Rokov tek

Je bil pred dvemi leti moj prvi polmaraton. Nanj sem imela le lepe spomine. Z nekaterimi člani TF smo v Podčetrtek v hišico ob Aqualuni odšli že dan prej. Tako smo se dopoldne že namakali v bazenih in vozili po toboganih, nato pa odšli na štart v Šmarje pri Jelšah. Odtekli smo, se ponovno namakali v bazenih in zadovoljni odšli domov. Ena stvar je bila vseeno malce moteča. Moja slabost na koncu teka. A je minila...

Kakšnih planov, da se tega teka udeležim tudi letos, nisem imela. Do sosedove provokacije, da v cilju letošnjega Rokovega teka skupaj popijeva pivo. Ta njegova provokacija mi je bila, kljub njegovim težavam, motivacija, da sem superge obula večkrat kot bi jih sicer. Sosedu se žal ni izšlo, 3xPR pa smo se prijavili kar družinsko.

Na štartu smo srečali še malo morjev članov TF. Najbolj sem se razveselila Staše, ki je res že dolgo nisem videla. Za prevoz avta na cilj sta nam logistično pomagala S in Taj, ki sta se med našim tekom sprehajala po res lepem koščku Slovenije.

Štart teka je na vzpetinici ob cerkvi sv. Roka. Se za začetek kar upehaš, ko grizeš tisti hrib. In ob 13. uri štart naznanijo kar zvonovi te cerkvice. Nato pa gre cesta malo dol, po ravnem, spet gor... in tako se ponavlja. Na petem kilometru je prva okrepčevalnica z vodo. Glede na sonce je še kako pasala! Potem do desetega km spet gor in dol do vrha nekega klančka, kjer je postojanka domačinov. Na stojnici se je šibilo dobrot. Pecivo takih in drugačnih oblik, kruh, domače salame, siri, vino, voda, kak "takratek", grozdje, jabolka... Ni da ni! In podobno spet na 12. km. Tam se je zbralo kar velik del TF druščine, ki je nazdravljal. Smo štirje odpusjali naprej v hud klanec navzdol. Tam smo tekmovali v tem, kdo bo iznašel najprimernejšo tehniko premikanja. Ta klanec je tako hud, da je celo napis Pozor klanec! Okrog 15. km me je zašraufalo... Dve rojstnodnevni zabavi prejšnji dan in vse dobrote tega dne so bili povzročitelji mojega odhoda v koruzo... To se mi je na tekaški prireditvi zgodilo prvič. No, upam, da tudi zadnjič! Kar nekaj udeležencev me je prehitelo, a mi je nekatere uspelo dohiteti in prehiteti. Jasno, ne vseh! Tri, štiri že se je videl kopališki kompleks Aqualune. Pa je do tja, po ovinkih, še kake 4 km. Je na znani progi kar hitro minilo. Ciljna ravnina med bungalovi in bazeni ter CILJ! Medalja okrog vratu, poljubčki ostalih TFjevcev in zadovoljstvo! Rezultat je bil kljub prehranjevanju in občudovanju koruze popolnoma zadovoljiv. Primerljiv z mojim drugim polmaratonom v Ljubljani. Če pogledam resnici v oči, pa priznam, da so me malce boleli kolki. A tiste slabosti, ko sem pred dvemi leti popolnoma bleda sedela ob bazenu in se smilila sama sebi, ni bilo. Izkušnje vseeno naredijo svoje! Bo pa treba, do Amsterdama, narediti še kar kak km...

Še dve primerjavi izpred dveh let naj naredim. Imela sem občutek, da je bilo letos na koncu bolj mraz. Voda v bazenčkih pa temperatur, ki me niso ravno vabile. Se mi je še na Bledu zdelo bolj toplo. Pretiravam, a tisti mehurčki, ki naj bi masirali utrujene mišice, bi mi mnogo bolj pasali: topli!

Pred dvemi leti je bilo tudi na cilju še pa še sadja in predvsem odličnih sladic. Letos smo pojedli golaž oziroma mineštro in to je bilo to. So bili letos drugi sponzorji?

In ni mi jasno, zakaj kolegi s TF (razen Staša na blog) niso napisali o tem teku niti enega stavka! So tudi oni tako na kratko s časom kot jaz?

Tako sosed. Moj del obljube, da odtečem in poročam, je izpolnjen. Zdaj naju čaka še tisti skupni del - pijača! Upam, da kdaj prej kot na naslednjem Rokovem teku! ;-)