem pa naravnost, čez križišče in potem boste našli dovolj prostora!« Sledila sem njegovim navodilom in res našla mesto. Ura je bila ena ponoči... Jaz pa za sabo tretjino dneva vožnje... In to je pomenilo, da sem spregledala znak. Tak, ki govori o tem, da je dovoljeno na tistem prostorčku parkirati do šestih zjutraj, ker potem postavijo premične stojnice. Danes, ko sem prišla tja, me je skoraj zadela kap! In ob neangleško govorečih Italijanih ni bilo lahko dobiti avtomobila nazaj... O ceni ne smem več razmišljati. Škodi zdravju! Receptorja sem skoraj zadavila!

Sem tako jezna sama nase! Da ne znam reči NE in si ne znam zorganizirati časa tako, da se mi take stvari zaradi stalne panike ne bi dogajale!

Zdaj se moram le še toliko skulirat, da bo vožnja, ki jo imam pred sabo, minila čim manj stresno... Potem me pa čaka dopust in me NI! Štacuna ZAPRTA! PIKA! (no, klicaj! ali pa tri!!! :-) )

Kajenje v Milanu

Tole me je spomnilo na slovenske kričače ob novem kadilskem zakonu.

Detajl

Izpod rok električarja...

(tehnika: štemanje v beton)