SAM : GM4O
Nani sem obljubila, da napišem kaj o našem potepu po 35-kilometrski trasi SAMa. S Simi in Oranžnim slonom smo se odpravili tja, mislim da, prvo nedeljo v septembru. Vreme nam ni kazalo najbolje. Želela sem preveriti ali sem sposobna priti čez progo in v kakšnem času. Na organizirani prireditvi je časovni limit 7 ur.
Zjutraj smo se dobili ob 7.20 na Voklem na bencinski črpalki. Odpeljali smo se na Jezersko, kjer smo pustili mojega malčka. Nato pa mimo Predvora, kjer je štart 50 km trase SAMa do Tržiča. Imeli smo malce smole. Ta dan je bila v Tržiču »Šuštarska nedelja«. Center Tržiča je bil tako zaprt za promet in čeprav smo prosili na vse mile viže, nas niso spustili mimo. Smo se odpeljali naokrog in poskusili najti pravo pot. Za nekim ovinkom je gozdna potka vodila v gozd in v hrib. Tam je stala tudi tabla: Kofce 3 ure. Morda smo na pravi poti! Parkiramo in štartamo ob 9h. Začetek je bil takoj precej strm. Zastavili smo kar hitro. Prispeli smo mimo hiške in nato kaj kmalu do kmetije, kjer imajo prav posebne bikce. Take skuštrane. Nato smo šli naprej po malce širši poti naprej vse do Kofc. Tam smo srečali prve ljudi ta dan. Rabili smo mislim, da okoli dve uri. Pri kočah smo si privoščili počitek. Mene je premamilo domače kislo mleko. Odlično! Nato smo jo užgali v hrib proti Križu, pa ni bilo čisto prav. Bi morali takoj v desno. Malce smo »pobluzili« čez travnike in zopet našli pravo pot. Nato pa mimo Šije naprej v proti planini Pungrat. Sem imela »plonk cegelc« na katerem sem imela napisane osnovne orientacijske točke. A smo vseeno spet na enem travniku spregledali pot v levo in smo jo mahnili mimo ene take simpatične klopce v hrib, namesto v levo. Srečali smo dva gobarja, ki sta nam pokazala vsak svojo vrečko gob. V eni lisičke, v drugi jurčki. Opa! Kar malce nevoščljivi smo jima bili. Čez električnega pastirja smo šli spet v gozd in naprej. Malce gor, malce dol mimo čred krav in bikov pod grebenom Košute nas je vodila pot vse do Dolgih njiv. Tam nas je pričakala praktično na novo obnovljena hiška. Pravi živalski vrt imajo. Otroci, ki so prišli na obisk tja s svojimi starši, so prav uživali. Najbolj so nas fascinirali zajčki, ki so se pasli po okoliškem travniku. Tokrat smo šli na oddih malo višje do klopce in se tam okrepčali. In nato šli naprej proti meji z Avstrijo. Sledili smo markirani poti proti Plešivcu. Čreda konj nas je pozdravila tik pred mejo. Žrebiček si je želel poskusiti tudi Simijinega rokava. Ko smo prišli do meje, smo se najprej podali ob električnem pastirju. A mi ni bilo všeč, ker je bilo v opisu poti napisano, da gre čez vrh Plešivca. Zato smo se ponovno vrnili in splezali čez pastirja in po grebenu ob skorajšnjem grizenju kolen prilezli do vrha Plešivca. Vseskozi nas je podilo iz zahoda spreminjajoče vreme. Na vrhu Plešivca smo se spet malce lovili kod in kam. A kaj kmalu našli kam je treba mimo table za mejo. Prav strmo je šlo navzdol. In ni nam bilo čisto jasno ali smo prav. Na srečo smo spet zagledali malo rdečo puščico SAM. No, torej smo vseeno prav. A ko nas je pot pripeljala do nekega ovinka, kjer je bilo treba čez ograjo ali levo, smo se spet spogledali. Iz nahrbtnika sem zopet potegnila zemljevid, da smo se odločili kam naprej. In sreča, da mi je v spominu ostalo, da je po eni hiški naprej makadamska pot, a ne v naši smeri. Smo šli spet malce narobe. Nekaj me je prešinilo, da je bilo na zemljevidu malce drugače. Smo se vrnili in dejansko na ovinku opazili oznako. Kar naenkrat se mi na pot postavi prelep jurček. O tega že ne bomo pustili tu! In gotovo ima v bližini par. Res smo kaj hitro našli dvojčka. Nismo se prav dolgo obirali in šli naprej mimo kar nekaj mravljišč. Nato se je zgodilo, da bi na enem od križišč morali desno, mi pa smo šli levo. Tokrat smo pošteno »zalutali«. Smo prišli skoraj na vrh Virnikovega Grintovca. To nam je koristilo pri tistem prazgodovinskem instinktu lovcev in nabiralk. V nekem trenutku sem opazila v travi rumene lise, za katere se je izkazalo, da so lisičke. Kaj kmalu smo vsi trije sodelovali v nabiranju. Slon je splezal na klanček, z nožem osvobajal gobice izpod korenin in mi jih podajal, jaz pa naprej Simi. Smo imeli en tak tekoči trak, ki se kar ni hotel ustaviti. Celo vrečko jih je bilo. Vrnili smo se do tistega spornega križišča in za naslednjim ovinkom spet opazimo lisičke. Spet se napasemo. Nato sem bila prepričana, da bo šlo le še navzdol. Sem si čisto preslabo zapomnila profil proge. Je bilo spet še malce gor in dol. Na delu, kjer se trasa SAMa združi z eno makadamskih poti, srečamo družino, ki krmi koze. Moški zakliče, naj pazimo, ker je na poti bik s telicama. Hja, nismo bili čisto prepričani, če ne misli morda nas. Ni bilo to. Res smo jih srečali. Kar čudno smo se gledali. Vmes smo šli tudi mimo stavbe, za katero smo ocenili, da je last vojske, na odličnem kraju za kako počitniško destinacijo, a vse zapuščeno. Počasi smo se bližali dolini. V nekem trenutku smo nato stopili na asfalt. No, zdaj pa ne more biti več daleč. Japajade (bi rekel Slon). Sem se ob prihodu na glavno cesto kar malce usedla na neko škarpo. Je bil še najmanj kilometer do jezera oziroma do avta. Ta delček se mi je neskončno vlekel in verjamem, da je na sami prireditvi, ko že prej pokuriš večino energije, tam zelo težko. Čeprav je tisti del v meni zbudil izredno lepe spomine na moje zimske počitnice v letu, ko se je v Sarajevu odvijala olimpijada in je tam trenirala argentinska reprezentanca v smučarskih tekih, sem si že močno želela konca. In res po enem takem zadnjem klančku, kjer smo preverili koliko energije nam je še ostalo, smo prišli do gostišča pri jezeru. Uro smo ustavili pri devetih urah in pol. To sicer ni v časovnem limitu, ki je predpisan na tekmi, a glede na to kolikokrat smo zgrešili in ob tistih dveh poštenih postankih, ki smo si ju privoščili ter našem gobarjenju, sem bila prepričana, da bi mi uspelo naslednji teden tudi v časovnem limitu. O kasnejših dogodkih zakaj ne, sem že pisala. Še celo moj učitelj Klemen, me je kak dan prej poklical, če sem tista na štartni listi jaz in se spet vidimo... Na dan prireditve sem stiskala pesti za vse, ki so stali na štartu, no predvsem pa za Sebi in tudi Tinco, s katero sva bili dogovorjeni, da bi skupaj pihali v hrib.
Zjutraj smo se dobili ob 7.20 na Voklem na bencinski črpalki. Odpeljali smo se na Jezersko, kjer smo pustili mojega malčka. Nato pa mimo Predvora, kjer je štart 50 km trase SAMa do Tržiča. Imeli smo malce smole. Ta dan je bila v Tržiču »Šuštarska nedelja«. Center Tržiča je bil tako zaprt za promet in čeprav smo prosili na vse mile viže, nas niso spustili mimo. Smo se odpeljali naokrog in poskusili najti pravo pot. Za nekim ovinkom je gozdna potka vodila v gozd in v hrib. Tam je stala tudi tabla: Kofce 3 ure. Morda smo na pravi poti! Parkiramo in štartamo ob 9h. Začetek je bil takoj precej strm. Zastavili smo kar hitro. Prispeli smo mimo hiške in nato kaj kmalu do kmetije, kjer imajo prav posebne bikce. Take skuštrane. Nato smo šli naprej po malce širši poti naprej vse do Kofc. Tam smo srečali prve ljudi ta dan. Rabili smo mislim, da okoli dve uri. Pri kočah smo si privoščili počitek. Mene je premamilo domače kislo mleko. Odlično! Nato smo jo užgali v hrib proti Križu, pa ni bilo čisto prav. Bi morali takoj v desno. Malce smo »pobluzili« čez travnike in zopet našli pravo pot. Nato pa mimo Šije naprej v proti planini Pungrat. Sem imela »plonk cegelc« na katerem sem imela napisane osnovne orientacijske točke. A smo vseeno spet na enem travniku spregledali pot v levo in smo jo mahnili mimo ene take simpatične klopce v hrib, namesto v levo. Srečali smo dva gobarja, ki sta nam pokazala vsak svojo vrečko gob. V eni lisičke, v drugi jurčki. Opa! Kar malce nevoščljivi smo jima bili. Čez električnega pastirja smo šli spet v gozd in naprej. Malce gor, malce dol mimo čred krav in bikov pod grebenom Košute nas je vodila pot vse do Dolgih njiv. Tam nas je pričakala praktično na novo obnovljena hiška. Pravi živalski vrt imajo. Otroci, ki so prišli na obisk tja s svojimi starši, so prav uživali. Najbolj so nas fascinirali zajčki, ki so se pasli po okoliškem travniku. Tokrat smo šli na oddih malo višje do klopce in se tam okrepčali. In nato šli naprej proti meji z Avstrijo. Sledili smo markirani poti proti Plešivcu. Čreda konj nas je pozdravila tik pred mejo. Žrebiček si je želel poskusiti tudi Simijinega rokava. Ko smo prišli do meje, smo se najprej podali ob električnem pastirju. A mi ni bilo všeč, ker je bilo v opisu poti napisano, da gre čez vrh Plešivca. Zato smo se ponovno vrnili in splezali čez pastirja in po grebenu ob skorajšnjem grizenju kolen prilezli do vrha Plešivca. Vseskozi nas je podilo iz zahoda spreminjajoče vreme. Na vrhu Plešivca smo se spet malce lovili kod in kam. A kaj kmalu našli kam je treba mimo table za mejo. Prav strmo je šlo navzdol. In ni nam bilo čisto jasno ali smo prav. Na srečo smo spet zagledali malo rdečo puščico SAM. No, torej smo vseeno prav. A ko nas je pot pripeljala do nekega ovinka, kjer je bilo treba čez ograjo ali levo, smo se spet spogledali. Iz nahrbtnika sem zopet potegnila zemljevid, da smo se odločili kam naprej. In sreča, da mi je v spominu ostalo, da je po eni hiški naprej makadamska pot, a ne v naši smeri. Smo šli spet malce narobe. Nekaj me je prešinilo, da je bilo na zemljevidu malce drugače. Smo se vrnili in dejansko na ovinku opazili oznako. Kar naenkrat se mi na pot postavi prelep jurček. O tega že ne bomo pustili tu! In gotovo ima v bližini par. Res smo kaj hitro našli dvojčka. Nismo se prav dolgo obirali in šli naprej mimo kar nekaj mravljišč. Nato se je zgodilo, da bi na enem od križišč morali desno, mi pa smo šli levo. Tokrat smo pošteno »zalutali«. Smo prišli skoraj na vrh Virnikovega Grintovca. To nam je koristilo pri tistem prazgodovinskem instinktu lovcev in nabiralk. V nekem trenutku sem opazila v travi rumene lise, za katere se je izkazalo, da so lisičke. Kaj kmalu smo vsi trije sodelovali v nabiranju. Slon je splezal na klanček, z nožem osvobajal gobice izpod korenin in mi jih podajal, jaz pa naprej Simi. Smo imeli en tak tekoči trak, ki se kar ni hotel ustaviti. Celo vrečko jih je bilo. Vrnili smo se do tistega spornega križišča in za naslednjim ovinkom spet opazimo lisičke. Spet se napasemo. Nato sem bila prepričana, da bo šlo le še navzdol. Sem si čisto preslabo zapomnila profil proge. Je bilo spet še malce gor in dol. Na delu, kjer se trasa SAMa združi z eno makadamskih poti, srečamo družino, ki krmi koze. Moški zakliče, naj pazimo, ker je na poti bik s telicama. Hja, nismo bili čisto prepričani, če ne misli morda nas. Ni bilo to. Res smo jih srečali. Kar čudno smo se gledali. Vmes smo šli tudi mimo stavbe, za katero smo ocenili, da je last vojske, na odličnem kraju za kako počitniško destinacijo, a vse zapuščeno. Počasi smo se bližali dolini. V nekem trenutku smo nato stopili na asfalt. No, zdaj pa ne more biti več daleč. Japajade (bi rekel Slon). Sem se ob prihodu na glavno cesto kar malce usedla na neko škarpo. Je bil še najmanj kilometer do jezera oziroma do avta. Ta delček se mi je neskončno vlekel in verjamem, da je na sami prireditvi, ko že prej pokuriš večino energije, tam zelo težko. Čeprav je tisti del v meni zbudil izredno lepe spomine na moje zimske počitnice v letu, ko se je v Sarajevu odvijala olimpijada in je tam trenirala argentinska reprezentanca v smučarskih tekih, sem si že močno želela konca. In res po enem takem zadnjem klančku, kjer smo preverili koliko energije nam je še ostalo, smo prišli do gostišča pri jezeru. Uro smo ustavili pri devetih urah in pol. To sicer ni v časovnem limitu, ki je predpisan na tekmi, a glede na to kolikokrat smo zgrešili in ob tistih dveh poštenih postankih, ki smo si ju privoščili ter našem gobarjenju, sem bila prepričana, da bi mi uspelo naslednji teden tudi v časovnem limitu. O kasnejših dogodkih zakaj ne, sem že pisala. Še celo moj učitelj Klemen, me je kak dan prej poklical, če sem tista na štartni listi jaz in se spet vidimo... Na dan prireditve sem stiskala pesti za vse, ki so stali na štartu, no predvsem pa za Sebi in tudi Tinco, s katero sva bili dogovorjeni, da bi skupaj pihali v hrib.
No skoraj mesec je okrog. Odpovejo BAT. Smo se sicer nekaj poskušali z nesojenimi udeleženci (Mihom, Sebi, Striti, Pajkom, Li) dogovoriti za privatni BAT a se ni izšlo. Nato mi Izyemna najprej predlaga, da bi se z njo udeležila kolesarskega izleta od ljubljanskega Tromostovja do tržaške Ponte Rose (cca 120 km baje). V petek mi sporoči, da je izlet odpovedan, da pa bi ona vseeno šla nekam. Morda na Porezen. In me je prešinilo. Zakaj ne bi šli po trasi GM4O (Gorski maraton štirih občin)? Ja pojdiva!
Torej. Izyemna me je okrog pol sedmih prišla iskat in nadaljevali sva do bencinske črpalke, kjer sva dopolnili zaloge hrane in pijače. Približno uro sva rabili nato do izhodišča pri planinskem domu v Petrovem brdu. Štartali sva ob 8.05. Pot približno enako strma kot na začetku SAMa. A kmalu ugotoviva, da je ta del res primeren tudi za tek. Nič kaj zoprnih korenin ali podobnega šavja. In všeč nama je bilo kako je bilo označeno. Če ni bilo rumene tablice z napisom, sva se lahko zanesli na trakove, ki so viseli s kake veje. Zdelo se mi je, da imava kar dober tempo. Na nekaterih koncih sem potegnila ven tudi svoj fotoaparat in ovekovečila najino pot. Malce pred vrhom Koble sva si privoščili prvo polnjenje rezerv. Nato nama tam res ni bilo čisto jasno ali je treba čez vrh Koble ali ne, a sva se odločile, da greva in se v vpisni knjigi pofočkava. Nato naprej. Tu se pot prevesi malce navzdol. Vseskozi se držiš oznak za Črno prst ali rumenih tablic. Nato spet navzgor. Nekaj serpentin na katerih se pogovarjava o tem kako mi bo že še vrnila tiste moje izjave iz Demavenda, ko sem ob njenem vprašanju koliko je do konca, odgovorila, da še ena dobra Šmarna in se ob tem veselo zabavali. In naslednja ugotovitev, ki sva se ji nasmejali je bila: vsaj višinske tu ne bova imeli! Še malce naprej je bilo treba prečiti melišče in tu sva dohiteli par, ki je bil namenjen na Črno prst. V eni kot grapi se pot začne vzpenjati v strmih serpentinah, ko prideš čez sedlo na drugo stran. Odprejo se ti popolnoma novi pogledi. Tu spet malce pojeva in popijeva ter nadaljujeva pot. Na sedlu pa je močno močno pihalo. Se nama je skoraj zanohtalo. Tu je bila edina točka, ko nisva bili čisto sigurni kam je treba. Desno na Črno prst ali proti levi navzdol. Tista tabla tam je verjetno malce premaknjena iz smeri. Ponovno sem iz nahrbtnika izvlekla opis poti in odločili sva se, kljub temu da sva pogumno štartali v hrib, da se vrneva in greva navzdol. Tu je meni kar letelo. Ko razložim, da nekateri opravijo to pot 3x v enem dnevu, mi Izyemna skoraj ne verjame... Po 3:44 sva bili v vasi Kal. Nato se pot večinoma še vedno spušča. Malce ven iz vasi bi jaz, če bi bila sama, gotovo zgrešila. Sem gledala naprej in raje proti desni, levo v travi pa je bila tabla z napisom. Še malce naprej slišiva cerkvene zvonove, ki naznanjajo, da je ura 12. Nadaljujeva mimo bohotnih marel in se sprašujeva ali bi jih šli nato nazaj iskat za večerjo... Tako oznake kot opis naju pripelje do vasi Obloke. Tu sva pri eni od hiš še videli oznako, potem sva jo morali nekje zgrešiti, a ker sva videli, da je treba po opisu na asfaltirano cesto proti Hudajužni, ki je najnižja točka trase, sva jo mahnili kar čez travnik. Ob 5:13 sva bili na najnižji točki. Tu je bilo malce dileme ali zaključiti izlet in poskusiti dobiti prevoz do avtomobila ali nadaljevati. Pred nama je bilo še več kot 1200 m višine... Odločili sva se, da vseeno poskusiva. Al sva al nisva. In kot je opisano v opisu, da temu delu tekači rečejo »Ura resnice« je res bila. Pot se izredno strmo vzpne v klanec. Tu sva pri eni od domačij najprej debelo gledali in opazovali psa, ki se je zaganjal z verige, nato pa opazili tablo in vzpon je bil še bolj strm. Halo? Kako tu tečejo? Kar ni in ni se hotelo položiti. Prišli sva do prostora kjer je v času prireditve okrepčevalnica in tudi sami sva si jo privoščili. Tisto jabolko se mi je zdelo tako neskončno sočno. Sem si želela, da bi bilo vzpona že konec a se je teren le še bolj postavil pokonci. Imela sem občutek, da bom spustila dušo. V nekem trenutku sem imela občutek, da bi bila Izymena v hrib hitrejša, jaz jo bi z lahkoto ulovila navzdol. Tako sem ji predlagala, da gre naprej in jo navzdol ulovim. Pa kaj, ko kar ni bilo tistega navzdol. Vleklo se mi je kot jara kača. Potem zagledava kočo na Poreznu. Ne morem povedat kako sem si želela, da bi bila odprta in da se napijem. Takrat sva ugotovili, da nama v časovnem limitu, ki je tu 8 ur, ne bo uspelo priti čez traso. Upočasnili sva in fotografirali okolico. Pokazalo se je celo sonce. Izredno lep dan se je naredil. V koči sva se usedli in si privoščili malico. Nato prav počasi navzdol. Na cilj sva prispeli po 9 urah in 20 minutah. Trasa je v primerjavi s SAMom izredno dobro označena. Verjetno je na dan tekme na obeh koncih super, ampak tako za iti na izlet, pa ni primerjave! Neskončno zadovoljni sami s sabo in odločeni, da če greva še kdaj, tam na predelu med Kalom in Hudajužno ne smeva toliko sanjati. Zase vem tudi, da moram izboljšati tempo v hrib. V planinskem domu so naju prijazno postregli in naju povabili, da kljub temu, da nisva ujeli časovnega limita zapiševa vtise v njihovo knjigo »Prijateljev GM4O«. Tako kot sem napisala tam: Pohvale za izredno lepo označeno traso! Pridem še! :-)
Torej. Izyemna me je okrog pol sedmih prišla iskat in nadaljevali sva do bencinske črpalke, kjer sva dopolnili zaloge hrane in pijače. Približno uro sva rabili nato do izhodišča pri planinskem domu v Petrovem brdu. Štartali sva ob 8.05. Pot približno enako strma kot na začetku SAMa. A kmalu ugotoviva, da je ta del res primeren tudi za tek. Nič kaj zoprnih korenin ali podobnega šavja. In všeč nama je bilo kako je bilo označeno. Če ni bilo rumene tablice z napisom, sva se lahko zanesli na trakove, ki so viseli s kake veje. Zdelo se mi je, da imava kar dober tempo. Na nekaterih koncih sem potegnila ven tudi svoj fotoaparat in ovekovečila najino pot. Malce pred vrhom Koble sva si privoščili prvo polnjenje rezerv. Nato nama tam res ni bilo čisto jasno ali je treba čez vrh Koble ali ne, a sva se odločile, da greva in se v vpisni knjigi pofočkava. Nato naprej. Tu se pot prevesi malce navzdol. Vseskozi se držiš oznak za Črno prst ali rumenih tablic. Nato spet navzgor. Nekaj serpentin na katerih se pogovarjava o tem kako mi bo že še vrnila tiste moje izjave iz Demavenda, ko sem ob njenem vprašanju koliko je do konca, odgovorila, da še ena dobra Šmarna in se ob tem veselo zabavali. In naslednja ugotovitev, ki sva se ji nasmejali je bila: vsaj višinske tu ne bova imeli! Še malce naprej je bilo treba prečiti melišče in tu sva dohiteli par, ki je bil namenjen na Črno prst. V eni kot grapi se pot začne vzpenjati v strmih serpentinah, ko prideš čez sedlo na drugo stran. Odprejo se ti popolnoma novi pogledi. Tu spet malce pojeva in popijeva ter nadaljujeva pot. Na sedlu pa je močno močno pihalo. Se nama je skoraj zanohtalo. Tu je bila edina točka, ko nisva bili čisto sigurni kam je treba. Desno na Črno prst ali proti levi navzdol. Tista tabla tam je verjetno malce premaknjena iz smeri. Ponovno sem iz nahrbtnika izvlekla opis poti in odločili sva se, kljub temu da sva pogumno štartali v hrib, da se vrneva in greva navzdol. Tu je meni kar letelo. Ko razložim, da nekateri opravijo to pot 3x v enem dnevu, mi Izyemna skoraj ne verjame... Po 3:44 sva bili v vasi Kal. Nato se pot večinoma še vedno spušča. Malce ven iz vasi bi jaz, če bi bila sama, gotovo zgrešila. Sem gledala naprej in raje proti desni, levo v travi pa je bila tabla z napisom. Še malce naprej slišiva cerkvene zvonove, ki naznanjajo, da je ura 12. Nadaljujeva mimo bohotnih marel in se sprašujeva ali bi jih šli nato nazaj iskat za večerjo... Tako oznake kot opis naju pripelje do vasi Obloke. Tu sva pri eni od hiš še videli oznako, potem sva jo morali nekje zgrešiti, a ker sva videli, da je treba po opisu na asfaltirano cesto proti Hudajužni, ki je najnižja točka trase, sva jo mahnili kar čez travnik. Ob 5:13 sva bili na najnižji točki. Tu je bilo malce dileme ali zaključiti izlet in poskusiti dobiti prevoz do avtomobila ali nadaljevati. Pred nama je bilo še več kot 1200 m višine... Odločili sva se, da vseeno poskusiva. Al sva al nisva. In kot je opisano v opisu, da temu delu tekači rečejo »Ura resnice« je res bila. Pot se izredno strmo vzpne v klanec. Tu sva pri eni od domačij najprej debelo gledali in opazovali psa, ki se je zaganjal z verige, nato pa opazili tablo in vzpon je bil še bolj strm. Halo? Kako tu tečejo? Kar ni in ni se hotelo položiti. Prišli sva do prostora kjer je v času prireditve okrepčevalnica in tudi sami sva si jo privoščili. Tisto jabolko se mi je zdelo tako neskončno sočno. Sem si želela, da bi bilo vzpona že konec a se je teren le še bolj postavil pokonci. Imela sem občutek, da bom spustila dušo. V nekem trenutku sem imela občutek, da bi bila Izymena v hrib hitrejša, jaz jo bi z lahkoto ulovila navzdol. Tako sem ji predlagala, da gre naprej in jo navzdol ulovim. Pa kaj, ko kar ni bilo tistega navzdol. Vleklo se mi je kot jara kača. Potem zagledava kočo na Poreznu. Ne morem povedat kako sem si želela, da bi bila odprta in da se napijem. Takrat sva ugotovili, da nama v časovnem limitu, ki je tu 8 ur, ne bo uspelo priti čez traso. Upočasnili sva in fotografirali okolico. Pokazalo se je celo sonce. Izredno lep dan se je naredil. V koči sva se usedli in si privoščili malico. Nato prav počasi navzdol. Na cilj sva prispeli po 9 urah in 20 minutah. Trasa je v primerjavi s SAMom izredno dobro označena. Verjetno je na dan tekme na obeh koncih super, ampak tako za iti na izlet, pa ni primerjave! Neskončno zadovoljni sami s sabo in odločeni, da če greva še kdaj, tam na predelu med Kalom in Hudajužno ne smeva toliko sanjati. Zase vem tudi, da moram izboljšati tempo v hrib. V planinskem domu so naju prijazno postregli in naju povabili, da kljub temu, da nisva ujeli časovnega limita zapiševa vtise v njihovo knjigo »Prijateljev GM4O«. Tako kot sem napisala tam: Pohvale za izredno lepo označeno traso! Pridem še! :-)
Naslednje leto bo SAM prav gotovo na mojem urniku. Imam občutek, da bi ga res lahko "spravila skupaj" pod časovnim limitom. No, za GM4O pa bo kljub temu, da mi je bilo tu lepše, gotovo treba še večkrat v hrib....
2 komentarja:
Pridna :)
To smo čakali! Pa še enkrat čestitke za tole trofejo...
Objavite komentar