nedelja, 11. maj 2008

19. polmaraton "Riviera" Umag

Tako. Izkoristila sem VIP vstopnico.


Navsezgodaj sem se pobrala iz Ljubljane in na Ravbarkomandi na bencinski črpalki srečala Sončko, Razyja in Lauferja. "Daj, pusti avto kar tu in gremo skupaj dalje!" Ni šlo. Sem šla nato še na obisk v Poreč... Na meji se ponovno dobimo in nato nadaljujemo skupaj do parkirišča v Umagu.
Predrag z ekipo je bil že na mestu in pripravljal vse potrebno. Pred dvigom štartnih številk smo imeli še dovolj časa za kavo. V vrsti za štartne številke je bila že t.i. Štajerska naveza ZdravkoC, MiroR, Inot pa tae, LojzeP... Sem se prešvercala, da mi ni bilo treba predolgo čakat. In gotovo tudi zato, da sem dobila številko 113. Tista prva enka je pomenilo, da grem tečt na 10 km, 13 pa je obetala dober rezultat. Spoznala sem Žižiko! Po pisanju sem sklepala, da je večja, a mi je Sebi že razložila, da je Črna ene 3x težja in za kako glavo večja. Hja. Kako že rečejo? Da je pes po gospodarju? ;-)

Malce smo se ogreli in parkrat obiskali tisto turkizno-zeleno škatlo, potem je bilo treba na štart. Sebi mi je že pred začetkom rekla, da bo imela glede na to, da so bile včerajšnje dolge trojke njen najdaljši tek doslej, moj pogovorni tempo. Tam na prvem km sva Lilo, Igorja in Lauferja spustili naprej. Tempo 5:45 bi bil zame čisto prehud. Sploh pa ne pogovorni! Sem Sebi že v naprej opozorila, da bom morda v nekem trenutku, ki sem ga povezovala z lovjenjem sape in borbo samo s sabo, a tega nisem povedala na glas (ker kaj čem razlagat tekačici!?), utihnila.

Kaj vem pri katerem km sva bili, ko so se tekači na 5 km že vračali. Uau! Erika je prva! Naju je zanimalo kako bo potekala generalka za stavo taeta in Inota pred Radenci. Nekje pri 4. km nama nasproti priteče najprej tae, nato pa še Inot. Razlika se mi je zdela že kar velika. A do konca imajo še malce manj kot polovico poti. Meni je bilo že pošteno vroče. In bila sem žejna. Imela sem občutek, da se mi jezik kar lepi. Drugače na 10 km sploh ne rabim vode, tako me je to kar presenetilo. Žal mi je bilo, da sem "prešpricala" okrepčevalnici. Kmalu po obratu na 5 km srečava nano. Odlično ji gre. Komaj sem čakala vode... Ko se napijem, si vodo zlijem še po hrbtu. Super občutek!
Vročina je dobro pripekala. A sva s Sebi skoraj vriskali od navdušenja nad vonjem borovcev in ko je v senci popihal veter, je bilo prav prijetno. Na dveh križiščih mi je Sebi skoraj ušla neznano kam, a sem jo še pravočasno preusmerila na pravo pot. Le kaj bi brez nje in njenega: "Super nama gre! Še malo. Lej tistedva sva skoraj ujeli! Uau poglej, cilj se vidi! Samo še šprint!" Uf! Paše taka spodbuda. Dobro me je gnala tale podpohorska gazela! In? Zvlekla me je do PB! Sedaj je to ena taka okrogla številka 57:57. V cilju ji padem v objem. Tokrat resnično vriskava! Čestita nama tudi big boss Predrag in naju povabi na okrepčevalnico. Tam izveva za rezultate generalke tae-inot, ki naj bi ostali skrivnost do Radencev (a so tako ali tako objavljeni)... Zdajle se mi je že skoraj zatipkala inotova taktika za Radence, a ni fer, da jo takole obelodanim. Upam le, da bo Sebi zdržala! ;-)

Pofotkala sem še nekaj polmaratoncev, se najedla odlične pašte nato pa krenila novim dogodivščinam naproti... Sebi, še enkrat hvala!!!!


Predrag z ekipo se je spet potrudil in gotovo se udeležim še kake prireditve z mojega "VIP" seznama...

6 komentarjev:

Sebi pravi ...

Uh, mi je sedaj nerodno... Hvala!

:-D pravi ...

Bravo! Čestitke! Ko berem tole tvoje poročilo, mi je kar malo žal, da nisem šla še jaz ;)
Naslednjič grem, pa me vse ostalo briga. A me boš spomnila, na tole mojo izjavo?

:-) pravi ...

@:-D: Hvala! Naj ti bo kar žal, ja! Na izjavo te pa gotovo spomnim! Lahko večkrat! ;-)

Anonimni pravi ...

Čestitke za dober tek in PB! Juhej! ;)

Wega pravi ...

Čez TI tke...

:-) pravi ...

Hvala!!!