...se je danes začel moj dan. Ko se zgodi, da svet postane tvoj dom, se moraš prilagoditi...
Tile naši sestanki za evropski projekt so sicer pod taktirko italijanskih partnerjev čista zmeda, a dobro je to, da spoznaš nove ljudi in vidiš nekaj sveta. Pa nisem mislila pisati o tem. Želela sem napisati, da ne samo, da sem prestavljena iz domačega okolja, tudi z večino mojega časa upravljajo drugi. Ampak tisti košček, na katerega lahko vplivam, mi je pa dobro čim bolje izkoristiti. Včeraj smo imeli organizirani ogled mesta, ki je bil ustrezno zalit in so imeli nekateri nato danes zjutraj težave z vstajanjem. En delček sem prešpricala in tako danes zjutraj lažje vstala.
Najprej so se mi spet pojavile dileme, a ni morda zunaj premraz, pa ali ni še preveč temno... Ko je mobi že tretjič začel skakati po omarici, sem se pustila prepričati sami sebi. Glede na prehrano zadnja dva dni, ko se je pojedlo za cel teden skupaj, bo čisto koristno premigat tazadnjo. Zvečer smo skupaj naredili sprehod do obale, ki je kakih 500 metrov oddaljena od hotela, tako vsaj za začetek ni bilo težav kje naj bi šla. Sem že zvečer opazila kar nekaj tekačev in si na zemljevidu preverila kje približno bi bilo 5 km oz 10 km, če bi našla kako krožno varianto. Za cilj sem si določila hotel Wanda. In za vsak slučaj še en drug hotel s kitajskim imenom. Na glavo sem poveznila kapo, na roke navlekla rokavice in izbrala ta debelejšo jakno in pajkice. Štart!
Najprej do morja. Tam se začne neskončna peščena plaža. Taka, kjer valovi prav nežno butajo ob obalo. Se najde neskončna polja školjk in najbolj zanimivo mi je bilo, da so se v vodi kopali labodi. Labode sem navajena v sladki in ne v slani vodi. Prave družinice z enim ali več malčki, ki so bili po eni strani še čisto puhasti, po drugi pa že prave, odrasle velikosti. In zraven galebi. Čisto nasprotje. Morda mi jutri ali pojutrišnjem uspe in jih ob dnevni svetlobi uspem poslikat. Danes nisem imela aparata s seboj.
Ob obali je vseskozi sprehajalno-kolesarska pot, ki je od mivke sicer ločena z nasipom, a se vseeno vidi čezenj. Tako sem bila z desne deležna blagodejnih zvokov valov, z leve pa so se slišali zvoki vej, ki so se upogibale pod sunki vetrca.
Malce so naletavale rahle dežne kaplje, ki so bolj kot mene, motile skupino žensk, ki so grabile in pometale listje ob poti. Srečevala sem pasje sprehajalce in mislila na Črno. Kdaj sva se skupaj takole brezskrbno sprehajali kot tile. Zmeraj se mi nekaj mudi. In res ji je še najlepše pri varuškah. Kako boli tole priznanje!
Tlakovana potka se je vsake toliko malce spustila in nato dvignila. Je to sploh mogoče, saj sem ves čas ob morju? A zgleda, da je moja kondicija res bolj boga, če čutim vsak meter gor ali dol.
Kmalu mi postane vroče v roke in rokavice pospravim v žepe. Začne se mi oglašati želodec. Še bolj pa črevesje. Levo od mene otroško igrišče, malce naprej večji hotel. Desno plaža. Kam? Papirne robčke imam, ampak kritja ni. Jao. Še malo zdrži, si mislim. In kar naenkrat se znajdem pri tistem drugem hotelu. Wando sem očitno zgrešila. Ampak sila je prehuda. Bo treba nekam na/ob/v/za/pred nasip in odložit tole nadležno prtljago. Najdem neko barako, ki v poletnem času služi kot bar, sedaj pa kaže nič kaj prijazno obliko, vsa prebarvana s čudnimi grafiti. A za kritje bo morala biti ok. Moj dodatek bo le še dodal k bednosti, ki jo kaže. Znajdem se v grmovju s trnji in ko se otresem vsega, kar se je obesilo name ter mi uspe najti pot nazaj, opazim gospo, ki je uživala v mojih dejanjih. Le kaj ji je bilo, da je stala tam? Vsaj delala bi se lahko, da ji je nerodno, ker se je znašla v situaciji... No ja, ali pa tudi ne. Gotovo sem bila jaz bolj moteči dejavnik. Se zgodi.
Pogledam na uro. Bo treba nazaj s hitrejšim tempom, če ne želim zamuditi na sestanek. In na začetku mi kar gre. Ponovno srečujem iste pse in njihove lastnike, ženske, ki grabijo listje, možake, ki žagajo veje, ki se sklanjajo na pot in še vedno me spremljajo zvoki valov in kriki ptičev.
Grem mimo table, ki oznanja, da sem iz Sopota prišla ponovno v Gdansk. Gdansk, v katerem smo nastanjeni, je delček tromesteca (ali kako bi to prevedla?), sestavljenega iz Gdanska, Gdynie in Sopota. Stari del Gdanska smo včeraj videli ponoči in v naslednjih treh dneh si ga bova s sodelavcem gotovo še ogledala. Stari del Sopota pa je tako blizu hotela, da si ga lahko "privoščim" za jutranjo telovadbo. Počasi se približujem odcepu, ki vodi nazaj k hotelu. Malce mi pojenjajo moči, a pogled na uro je kar zastrašujoč. Treba si bo umiti še lase. Stisnem zobe in tečem naprej. A me vseeno premaga utrujenost in nadaljujem s hojo. Teh zadnjih 500 m tudi če prehodim. Za mano se oglasi zvonec kolesarja, ki naznanja, da sem na njegovem teritoriju. "Sorry", zamomljam in se umaknem. Privlečem se do hotela. Vsa rdeča v obraz. Je res tak mraz ali sem čista koma? Na stopnicah srečam partnerki iz Madžarske, ki me, obe spedenani od nog do glave, premerita in z izbuljenimi očmi vprašata: "Have you been running?" "Yes!" izdihnem. Zavijeta z očmi in nakažeta nekaj, kar si predstavljam, da naj bi pomenilo, ti si zmešana. A nato kasneje izvem, da je bil to znak občudovanja, ker onidve sta se pridružili tisti skupini, ki je bila zvečer precej dehidrirana. Počutila sem se odlično, ker sem že pred obveznostmi naredila nekaj zase in v resnici sama odločala o svojem času.
