Prepihano zmedena sobota

Za sobotne hribe je bilo kar nekaj predlogov in dogovarjanja kdo in kam naj bi se šlo. Petkovo Mihijevo predavanje se je končalo z dogovorom, da se korziška ekipa odpravi naslednji dan na Malo Mojstrovko. V razširjeni zasedbi. Šli bi še L&M in Črna. "Dobimo se na Voklem!" je bil zadnji SMS v petek zvečer.

V soboto zjutraj nabašem nahrbtnik in hitim avtu naproti. Mraz je tak, da mi je zmrznila ključavnica na prtljažniku in Črno spravim čez položene zadnje sedeže na njeno mesto v prtljažnik. Spomnim se, da bo treba še enkrat v stanovanje. Sončna očala in verige za avto, za vsak slučaj... Ko se vsedem za volan, imam malce slab občutek, da bom zamudila. A ko se pripeljem na bencinsko črpalko na Voklem, dobim SMS: "Mal zamujamo! Smo ravno štartali!" "Kul! Se vidimo!" Ne mine 5 minut, ko telefon spet tuli: "Joj veš, mal sem pozabila! Danes sem dežurna na helikopterju! Me peljejo nazaj in bodo zamudili!" mi sporoča Lenčka. "Ok, grem kar naprej! Me bodo gotovo ujeli!"

Cesta je bila prazna. Po radiu so sporočali, da so se za nekatere šolarje začele zimske počitnice. Pomislila sem na svoje, ko sem imela občutek, da se je vesoljni svet napotil ravno tja kot mi. Zdaj pa vse prazno. Je kriv nizek standard ali so že vsi kje v tujini?

Rok me je prejšnji dan opozoril, da ni spluženo do vrha Vršiča. Zato sem se v hrib podala z malce strahu. Pa ni bilo sile. Je šlo do vrha. Ko se spravim iz avta, da bi se obula v tatežke čevlje, se mi v trenutku zanohta. Jao! Še začeli nismo hodit, pa že tak mraz. Piha, da vrata v trenutku priletijo v hrbet. Prste imam tako trde, da se odločim, da se preobujem kar v avtu. Prav na počasi mi je šlo, ker se niso hoteli odtajat. Mimo mene hodijo do vratu in čez zadekani hribovci. A moram res v ta mraz? Črna se že nestrpno preseda in mi hoče dopovedati, da bi rada ven. Ančki sporočim, da jaz grem. Me bodo že ujeli, oni bodo danes s smučkami, jaz pa brez.

S Črno se podava v strmino. Čisto se ji zmeša. Sneg! Letala je v krogih kot da bi navil vrtavko. Pravi užitek jo je bilo gledat. Sem kar malce pozabila, da je mraz! Ob hropenju v hrib mi je postalo kar toplo. Celo dohitim skupino iz Zagreba, ki se odloči za Pripravniško grapo. Danes bo zame kar "normalka". Predno pridem do Vratc me skoraj odpihne. In tu Črna zahisterira. Veter je bil tako močan, da se je reva prišla stisnit v naročje, ker je želela zaščitit oči. Ja, psi nimajo očal. Sem jo prepričala, da bo bolje, da nadaljujeva in se potrudiva še tistih 30 metrov. Ko bova čez rob, gotovo ne bo takega vetra. Še pogled nazaj, če me moji kameradi že sledijo. Ne vidim jih. Veter pa še kar vleče... Črna zagleda turnega smučaja v daljavi in se začne razburjati. Jaz pa na njo, a na žalost moj glas odnese veter. Poskušam si nadeti dereze, pa mi prileti nahrbtnik v glavo. Opa! Tule ni najboljše mesto za tako početje. Prestavim se nekaj metrov više in uredim kot je treba. Zdaj bo šlo lažje naprej.

Opazujem uživaške smučarje na levi in vrtince snega, ki se dvigajo nad desnim robom. Srečam skupino, ki je prišla po Pripravniški grapi in jih prehitim. Tako piha, da niti pogledam ne, kdo je. Le nadaljujem pot. Še kakih 70 metrov do vrha mi preostane, ko postanejo sunki vetra tako močni, da moram cepin krepko zapičiti v sneg, da me ne premakne. Skupina me počasi dohiti. "Zdravo Alja!" Bolj po glasu kot po podobi razpoznam Andrejo, ki vodi tečajnike proti vrhu. "Daj, da ti še mi malce zgazimo!" "O, ti si! Skoraj ne vidim, tako mi sneg nosi v obraz. Mi bo čisto pasalo za vami." Skupinica se počasi pomika mimo mene, ko mi predzadnja v skupini reče: "Ti si pa Vanja?!" "Neee, Alja." "Aha, Marinka, se spomniš in Beograjskega maratona?!" "O! Še ena poznana. Tako ste/smo zadekani, da vas sploh ne spoznam!" Zvem, da ima sosednji alpinistični odsek zimski tečaj. Za njimi odhlačam proti vrhu. Črna si je tik pod vrhom privoščila zavetje v naročju fanta, s katerim sva se nekoč srečala v Dolomitih v stenah nad Canazeijem. Proti vrhu Marinki priznam, da z veseljem prebiram njen dnevnik, ki ga piše na internetni strani njenega kluba in se tako danes znajdem v njem. Na vrhu naredim nekaj fotk, a prav na veliko se ne "igram", ker nas veter kar prestavlja. Toliko se umaknemo z vrha, da si za enim od balvanov privoščimo malce zavetja. Tu dočakam moje zamudnike. Si privoščim E-ploščico, nato pa v stilu "hlače imam polne dreka", kar pomeni, da moram v kolenih pokrčeno paziti kako polagam dereze, počasi mahnem proti dolini. Moji zamudniki so šli še na vrh, a računam, da bom pri avtu za njimi, saj si s smučkami navzdol hitrejši.

Ko se premaknem še malce navzdol, si uživaško privoščim toplega čaja, nato pa, kar malce s strahom pred vetrom, približam Vratcem. Tokrat gre lažje. Še zadnja strmina, melišče, ki pa ima skoraj kot sankaško pisto. Naj grem v sede ali se potrudim hoditi? Kljub vabljivi flanki, vseeno vztrajam na nogah. V avtu me sicer čakajo suha oblačila, pa vseeno.

S Črno si pri hiški, kjer poleti prodajajo spominke, privoščiva pošteno malico, a ko se sonce začne umikati za hrib postaja mraz. Kje so tile moji smučarji? Premakem se v avto in prav počasi preoblečem. Imam občutek, da kar nimam dovolj. Ko se sonce resnično skrije, nekaj časa cincam, nato pa vseeno prižgem avto. Če tega ne storim, bodo jutri nohti na nogah črni. Počakam, da se odtaja zadnje steklo, nato pokličem. Ni odziva. Odločim se, da se premaknem proti dolini. Ravno ob obračanju se mi pridružijo moji smučarji in dogovorimo se, da gremo v Grajsko gostilnico v Radovljici. Avto se kar noče segreti. Segrejemo se šele po krožniku juhe. Ko pospravimo še vsak svoj obrok odličnih ogljikovih hidratov, se še dodatno utrudimo in veke postajajo težke. Poslovimo se, kajti drugi zdravnik v ekipi je na vrsti, da prevzame dežurstvo.

Mrzlo, a lepo! Prav vesela sem bila, da smo se spet zbrali in to v "našem" okolju!

Zgodovinska...

...v Ljubljani

Kloniranje

Že dalj časa sem vedela, da bo današnji dan namenjen dogovarjanju o čem in kako naj bi čez 14 dni predavala ter bo to dogovarjanje potekalo v vzhodu naše države. Danes zjutraj sem se tako odpravila na vzhod. Ko iz obvoznice Ljubljana-jug nabiraš kilometre proti Mariboru, se ti pred nos postavijo Kamniški hribi. In če so obsijani s soncem, so prava paša za oči. Veselila sem se vožnje, čeprav imam kilometrov, kljub spoznavanju sveta in domovine, zdaj že malce dovolj, ker sem si zamišljala, kako grem soncu naproti. Japajade! Vsem tistim, ki pljuvajo po ljubljanski megli, bi prav privoščila, da bi se danes peljali z mano! Da bi videli ravno obratno. Ko sem prišla iz tunela pri Trojanah, je bila megla, da bi jo rezal! Prav nič prijazen sprejem. No, smo se vsaj dovolj hitro dogovorili kako in kaj bo (naj bi bilo) čez 14 dni. Ob povratku proti Ljubljani sem pogledovala na uro in se spraševala, če pa danes res moram nazaj v službo?! In ob ponovnem prehodu tunela, tokrat v obratni smeri, ugotovila, da je ura že toliko, da ni nujno. Če slučajno ne morejo brez mene, naj pa vse propade. In to ta hip! Mi je še sonce v oči to dalo jasno vedeti.

Doma sem prav na hitro skuhala kosilo. Kdaj se je to zgodilo zadnjič med tednom sploh ne pomnim... Črni sem nataknila ovratnico, okoli vratu obesila fotoaparat in odbrzela na Barje. Tudi to ne pomnim, kdaj se je zgodilo zadnjič... Ampak je tako pasalo. Popolnoma sami sva tavali po travnikih in imela sem občutek, da je tudi Črni kar čudno kaj se dogaja. Ko me je že pošteno zeblo v roke in ko je kljub vsemu pripeljal avto, ki je splašil tiste čaplje zaradi katerih je imela Črna ukaz "Puzaj!", da jih ne bi splašili, sva odšli domov. Črna s prosečimi očmi, če lahko tisto, točno tisto, palico odnese s seboj.

Pred hišo nisem mogla mimo zvončkov. Sem želela ukrasti ujete žarke sonca. Potem pa na Golado. Sem se morala sicer malce prisilit. Priznam. Ker že spet dolgo nisem tekla. Bi skoraj kot zgoraj spet napisala: ne pomnim... No, Softi me je med vikendom in nato še v ponedeljek v nočnih urah zbezala na 3 km. Prisila pa je bila potrebna tudi zato, ker mi je res zoprno, da me čakajo. Sem želela iti toliko prej, da bi že kar nekaj odtekla, pa sem prišla na štart skoraj zadnja. Nisem čakala Izyemne kot ostali, ampak kar štartala. V spremstvu Lauferja sem nato, prav na izi kot je rekel on ali v zen tempu kot pravim jaz, pretekla celo Golado. In to brez hoje! Tudi čez začetni klanec in egotrip klanec mi je uspelo. Vmes so naju prehiteli tahitri in dohiteli manj hitri. Odlično počutje v odlični družbi.

Nadaljevalo se je s tušem in s hitenjem proti CD. Sem se bala, da bodo karte za Mihijevo Leto klasičnega alpinizma že razprodane, a sem imela srečo.

Dan, ki bi ga z veseljem klonirala!

Pazi, na očeh te imam!

Crkljanje

Lepo je biti spet doma. Tokrat je bil na vrsti Strasskirchen, a brez fotoaparata. Razdalje dobivajo čisto druge razsežnosti. Včasih sem zaspala med Bežigradom in Šentvidom, danes mi 500 km za volanom mine kot bi mignil. Vmes je Črna poslušala petje takega ptička in se imela lepo.

Ob fotocrkljanju pa je nastala fotka, ki me je spomnila na naslov bloga Sebi.

Vabilo

Otvoritev: sreda, 6.2. ob 18. uri

Dabuš, vse najboljše!

Ko bom velika, bom morda dokončala pisanje, ki sem mu namenila, da bo knjiga z naslovom Insalah. Danes pa je dan, ko iz pisanja trgam dele, namenjene Dabušu. Pisanje že od poletja 2005 čaka, da ga dokončam. Vmes se je že toliko zgodilo. Zvedela sem, da je Dabuš že junak ene knjige, a pri meni je več kot to. Naučil me je, kaj pomeni Insalah in mi v tem času postal prijatelj. Tak, ki ga ni ves čas ob tebi, pa vendar veš, da bo naslednjič, ko ga srečaš, kot da sva se videla včeraj...

...Tu Dabuš v mojih očeh kar zraste. Približala sta se nam namreč dva fantiča, ki sta nas najprej le zvedavo opazovala, nato pa sta nas začela tudi ogovarjati. Nekdo je Dabuša vprašal ali lahko otrokom kaj damo, npr. drobiž, bonbon, svinčnik… Njegov odgovor je bil približno tak: »Dajte se z njimi pogovarjat, pohecajte se z njimi, požgečkajte jih. Ne delajte iz ponosnih ljudi beračev!« Poba, ti si svetovna faca! Si do tega sam prišel ali so te naučili? Tudi, če je bil sam na enak način poučen o obnašanju, se mi je zdelo izredno, da je to »filozofijo« širil naprej. Večina nas je upoštevala in se pri tem globoko zamislila, nekaterim pa tako ni pomoči…

...Ker kombi težko prenaša našo težo, predvsem pa, ker želimo Kurde doživeti v živo, se spravimo že pred vasjo iz kombijev in nadaljujemo peš. Ko hodimo skozi vas, kjer se otroci igrajo s kurjimi drekci, kurjava pa so jim kravji, se ti porajajo najrazličnejša vprašanja. Med drugim: »Smo res nekaj več?« Domačini se nas sprva morda ustrašijo, le kaj bo sam proti taki skupini. Kasneje le pridejo bliže, se ti nasmehnejo. Če je pri hiši kak malček, te povpraša, »What's your name?« Večinoma so doma ženske, ki skrbijo za dom. Moški služijo denar. Tudi če bi ženska želela služiti denar, bi jo okolica čudno gledala in verjetno tudi izolirala. Kako drugačni smo. Tako zadovoljni zgledajo. Tako nepokvarjeni. Dabuševo vprašanje, ki si ga je zastavljal, v katero vas peljati skupino, da vasi ne bi »onesnažil« se mi je zdelo popolnoma na mestu. A kaj, ko se zaveš, da če tega ne boš storil ti, bo pač nekdo drug. Tako ali tako je v skoraj vsakem domu televizija. ...

...Še predno so nosači uspeli raztovorit konje, sta se dva stepla. Ugibali smo zakaj. Enega od njih smo srečali na poti navzgor, ko nam je ponujal za kupit pijačo in si po svoje razlagali, da je morda to nelojalna konkurenca. Je šlo čisto zares. Eden je drugega s poštenim kolom čez rebra. Celo srajce so se trgale in ogromne skale, ne le kamni, okrog leteli. Nas je postalo kar malce strah kaj bo. Sama sem opazovala Dabuša kakšna bo njegova reakcija. Le on je razumel zakaj gre oziroma o čem govorijo. A na njegovem obrazu ni trznila niti ena mišica. Kot da ni nič in je vse normalno. Kako lahko ohrani tako mirnost? Očitno ni nič takega....

...Ustavili smo se na prostoru, ki ga domačini uporabljajo kot prostor za piknike. Tu ima reka Muradiyo lepe slapove. Ko sestopiš iz avtobusa je vse zaraščeno in prav nič vabljivo. Že po nekaj korakih, pa zagledaš najprej prelepe lotusove cvetove, nato pa viseč most. Prav zanimivo se je bilo sprehajati po njem, ko so ga ostali majali in se prav na glas smejali našim spretnostim. Kar neugoden občutek. Z Dabušem se odpraviva do vode. Ko gledaš vse te količine, ki padajo čez skale, te zajame občutek majhnosti. Voda zgleda rjava, umazana. A tam daleč naokrog ni nobene industrije, ki bi jo umazala, zato je to le varljiv občutek. Tacam po vodi, poskusim kako topla je. Dabuš zabrodi do gležnjev in me opozori na premikajočo gmoto. Trudi se priti na kopno. Rakovica. Očitno je voda res čista. Nedaleč stran se kopajo domačini ter med njimi igrajo otroci. Gledam v vodo in premišljujem o tem, kako smo se na podoben način kopali in igrali tudi mi. Svet je okrogel… Kar naenkrat se okrog naju nagnetejo otroci in ženske. Eden od njih ima lase pobarvane s kano. Enako kot Dabuš. Samo stojim in opazujem, kako se Dabuš pogovarja z njimi. Nekaj besed razumem, ogromno se razloči tudi iz kretenj. Užitek jih je gledati. Smejijo se na vsa usta in čeprav se ne razumejo z vsemi besedami, imaš občutek, da jim je vse jasno. Ženske se želijo pogovarjat z mano. Trudim se, a take komunikacije kot jo je ustvaril Dabuš z otroci, nam ne uspe doseči. Vsaj s smehom si damo vedeti, da nam je družba čisto prijetna. Naše srečanje se zaključi s smehom in pogovorom o barvanju moških glav s kano....

...Ura je bila tam nekje okrog petih. Odpravili smo se v mesto. Vse je bilo še tiho in prazno. Prav zanimivo je bilo opazovati mesto, ki je čez dan polno ljudi. Takrat pa samotne sive ulice. Odpravili smo se vzdolž glavne ulice. Kaj kmalu smo ugotovili, da na glavni ulici ne bomo dobili čaja. Mimo bara Barabar, kjer smo ponoči žurali, smo šli na ulico vzporedno glavni. Tam, kjer je čez dan še posebno zabavno in živahno.
Prav zadovoljni smo zagledali čajnico, v kateri je lastnik šele pripravljal gostilnico za tisti dan. Prav previdno smo ga vprašali ali lahko dobimo čaj. Veselo je zamahnil z roko, kar pridite. V izložbi so bile razstavljene mlečne dobrote. Poleg čaja smo naročili jogurt. Vsedli smo se tako, da sva z Dabušem gledala proti ulici in prižganem televizorju. Doma praktično ne gledam televizije, tu pa mi je pogled kar naprej vleklo na ekran. Malce smo utihnili in poslušali. Brali so koran. Na sliki se je vrstilo besedilo. Puščica se je premikala od desne proti levi in kazala besedilo kje berejo. Tisto »žlobudranje« nas je spet zaneslo v globoke misli. Pogovarjali smo se o prijateljstvu in kaj nam prijateljstvo pomeni. Kako premalokrat prijateljem damo vedeti kaj nam pomenijo....

Dragi prijatelj! Vse vse najboljše za taokroglo!