Trilogija - Barje

Na meji...

WALKTHETALK

Lahko rečete, da je tole en navaden drek, ampak meni včasih polepša dan...
Že davno tega sem se naročila na njihove Daily Motivation novičke.
Sem prav hvaležna Pikapolonici, da mi je takrat poslala povezavo.

Za občutek vam podarjam nekaj njihovih zadnjih modrosti...

I can live two months on one good compliment!

-- Mark Twain

You cannot push anyone up a ladder unless he is willing to climb it himself.

-- Andrew Carnegie

Coaching isn't an addition to a leader's job, it's an integral part of it.

-- George S. Odiorne

I can't imagine a person becoming a success who doesn't give this game of life everything he's got.

-- Walter Cronkite

Success doesn't come to you – you go to it.

-- Marva Collins

Most of the successful people I've known are the ones who do more listening than talking.

-- Bernard M. Baruch

Look for every opportunity to go the extra mile. That's how you become extra special…and extra successful.

-- Steve Ventura

People hear what we say but they see what we do. And seeing is believing.

-- Eric Harvey and Al Lucia

MKM

Hja. Zame se je začel že enkrat prej kot 23. marca. Ker pravijo (in sama se s tem strinjam, ker se mi je že tolikokrat pokazalo kot resnično!): "Vse je v glavi!" In glede na to koliko km sem pretekla letos, je bilo treba najprej naštimat glavo. Ko je glava sprejela dejstvo: tokrat na MKM bo 21, ni bilo več dilem. Le še podpihovanja, napihovanja, spodbujevanja... manj prepričanih, da tudi one zmorejo.

Ko sem okoli sebe zbrala ekipo prepričanih o cilju, smo se z Ovco & N kar dvakrat udeležile sprostitvenih vaj pri naši Joži. Eni ji pravijo čarovnica. Ampak v tistem pozitivnem pomenu besede. Ko stopiš čez vrata, te pogleda in že ve, kaj se s tabo dogaja. Ko položi svoje roke nate, si pa tako ali tako pečen. Če se posluži še kamnov ali kvačke, prideš iz salona kot nov. Saj pravim, odvisno, kaj rabiš. Ne govorim o kaki starki, ki ob kugli in dišečih palčkah meša karte, ampak o odlični maserki, ki nam je že mnogokrat razbila naše vozle. Tokrat, smo si zaželele malce drugačne seanse in dobile smo jo. Ob opazovanju tujega telesa in razlagi kaj pomeni kakšna "izboklina" kje na mestu, kjer je naj ne bi bilo ter kako jo sam lahko omiliš, sta večera minila kot bi mignil s prstom.

Dan pred MKM smo z ekipo, s katero smo lani odtekli v Amsterdamu, pri meni pripravili testeninko. Pegaz in opica brez meja (joj, kakšno ime si si zbrala!) sta prinesla mufine, Tomaž in princeska omako za testenine, pa tudi jajčka in potičko s Primorske je prinesla I. Vse smo zmazali do zadnje drobtinice oziroma kaplje. Ekipa se je odločila za skupno kosilo za naslednji dan, po teku, in ker sem vedela, da bom morala zaradi družinskih obveznosti čim prej iz Sežane, mi je bilo lepo, da smo se zbrali že dan prej.

THE day. Zbudila sem se že ob štirih. Halo? Je to "rajzefiber"? Vseeno se uležem nazaj in tudi zaspim. Nato začne na polici skakati mobitel in me opozarjati, da je čas, da vstanem. Pritisnem tipko dremež in tiščim oči skupaj. Ob ponovnem skakanju male škatlice se vseeno sestavim na noge. Na kup vlečem stvari, ki jih bom potrebovala na teku ali pa tudi ne. Odvisno od vremena. Torba se polni in ne čudim se, da me je Kuki po teku "pohvalil", da končno ena, ki ima tako veliko torbo kot on in ga prav zanima kaj vse imam notri. Ko odprem hladilnik, kar ne vem kaj bi vzela ven. Se odločim za klasiko in v jogurt natresem kosmičev. Zraven se sprašujem, če sem prejšnji dan preveč ali prepozno jedla, da moram tolikokrat obiskat cesarjeve prostore. Ali je res na tapeti trema? Saj ne grem na čas! S Črno se pomenim, da bo pesti držala doma, a se vseeno sprehodiva krog po soseski, da ne postane slučajno v moji odsotnosti celo stanovanje en velik cesarjev prostor... Zunaj sicer nič kaj obetavno vreme, a v škatlico prileti sporočilce: "Vreme v Sežani jasno in mrzlo." Super, samo da ni luž in plundre. Vse ostalo bo že kako. Vzamem torbo in na stopnišču srečam soseda, ki se je ravno vrnil z jutranjega teka. No, menjava.

Na poti s Tomažem občudujeva zasneženo pokrajino v okolici Logatca in obujava take in drugačne spomine. Komaj dobro prispeva, pokličem našo Tino, s katero sva bili zmenjeni, da se dobiva že na teku in nato skupaj oddideva na družinsko srečanje. Pa me kmalu po določitvi točke srečanja pokliče in me prosi, da prevzamem še njeno številko, se mora vrniti in bo zamudila.... Ker?... Je pozabila superge... Oddahnem si, da nisem edina taka, ki pozabi glavni tekaški pripomoček... S Tomažem prevzameva številke in se preoblečeva. Nato ga zapustim, da se on po svoje pripravi na tek. Imava čisto različne cilje in s tem tudi pripravo. Dobim se s Tino, ki vmes prispe na štart in oddirjam v dvorano, kjer sem zmenjena z Amsterdamci in Softi. Neskončno me tišči na WC, vrste pa neskončne... Mi mojo namrgodeno faco malce razjasni Dabuševa Barbi, ko se pojavi na izhodu iz tiste luknje. Prav vesela kasneje pred dvorano padem objem še Dabušu, TF Fotru in ostalim znancem, ki jih že dolgo nisem videla.

foto: TF Barb, ki ima eno ful luštno majčko na kateri piše: Pridem septembra - JUHU!!!

Na štartu me ob ponovno! polnem mehurju lovi panika, ker ne najdem Softi. Z Ovco skočiva za bližnji grm in ignorirava mimoidoče, nato me Softi reši, ker si je na glavo nataknila TF kapico. Uf! Če sem jo še prejšnji dan pregovarjala, da vreme bo, je sedaj ne morem kar pustiti... Štartamo! Ovca, softi, pegaz in še ogromna množica ostalih. Mi gremo zen! To je dejstvo in prav glasni smo v svojem čebljanju. V Lipici so se nas splašili tudi konji! Nato nas je pričakal na enem od ovinkov najprej kamerman nato še en vojak iz prve svetovne. Za kamermana nismo vedeli kakšno oddajo pripravlja...?! Nekam čudna je bila pozicija njegovega inštrumenta. Tam nekje v višini naših riti... Do sedmega kilometra nam je delal družbo TF dragann, nato se ne spomnim, kje smo ga zgubili.

Pred nami sta bili ves čas dve pojavi. Ena s TF piko in ena malce manjša, a pegazu znana iz TF tekov. Vreme in Wega. Ko smo se jima toliko približali, da ju je pegaz prepoznal, je kar malce potegnil, a sem s svarilno tečnim glasom prepovedala, da bi se jima še bolj približali. Ker bi se čisto prekurili.... Ko sva s pegazom tam na okrepčevalnici med 10. in 12. grabila pripravljeno hrano in pijačo, me je prepričal, da sva se od Ovce in Softi že toliko oddaljila, da ju nima smisla čakati ter da sta dve in bosta sigurno prišli v cilj... Kaj mi je preostalo drugega, kot pogled naprej in gasa.

Na naslednjem (kaj vem katerem) ovinku... nama skoraj pred noge padeta pojavi, ki sta bili prej pregrešno daleč. Opa! Kar naenkrat ostane le ena. Tu sem bila neskončno pogumna, saj me je pegaz opomnil, da greva 5.40 v klanec. Halo? Toliko še na kratke razdalje po ravnem ne grem. Vseeno prisopiham do rdeče TF pike ter lovim sapo in korake. Pegaz se pogovori o stanju in že pičiva naprej. Imam res še toliko moči? Ko mi izjavi, "na 17. km je bil čas ura 45 min", me zvije. Pred štirinajstimi dnevi na PST sem imela na taki razdalji dve uri! Punca, tole ne bo dobro. In že sva spet na slovenski strani, na zadnjih klancih pred ciljem. A mora biti res tako gor dol? Na 20. km začne deževati. Naj očala kar v žep pospravim? Vseeno jih obdržim na nosu in gledam čez kapljice, ki polzijo po stekelcih. Me bo končno izučilo, da si za šport nabavim leče? Zmeraj težje mi gre. Še zadnji klanec čez nadvoz in nato ciljna ravnina. No, super! Ura na ekranu kaže 2:18:nekaj. Pegaz mi poroča o 2:16:nekaj neto. Pa to je 15 minut bolje kot sem računala! Mega! Navdušena sama nad sabo začnem prepričevati organizatorje, da naj še ne pospravijo banan in pomaranč, ker jih bodo tisti, ki še pridejo prav tako potrebovali, kot ti, ki smo že prišli skozi cilj. Prideta tudi Ovca in Softi ter še Kuki dobi svoj objem...

Prav po hitrem postopku se spravim do avta preobleči, ker me je na koncu že pošteno zeblo. V dvorani me čaka Amsterdamska ekipa, da opravimo skupinsko slikanje, potem Tomaža odtrgam od tekaške druščine (upam, da ga zato ne bo trener označil za POGREŠANEGA) in že brziva proti Ljubljani... Med vožnjo na steklo padajo snežinke in belijo pokrajino... Srečo z vremenom smo imeli. Spet en lep tekaški dogodek je za mano!

17=10+7

Nobena težka znanost, bi človek rekel.

2x17=34

Tudi nič posebnega.

Ali pa 17-7=1o? Ne, ni ok.

Hmmm, mi je malce iz fizikalnega preskočilo na filozofsko. Ampak zdajle po, z mrzlo vodo, stuširanih nogah, ki so na koncu postale vroče, se mi morda malce oprosti...

Tele številke pomenijo, da sem v nedeljo pretekla 17 km ali polovični PST, v torek 10 km kRožnik in danes 7 km "Murgelski tek". Glede na to, da sem se danes prijavila za Sežanskih 21 km je treba tudi malce tečt, ja.

Nedeljskih 17:

Dobesedno drekast začetek! To, da sem najprej spraznila svoje črevo, bi lahko tule mirno spustila, a ne bi drek dobil tako močnega mesta v temu pisanju, kot mu, glede na situacijo, pripada. Če bi bila kot TF Fotr, bi zdajle znala vzorno napisat sočno zgodbico, tako pa sem bila le vzorna lastnica psa, ki sem s papirnato eko vrečko (malo sem, kako že Staša in Sebi? hajsosajeti? ;-) ) pobrala eko drek moje Črne sredi travnika. Pri tem se nisem popolnoma nič smilila sami sebi, Črni je bilo tako ali tako vseeno. Meni pa na zbornem mestu šoferjev s cilja "Osmomarčevskega PST teka" ni bilo popolnoma nič vseeno, ko sem nato iz superg spravljala DREK nekega malo manj vzornega lastnika psa, ki je morda, glede na sestavo dreka, ne le eko pes ampak celo vegi pes! Kam naj drugače uvrstim cele arašide? A tega do danes in seveda tudi v prihodnje ne bom vedela. Ampak zdaj mi je že vseeno! Vitu, ki je bil nato moj šofer do štarta, sem vseeno predlagala, da mi posodi ne eko PVC vrečko, da mu poleg sledov otroških piškotov, ne bo treba čistiti še dreka...

In s tem se je za, ne morem reči ta dan, ampak - do nadaljnega, z drekom zaključilo.

Na štartu se nas je kar nekaj nabralo. Tudi taki, ki nismo bili prijavljeni. Malce mi je bilo ob pogledu na sestavo neugodno, saj mi je bilo v trenutku jasno, da sem najpočasnejši član skupine. Se nisem pustila motiti. Že v prvem kilometru je med nami nastala razlika, ki se je nato le še večala. Še dobro, da se je Izyemna odločila za moj tempo in tako sva skupaj začeli gristi v hrib. Pridružila se nama je tudi Janika na kolesu. Malce me je zmedlo vprašanje: "Kje imaš pa ti tegaintega tekača?" Khmmm. "Imam?" V žepu ga ni, v rokavu tudi ne, ušesa imam premajhna, da bi se skril za njih... Verjetno se ima kje drugje. Se morda vidi, da sem imela težave? Te so bile bolj povezane s hropenjem v hrib kot s takimi vprašanji. A sem bila na vrhu kar ponosna, da sem speljala, no odtekla, sicer v prvi prestavi, tisto, kar nas čaka tudi na letošnjih trojkah. Bo treba še kdaj tole sprobat, da se navadim na tiste ovinke... Potem pa navzdol. Kje? Za vsak slučaj sva povprašali in dobili pravilni odgovor! Pred Dolenjko sva skočili vsaka za svoje drevo in se spraševali kaj bi si mislili morebitni mimoidoči.

Spet se nama je pridružila Janika in naslednja tema so bile savne ter naše izkušnje v njih. Kljub temu, da sem si sposodila še kako sosedovo zgodbico o savnah, sem daleč zaostajala za Izyemno. Še premišljujem ali bi bila v njeni koži ali ne...

Tik tak in že smo bile pri PST pujsu, ki ima sedaj že tak podbradek, da ne ločiš kje je glava in kje rep. Upam, da ga nimajo za zakol in upam, da ga niso kastrirali. Baje lahko potem staknejo padec imunskega sistema in poginejo. No, baje se je tako zgodilo nekemu vietnamskemu pujsu na Dolenjskem. Kaj vse ne zveš na teku, kajne?! Čisto razumem Sebi in še koga, ki tečejo z mp3-playerjem, ampak potem zamudijo take zgodbice! Če si pozoren, lahko od mimoidočih izveš še kopico kuharskih receptov in kako je s temi nevemkakšnimigrozniminemogočimi moški, jasno, če so mimoidoči osebki ženskega spola. Pri moškem spolu zveš kako je bilo na nogometu, katere praške je treba zmešati po treningu in kako je vse zmeraj dražje. Ups, vem, da že malce nalagam, ampak s Softi se na najinih skupnih tekih le še spogledava in planeva v smeh, ker so resnično kar naprej iste teme. In ja, midve nisva nič boljši, da se ne bi kdo čutil prizadetega, prosim! Pred sabo uzremo luzerja in :-d, ki smo je jima že zelo zelo približale. Ja seveda, baje se nasprotja privlačijo. :-d in pujs. Dva čista kontrasta, a brez božanja ni šlo.

Nato pa kmalu Livada in okrepčevalnica, ki jo je pripravila Bobrova Jakica. Toliko dobrot, da ji tudi midve z mojcej77 na enem od Runnerjevih tekov nisva bili primerljivi. Kar nekako se nismo spravili od tam. Luzr je še kramljal, ko smo z :-d in izyemno že krenile naprej.

Popolnoma presenečena sem bila, da :-d lahko tako počasi teče. Ji je nagajal kolk oziroma bolečina v njem. Sem imela očutek, da se še nisem nazaj ogrela, že nova okrepčevalnica, ki je imela celo napis: Nadja&Kustus. Tudi, če mi ne bi pasala tekočina, bi spila kak kozarček, tako prijazno sta pripravila na tisti klopci. Spet se nam je pridružil luzr in počasi smo odšli naprej.

Pred nami je bilo še kakih 6 km. Izyemna in luzr sta malce pospešila, midve z :-d pa sva klepetali. Ne, ni treba ugibati kaj je bila tema pogovora, piše malce višje! Meni je na Grbi prav pasal klanček navzdol, :-d je pa ravno tam najbolj bolelo. No, v povprečju ravno prav. Ali to paše že k statistiki? Sem danes slišala neko zanimivo tezo o tej vedi. Da nič ne pomaga statistika, če si v tistem "bad" delu. Hja :-d je to v tem primeru gotovo bila.

Vedno več ljudi smo srečevali. Sem se malce spraševala ali je ta del PST najbolj obljuden ali je k temu pripomogla kasnejša ura. So mi povedali, da je pogled na uro na koncu pokazal 2 uri. Sem bila tako navdušena sama nad sabo, da sem takoj poslala SMS na sever Ovci. Najprej sem še jaz kasirala kaplje hladnega tuša, ki so imele izredno dolgo pot. Sporočilo, da če ne tečeš 15 km pod uro in pol, potem nimaš kaj iskati na polmaratonu je potovalo iz Slovenije na Nizozemsko in nazaj... Za tele številke ne jamčim, ker sem v besu nad pohvalo, SMS takoj zbrisala. In skoraj za lahko noč dobila prijaznejši SMS, da je tudi Ovci ta dan uspelo 18 km v 2 urah in kusur. Pa sem imela nato občutek, da sem Ovci še jaz dodala nekaj kapljic h prvemu hladnemu tušu, da sem vedela, da rabi brco. Ampak v Sežano greva pa skupaj in se že veselim, tudi če po štirih!

Torkovih 10:

Z aylo - mojo maroško vodičko - sva se od prejšnje Golade poskušale dobiti na čvek, a nekako nisva našli skupnega termina. In ugotovila sem, da mi je najljubše, če se s frendami dobim na kaki rekreaciji. Ker potem nimam občutka in slabe vesti, da že tako ali tako samo sedim. Med iskanjem termina, jo vprašam, če gre z mano na kRožnik. Malce je bilo treba razlagat kako in kaj, a ker ji je bila všeč uvertura v Golado, se ni dosti upirala.

Nekje na sredini poti do štarta prisede v avto in na hitro izmenjava novice. Na štartu že kar nekaj hardičev in 3 softiči. Še od teh treh sofitčev nas je Kustus kaj hitro zapustil in ubral svoj tempo. En tak dan, ko ne veš ali bo deževalo oziroma ali morda že ne dežuje, vse sivo okrog tebe in zraven: Mazijeva rumena vetrovka. Pravi sonček! Ko se pot postavi pokonci, (tole mora biti gotovo "taglobok" krožnik za juho), začnemo ženske bolj glasno dihat. Sem mislila napisati dekleta, pa sem se spomnila, da smo v Maroku s tem terminom klicali dve starejši sopotnici in kljub temu, da sta bili frajerki, se v tem trenutku ne čutim primerjati z njima. Sem čisto premlada. Občudujem Nadjo, ki je, s hojo v tisti hrib, skoraj hitrejša od mojega teka. Je iz mene butnil tisti atomček tekmovalnosti, da sem do cerkvice vseeno uspela priti pred njo. Nato malce gor, malce dol.

Na kar nekaj ovinkih sem imela občutek, da želi Nadja po bližnjici. Na kRožniku sem bila le enkrat in mi je bila trasa všeč, le takrat je bilo pretemno, zato mi je bilo tokrat škoda, da bi kar nekaj sekali. Nekončno so mi bile všeč Mazijeve "moške" besede: "Ne! Tule gremo!" Me tri pa poslušno za njim. Kaj so si mislili mimoidoči ne vem. Morda: "Oh! Ubogi on! Kar tri ga sledijo!" ali "Opa! Tale mora biti čisti car!" No, kako se je počutil Mazi ne vem, vem pa, da je mene njegova rumena spravljala v dobro voljo, alya pa je imela občutek, da jo kar vleče v klanec.

Tam nekje pri mostičkih sem imela manjšo krizo, a ker ostali trije niso popustili, mi ni preostalo drugega kot da sem jim sledila. V klanec mi je šlo lažje, ko pa se pot prevesi navzdol proti skakalnicam mi je kar letelo. A naj priznam, da je mimo pritekel postaven tekač? In kar me je najbolj fasciniralo je, da je bil večji od mene! Sem se držala Tomaževih navodil glede bokov pri teku navzdol in je šlo kot raketa. Ha, tu me še Mazi ni sledil.

Sem hitro spet pristala na realnih tleh. Se je teren spet sploščil, tekač je z istim tempom nadaljeval in me prepustil ostalim trem, ki so me jasno že dohiteli. In spet tisti odločni moški: "Tule gremo!" Uf, a spet navzgor? Presopihamo še zadnji klanček, nato pa le še navzdol do avtomobilov. V nekem trenutku kot metek v glavo: šus! Totalen šprint smo ubrali. Še sama sebe nisem spoznala! Druga-kasnejša ekipa kRožnika je že krenila na pot. Nas je čakalo še raztezanje in nato doma topel tuš.

Današnjih 7:

S Softi si zamenjava nekaj sporočilc, kdaj katera ne more danes na tek in ugotoviva, da se nama nekako ne izzide, da bi se dobili. V službi pripravljam še zadnje stvari za jutri, ko me pokliče Rok, da je v bližini in me pride obiskat. Sem se ga razveselila in ko me povabi na tek, sem bila še bolj navdušena. Dogovoriva se za pol deveto zvečer. V uri pred tem sem se počutila kot telefonistka, ki ni vešča svojega posla. Prvič, ker ne ve kdo jo kliče in drugič, ker se ne znajde kaj je prioritetno. V času enega telefonskega pogovora mi ostane na ekranu napis: 6 neodgovorjenih klicev. Halo?! Kdo je naslednji prosim? In ker se ura približuje dogovorjeni, se z aparatom v rokah sprehajam po stanovanju. Zraven iščem levo nogavico, si slačim puli, oblačim majico.... in... naenkrat ne vem kje so očala. Se spomnim dedka, ki je rekel, da je to tako, kot da bi goske srale - tisoč opravil naenkrat in tipam naokrog... Končno najdem.

Saj ne vem ali sem sploh odložila ali je bil Rokov klic vmes med ostalimi. "Ne zdaj odpovedat", si mislim. Zdaj se mi res ne bo dalo sami v to temo. Sporoči, da je že spodaj. Vseeno pred Softijinim blokom pobereva še njo in nadaljujemo po PST mimo Murgel do Tržaške.

Malce sem imela zmedeno prehrano danes in EKO pesa iz EKO kmetije, ki so mi jo pred par dnevi podarili pri očetu, mi je ob prihodu domov tako pasala, da se ji nisem mogla upreti. In sva se nato med tekom malce borili. Ona bi ven, jaz bi jo imela noter. V težki bitki sem zmagala, a se ne spomnim kako gostobesedna sem bila. Nazaj je bilo lažje. Sem peso očitno prepričala kje ji je mesto.

Ko takole tekam, opažam, da mi je prvih tri do pet kilometrov prav težavnih. Potem bi lahko pa tekla, tekla, tekla, ... no, tole ni v dolžino, tole je v času. Enkrat bi se verjetno vseeno nehalo. Ampak do tiste točke še nisem prišla. Morda kdaj sprobam. Ko bom na to pripravila svojo glavo, se gotovo lotim kakega takega podviga. Do takrat bom vesela že, da se sploh obujem in premaknem rit iz tistega udobnega stola ter da pridem čez cilj sežanskega teka.

Tako. Po krajšem premoru, ko ste se gotovo že navadili le slikc, spet dolg zapis "kwa dogaja?" Dober tek!

Atene

Zdaj, ko vem katero mojo slikco so objavili v Adria Inflight magazinu, lahko pokažem še ostale, ki sem jih poslala:

Katera je pa vam najbolj všeč?

Ja, pa Staškino Robidišče je tudi v reviji! Ta izvod AIM bo torej v različnih znanih arhivih! :-)

**********************

poobjavljam 1.maja 2008:

Umakniti sem morala še eno slikico. Vojaka. Ker sem ponovno v nabiralnik dobila revijo, v kateri je objavljen, zraven pa pogodbo...