E 18

Ne, to ni kaka nova trasa kakega maratona, trekinga, adventura...

Žal, to pomeni Error 18 na mojem fotoaparatu. In na servisu so mi povedali, da to pomeni popravilo optike, ki stane 160 €. Bom močno premislila, če to ne pomeni bolj, da grem (končno) v nakup zrcalno refleksnega fotoaparata. Najtežje mi bo izbrati. Verjetno med Canonom in Nikonom... In še težje to, da sem zdaj brez fotoaparata. Se počutim, hmm, kot da bi bila bosa pozimi? Ali sem že malce odvisna??

No, včeraj sem bila zelo vesela, da sem dobila novinarsko akreditacijo za fotografirat na 13. Ljubljanskem maratonu. In sem si sposodila Davorjevega Olimpusa in Ovčinega Nikona, pa vidim, da rabiš kar malce vaje, da se privadiš gledat čez tisto linico... Pri mojem Canonu sem zaradi slabe linice gledala čez poripsan display in zraven molila, da bi bilo približno ostro. Zdaj bo očitno drugače. Te, ki sem jih uspela pobrati z Davorjevega fotoaparata (za Nikona nimam naloženega programa..., za kartico iz mojega fotoaparata si moram sposoditi Canona, da jih snamem - iranske kartice mi kljub formatiranju ne delajo direktno na računalnik) so v večini motne. Baje, da vaja dela mojstra in morda bom na kakem naslednjem maratonu že bolje ostrila. Sem slišala, da sem ostrostrelec, ampak če bi tisti videl slike, bi mu bilo jasno, da se mu ni treba bati za glavo!

Se mi zdi, da sta mi teli dve od teh, ki sem jih naredila z Olimpusom, še najbolje uspeli.

Čeveljci

Učka Mountain Trek 2008

Z Mihom v dvojici NaIzi sem se udeležila UMT 2008. Za začetek le fotke:štartmama pri 3. KT (Slapu?)

tik pred 4. KT in pivom5. KT skoraj Učkaorientirji
markacija za 6. KT Babji grobrazgled, da bi se kar vsedel in odmeditiral...

ob 7. KTpogled nazaj bomo mi tudi jutri tako polomljeni?tik pred ciljem - spodbuda Sebi in (foto) Inotanajbolj pogumni hardiči....

Mih, hvala, ker si me vzel v dvojico!

Pisarna

Barve jeseni

Prijatelja

Črna in Gaj

Mihi

Žalost.
Neskončna.
Mi polzi po licih...
Mi sili iz por...
Me zbada v srce...



Nekoč sem napisala:

...Vsak od naju je imel svojega partnerja. Z malim M sva se pogosto slišala in si pisala e-maile.
Imela sem probleme. V veliko veselje mi je bilo, ko sta me prišla mali M in njegova deklica tolažit. Tako srečna sta bila. Ko sem ne dolgo po obisku slišala, da sta se razšla, mi bilo izredno hudo. Mali M mi je postal na momente kot brat. Tisti, ki čuti, kdaj ti je težko, ki ve, kdaj rabiš spodbudno besedo. Je edinec in poskušala sem mu biti tudi sama starejša sestra.
Nekajkrat sva skupaj odšla na izlet in še vedno sem upala, da bo zveza med M in njegovo deklico na novo zaživela. Pogovarjala sva se prav resno o takih in drugačnih zvezah. Tudi najinih. Takrat mi je rekel: "Veš, ti zgledaš tako resna. Odkar sem te med najinimi pogovori spoznaval, vidim, da si čisto v redu. S svojo pojavo daješ občutek, kot da si nekaj več. Tudi sam sem se te na začetku kar malce bal. Vse kar rečeš ima rep in glavo, sploh ne deluješ kot kura! Ko nekdo sliši, da imaš končan faks in da si poslovno uspešna, dobi kar predsodek pred tabo."
"Oh, dragi moj mali M! Očitno me res še ne poznaš. Daleč od tega, da bi bila resna. Tako rada sem kura. Taka, ki nič ne ve in nič ne zna, predvsem pa nič ne more! To o faksu je popolnoma nepotreben predsodek. Nikoli se nisem prav dobro počutila med takimi, ki so poudarjali svojo izobrazbo in jim je pomenila vse. Mnogo raje se družim z ljudmi, ki so predvsem naravni. Izobrazba mi nikoli ni bila kriterij, po katerem bi izbirala ljudi, ki mi kaj pomenijo!"
"A potem boš moja prijateljica tudi, če ne bom končal faksa?"
"Seveda bom!"
"Joj, zakaj nisi ti kar moja mama?"
"To ne bi bilo dobro, ker se potem gotovo ne bi mogla takole pogovarjati s tabo!"
Poklical me je nekega deževnega popoldneva in mi rekel: "Ti moja, ta resna kura, najini pogovori so mi pomagali. Spet sva skupaj z mojo deklico." Ko sem to slišala, sem bila eden najsrečnejših ljudi na svetu. Še je pravica na tem svetu!
V mojih obdobjih brez resne zveze se marsikdo vtika vame z vprašanji: "Kaj je zdaj s tabo? Imaš kakega resnega frajerja?" Takega bi najraje na hitro spravila s poti. Ko me z istimi besedami pozdravi mali M, bi ga kar objela, saj jemljem njegove besede kot skrb mlajšega brata za starejšo sestro....

In zdaj, ko je njegova deklica za vedno postala Turkizna boginja Čo Oju?...
Naj še verjamem v pravico?


Mihi, moj vzornik za življenjski moto, prosim, naj ti bo lepo in glej, da se še naprej držiš svojega mota, drugače je vse skupaj čisto brez veze...