Zaključni nastop v 3. letniku Šole retorike

Naj napišem sedaj, ko je še "vroče in sveže". Pravkar sem se vrnila iz Lipice, kjer se je (malce se bo še jutri) odvijala zadnja "seansa" 3. letnika Šole retorike. Sošolci in predavatelji, bodo sicer hudi, če (ko ;-) ) bodo tole prebrali. Odšli so namreč na večerjo in plesat, jaz pa sem jo ucvrla domov. Me čakata Arboretum in živalski vrt... To bodo moje aktivnosti jutri. Se sploh nisem upala povedat, ker sem bila v velikem precepu, kaj naj naredim... Naj ostanem ali odidem? No, sem šla, ker sem prepričana, da se bomo gotovo še dobili.

V času, ki smo ga preživeli skupaj, smo se ogromno naučili. Kako neprijetno vprašanje nas mnogo manj iztiri kot nas je nekoč. Glas se manj trese, manj (pri nekaterih že čisto nič) ni tistih eeeeee-jev, naša telesa nas pri nastopih bolj ubogajo, primerneje se znamo obleči za nastop, poznamo trike, ki jih lahko uporabimo pri nastopih v angleščini, bolje vodimo sestanke, kamera je postala skoraj naša prijateljica - dodatni poslušalec naših nastopov in še bi lahko naštevala dobrih stvari! Šola retorike ni doprinesla le k našim nastopom, ampak tudi k našem osebnem razvoju. Prav vsi smo po teh naših srečanjih mnogo samozavestnejši.

Jutri bodo analizirali današnje nastope, poslušali predavanje logopeda in nastop sošolca Rastka. Žal mi je, da me ne bo zraven, a na dveh krajih istočasno se ne da biti... :-( Če sem si prav zapomnila, naj bi imel Rastko predavanje ravno o tem, kar počnem sedaj - medmrežni komunikaciji...

Kljub temu, da nas je danes nastopilo 13, so bili vsi naši nastopi tako dobri, da se nihče od nas ni počutil kot 13. prase! Od sošolcev ne bom nikogar izpostavljala, ampak res, napredek se lahko meri v astronomskih razdaljah svetlobnih let. Naši glavni predavatelji Ana, Zdravko in Klemen, so iz nas naredili ene take manjše govoreče čudeže.

Mene je prehiteval čas oz. se mi toliko stvari dogaja, da nisem upoštevala navodil, da mora biti tema na zaključnem nastopu povezana z retoriko. Izbrala sem temo - Pogrebi na Sulawesiju. Halo? Tabu tema? Tisto, kar se me je na zadnjem popotovanju najbolj dotaknilo...

Drugače smo bili pa včeraj tudi v Casinoju, plesali, danes obiskali Škocjanske jame, se po sprehodu najedli doma pri sošolcu Franciju, ki pa si gotovo zasluži, da ga tokrat posebej izpostavim, ker se je z organizacijo srečanja resnično potrudil, da smo se ta vikend imeli lepo! Takih srečanj in lepih vikendov je bilo v 3. letniku kar nekaj!

Čeprav sedaj plešete, dragi moji, sem z mislimi z vami! Komaj čakam, da se spet srečamo! Tista ideja o končnem izletu v Makedonijo sploh ni slaba! (Upam, da ne bo tisti vikend kot Amsterdamski maraton - 21. oktober!) Drugače se vidimo pa kje bližje in nato... v 4. letniku?!

Popotna fotografija

Da ugotovim na kaj vse moram biti pozorna, ko fotografiram, in da poslušalci mojih predavanj po različnih koncih naše oble ne boste preveč trpeli, ob kakih groznih fotkah, sem se vpisala v tečaj popotne fotografije.
Prvi trije dnevi predavanj (oprema, kompozicija, rastline, živali, portreti...) so bili izredno zanimivi in zdaj vem, da sta mi spodnji dve sliki, za moje znanje in opremo, kar v redu uspeli. In vsaj približno se mi sanja, kaj vse bi še morala narediti, da bi bila npr. senca na opičjem nosu manj izrazita; odsev v očeh orla boljši... (Sliki, sta iz živalskega vrta v Taizzu (Jemen). Slikano čez mrežo!)

PS: Ste se kdaj na razgovoru s šefom počutili v vlogah tile dveh živali? No, to je že kaka naslednja zgodba! ;-)

Spremembe?

Imam en tak občutek, da je morda nastopil trenutek za spremembe...

• časovnega pasu?
• frizure?
• barve zidov mojga flata?
• delovnega mesta?
• namaza za palačinke?
• dolžine nohtov?
• življenskega poslanstva?
• znamke avta?

Zdajle: budno stanje za spanje!

Nočna omarica

Nadaljujem tole...

Sem se nekaj trudila, da bi bila legenda direktno na sliki, pa se en klinc vidi...

Torej:

• okvir z besedilom iz knjige Pot Nejca Zaplotnika, spomin na Ararat 2005
• keramika - ženska z lutnjo, spomin na prababico Majki
• keramika - Črna po Tanjino (Tanja je umetnica z Downovim sindromom)
• lovilci prahu, kopica njih
• trenutno me čakajo še: Andrea Levy Small Island, Haruki Murakami Norveški gozd, Orhan Pamuk My name is red, Kazuo Ishiguro Never Let Me Go, Elizabeth Gilbert Eat, pray, love, Vojko Križman in Rajko Novak Upravljanje poslovnih procesov
• in tisto pred čemer v principu rotim: Ikeina lučka.

Še pomnite tovariši

"Za prijatelje si je treba čas uzet...."

"Kako je dobro, videti te opet, i staviti ruke na tvoja ramena...."

Prejšnji blog je bil nekak uvod v tega in še kakega naslednjega...Nekoč sem se ukvarjala s šolanjem reševalnih psov oz. njihovih vodnikov. Bili so lepi trenutki, bili so žalostni trenutki, ogromno veselih trenutkov, trpkih trenutkov, zadovoljnih trenutkov... Vsega po malem! Najprej smo bili eno združenje, pa smo se nekateri odcepili. (Ni kaj, Slovenija nam je bila zgled.) Ampak drug brez drugega vseeno nismo mogli in še danes ne moremo. Spletla so se prijatljstva, ki jih nobena cepitev ne more razcepiti. To soboto nas je Andrej preko foruma pozval, da se ne glede na vse lepo in slabo, kar smo dali skupaj in narazen, spet dobimo v Kamniški bistrici. Razvoj gre naprej. Novi načini šolanja, novi psi, nova pravila. Mi smo se tokrat držali tistih starih. In med vsemi trenutki smo zbrali tiste, ko nam je bilo lepo. Neizmerno sem bila vesela, da sem spet srečala obraze, ki jih nisem videla že vrsto let. Nasmejali smo se ob obujanju dogodivščin "Še pomnite, tovariši!", imeli srečelov, plesali, peli in ja, tudi pili do jutranjih ur. Andrej je obljubil, da nas na tako srečanje povabi tudi naslednje leto. Se že sedaj veselim!

Psi so bili z nami!

(Katja z (A)Lurom, Vera z Okico, Kuki z Vučko)

(Tržiški "Oča" Slavko, si je za fotko sposodil Črno)

Črna se predstavi

Hov! Ime mi je Črna. No, tako me kličejo Alja in ostali. Moji skrbniki so mi dali ime Carmen, s katerim sta se strinjala moja mama Otilija iz Žirovnice in očka Paris iz Kranja. Nimate samo vi tistega drevesa, pa listkov, tudi jaz vem za nekaj rodov nazaj, kako in kaj!
Torej, preden sem postala Črna, je trajalo. Kar z očmi sem zavijala, kakšna vsa imena so mi mislili dati. Težava je bila namreč v tem, da je moja mami prej skotila že dve legli. Imena mojih polbratcev in polsestric se začnejo na a in na b. Takrat je bilo nujno, jasno po nekih čudnih pravilih, da smo z bratci na c.
Iz Carmen sem v Ljubljani postala Cilka, Cita, Cija ... Čeprav se je prikradla ena strešica, zdaj čisto dobro slišim, če hočem, jasno!, na Črna. Saj me kličejo tudi lepotička, mačka, gos, smotka ... Ah, veste, to pasje življenje je lahko prav naporno. Zato še najraje vidim, no slišim, na žvižg, ki me ga je naučila moja prijateljica boksarka Dora. Svojega Aleša je slišala na ta žvižg in ugotovila sem, da je čisto fino priti. Sem dobila še jaz piškotek.
Veste, smo bolj glasbena družina. Moj brat npr. je Chopin, polbratje pa Armstrong, Beethoven in Beatle. Svoje glasovne sposobnosti kažem vsakič sproti, ko se z Aljo ne strinjam. Nestrinjanje ji jasno in glasno povem! Hov!
Še vedno se vam nisem uspela do konca predstaviti. Sem črna labradorka Črna. Pravijo, da bi bilo čisto zanimivo, da vam predstavim nekaj svojih pogruntavščin. Naj tokrat začnem v času, ko sem bila še precej mlada.
Pri Alji sem bila kake tri tedne, in ker je bilo poletje, sva odšli na obisk k mojemu, sicer ljubljanskemu prijatelju Orfu na vikend v Rodine na Gorenjskem. To je le malo stran od mojega rojstnega kraja Žirovnice. Orfova Irena in Alja stanaju z Orfom hoteli utruditi ali kaj? Jaz sem navsezgodaj najprej zbudila polovico vasi. Kaj se pa to pravi, tako dolgo spati!? Sem Orfa nagovarjala prav na glas, naj se gre igrat z mano, pa pri svojih osmih letih ni bil ravno navdušen nad mano, mladenko. Potem sem prekopala skoraj cel vrt, populila najljubše cvetice Irenine mame, polila teraso in očitno je bilo dovolj. Odšli smo na sprehod v hrib nad vasjo. Saj je bilo čisto zanimivo, ampak kaj, ko me je pritisnilo kakat. Okrog mene gozd, travniki ... Saj veste, vsa tista širina, saj ne veš, kako bi nastavil svojo rit! Še najbolj zanesljivo in varno se mi je zdelo, da to naredim, kaj mislite kje? Meni se je zdelo popolnoma jasno, Alja pa je naredila cel halo. Kakor so me nesle noge, sem jo odkurila proti hiši, petnajst minut stran. Tri mesece sem bila stara! Aljo je baje zelo zelo zaskrbelo. Ni vedela, kako me bo našla v vasi, h kateremu kužku sem se šla stiskat. Ampak mene je samo neskončno tiščalo kakat! Sredi vrta sem naredila VELIK kupček. Prav važna sem bila, da mi ga je uspelo prinesti do"doma". Ampak nihče ni bil navdušen. Sem jih slišala in danes vem, da ne smem kakati doma in po vrtu vikendov mojih prijateljev. Če mi slučajno uide, pa Aljo ponižno prosim, da pospravi za mano. Veste, zbirava vrečke, prav za moje kakce! No, obljubim, da vam drugič povem kako manj posrano zgodbo. Hov, hov, do naslednjič!

Črna

Vir: Trte

Hladen tuš...

V času študija se nisem prav dobro počutila in še danes pravim, da po duši nisem fizik. No, fizičarka. In sem šla preverit, če se je moje videnje po desetletju kaj spremenilo. Se udeležila 1. srečanja vseh generacij fizikov v zgodovini. A sem ugotovila, da ni nič drugače. Kmalu izide knjiga Fizika, moje delo. Monografija o fizičarkah. Ne iščite me notri! Kljub temu, da nisem bila edina iz razreda v srednji šoli, da sem zamenjala kar nekaj razredov in da se vsakodnevno srečujem s fiziki in fizičarkami, očitno ne spadam zraven. Še en tak hladen tuš ali pa ponovni dokaz, da "moja duša kroži po drugačnih sferah"...