nedelja, 17. februar 2008

Prepihano zmedena sobota

Za sobotne hribe je bilo kar nekaj predlogov in dogovarjanja kdo in kam naj bi se šlo. Petkovo Mihijevo predavanje se je končalo z dogovorom, da se korziška ekipa odpravi naslednji dan na Malo Mojstrovko. V razširjeni zasedbi. Šli bi še L&M in Črna. "Dobimo se na Voklem!" je bil zadnji SMS v petek zvečer.

V soboto zjutraj nabašem nahrbtnik in hitim avtu naproti. Mraz je tak, da mi je zmrznila ključavnica na prtljažniku in Črno spravim čez položene zadnje sedeže na njeno mesto v prtljažnik. Spomnim se, da bo treba še enkrat v stanovanje. Sončna očala in verige za avto, za vsak slučaj... Ko se vsedem za volan, imam malce slab občutek, da bom zamudila. A ko se pripeljem na bencinsko črpalko na Voklem, dobim SMS: "Mal zamujamo! Smo ravno štartali!" "Kul! Se vidimo!" Ne mine 5 minut, ko telefon spet tuli: "Joj veš, mal sem pozabila! Danes sem dežurna na helikopterju! Me peljejo nazaj in bodo zamudili!" mi sporoča Lenčka. "Ok, grem kar naprej! Me bodo gotovo ujeli!"


Cesta je bila prazna. Po radiu so sporočali, da so se za nekatere šolarje začele zimske počitnice. Pomislila sem na svoje, ko sem imela občutek, da se je vesoljni svet napotil ravno tja kot mi. Zdaj pa vse prazno. Je kriv nizek standard ali so že vsi kje v tujini?

Rok me je prejšnji dan opozoril, da ni spluženo do vrha Vršiča. Zato sem se v hrib podala z malce strahu. Pa ni bilo sile. Je šlo do vrha. Ko se spravim iz avta, da bi se obula v tatežke čevlje, se mi v trenutku zanohta. Jao! Še začeli nismo hodit, pa že tak mraz. Piha, da vrata v trenutku priletijo v hrbet. Prste imam tako trde, da se odločim, da se preobujem kar v avtu. Prav na počasi mi je šlo, ker se niso hoteli odtajat. Mimo mene hodijo do vratu in čez zadekani hribovci. A moram res v ta mraz? Črna se že nestrpno preseda in mi hoče dopovedati, da bi rada ven. Ančki sporočim, da jaz grem. Me bodo že ujeli, oni bodo danes s smučkami, jaz pa brez.

S Črno se podava v strmino. Čisto se ji zmeša. Sneg! Letala je v krogih kot da bi navil vrtavko. Pravi užitek jo je bilo gledat. Sem kar malce pozabila, da je mraz! Ob hropenju v hrib mi je postalo kar toplo. Celo dohitim skupino iz Zagreba, ki se odloči za Pripravniško grapo. Danes bo zame kar "normalka". Predno pridem do Vratc me skoraj odpihne. In tu Črna zahisterira. Veter je bil tako močan, da se je reva prišla stisnit v naročje, ker je želela zaščitit oči. Ja, psi nimajo očal. Sem jo prepričala, da bo bolje, da nadaljujeva in se potrudiva še tistih 30 metrov. Ko bova čez rob, gotovo ne bo takega vetra. Še pogled nazaj, če me moji kameradi že sledijo. Ne vidim jih. Veter pa še kar vleče... Črna zagleda turnega smučaja v daljavi in se začne razburjati. Jaz pa na njo, a na žalost moj glas odnese veter. Poskušam si nadeti dereze, pa mi prileti nahrbtnik v glavo. Opa! Tule ni najboljše mesto za tako početje. Prestavim se nekaj metrov više in uredim kot je treba. Zdaj bo šlo lažje naprej.


Opazujem uživaške smučarje na levi in vrtince snega, ki se dvigajo nad desnim robom. Srečam skupino, ki je prišla po Pripravniški grapi in jih prehitim. Tako piha, da niti pogledam ne, kdo je. Le nadaljujem pot. Še kakih 70 metrov do vrha mi preostane, ko postanejo sunki vetra tako močni, da moram cepin krepko zapičiti v sneg, da me ne premakne. Skupina me počasi dohiti. "Zdravo Alja!" Bolj po glasu kot po podobi razpoznam Andrejo, ki vodi tečajnike proti vrhu. "Daj, da ti še mi malce zgazimo!" "O, ti si! Skoraj ne vidim, tako mi sneg nosi v obraz. Mi bo čisto pasalo za vami." Skupinica se počasi pomika mimo mene, ko mi predzadnja v skupini reče: "Ti si pa Vanja?!" "Neee, Alja." "Aha, Marinka, se spomniš in Beograjskega maratona?!" "O! Še ena poznana. Tako ste/smo zadekani, da vas sploh ne spoznam!" Zvem, da ima sosednji alpinistični odsek zimski tečaj. Za njimi odhlačam proti vrhu. Črna si je tik pod vrhom privoščila zavetje v naročju fanta, s katerim sva se nekoč srečala v Dolomitih v stenah nad Canazeijem. Proti vrhu Marinki priznam, da z veseljem prebiram njen dnevnik, ki ga piše na internetni strani njenega kluba in se tako danes znajdem v njem. Na vrhu naredim nekaj fotk, a prav na veliko se ne "igram", ker nas veter kar prestavlja. Toliko se umaknemo z vrha, da si za enim od balvanov privoščimo malce zavetja. Tu dočakam moje zamudnike. Si privoščim E-ploščico, nato pa v stilu "hlače imam polne dreka", kar pomeni, da moram v kolenih pokrčeno paziti kako polagam dereze, počasi mahnem proti dolini. Moji zamudniki so šli še na vrh, a računam, da bom pri avtu za njimi, saj si s smučkami navzdol hitrejši.

Ko se premaknem še malce navzdol, si uživaško privoščim toplega čaja, nato pa, kar malce s strahom pred vetrom, približam Vratcem. Tokrat gre lažje. Še zadnja strmina, melišče, ki pa ima skoraj kot sankaško pisto. Naj grem v sede ali se potrudim hoditi? Kljub vabljivi flanki, vseeno vztrajam na nogah. V avtu me sicer čakajo suha oblačila, pa vseeno.

S Črno si pri hiški, kjer poleti prodajajo spominke, privoščiva pošteno malico, a ko se sonce začne umikati za hrib postaja mraz. Kje so tile moji smučarji? Premakem se v avto in prav počasi preoblečem. Imam občutek, da kar nimam dovolj. Ko se sonce resnično skrije, nekaj časa cincam, nato pa vseeno prižgem avto. Če tega ne storim, bodo jutri nohti na nogah črni. Počakam, da se odtaja zadnje steklo, nato pokličem. Ni odziva. Odločim se, da se premaknem proti dolini. Ravno ob obračanju se mi pridružijo moji smučarji in dogovorimo se, da gremo v Grajsko gostilnico v Radovljici. Avto se kar noče segreti. Segrejemo se šele po krožniku juhe. Ko pospravimo še vsak svoj obrok odličnih ogljikovih hidratov, se še dodatno utrudimo in veke postajajo težke. Poslovimo se, kajti drugi zdravnik v ekipi je na vrsti, da prevzame dežurstvo.
Mrzlo, a lepo! Prav vesela sem bila, da smo se spet zbrali in to v "našem" okolju!

3 komentarji:

Sebi pravi ...

Uf kakšna uživancija...

pikapolonica pravi ...

Ja, tole pa jaz takooo zelo pogresam v temle ravninskem OH. Ceprav imam mraza za letos ze cez glavo, me pa za en dober hribovski pohod sploh ne bi motil :-))

:-) pravi ...

Res je bila uživancija in komaj čakam spet!!! :-)